Jedro

Še neuveljavljena pravica do odbitka se uveljavlja v tekočem davčnem obračunu za DDV in ne s popravkom davčnega obračuna iz obdobja, ko naj bi ta pravica nastala. To izhaja iz drugega stavka drugega odstavka 67. člena ZZDV-1, ki določa, da če davčni zavezanec ne opravi odbitka DDV v davčnem obdobju, ko mu pravica nastane, lahko odbije ta znesek DDV kadarkoli po tem davčnem obdobju, vendar ne pozneje kot v zadnjem davčnem obdobju koledarskega leta, ki sledi letu, v katerem je pridobil pravico do odbitka DDV. Navedeno pa pomeni, da tožnik neodvisno od vprašanja, kdaj je nastala pravica do odbitka po spornih treh pogodbah, avgusta 2018 te svoje pravice ne more uveljavljati s popravkom enega od davčnih obračunov za DDV iz inšpiciranega obdobja. To svojo pravico bi lahko uveljavljal sam v tekočem obračunu za DDV, v kolikor pravica ni bila zamujena glede na rok iz drugega odstavka 67. člena ZDDV-1. Šele v tem postopku pa bi postalo relevantno med strankama sporno vprašanje trenutka pridobitve pravice do razpolaganja na kupljenih treh nepremičninah.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopni davčni organ/davčni organ) je izpodbijano odločbo izdala po opravljenem postopku davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN). V I. točki izreka odločbe je družbi A., d.d. (v nadaljevanju tožnik) dodatno odmerjen davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV), in sicer: (i) za davčno obdobje od 1. 6. 2015 do 30. 6. 2015 davek v znesku 6.272,62 EUR in pripadajoče obresti v znesku 1.373,79 EUR; (ii) za davčno obdobje od 1. 10. 2015 do 31. 10. 2015 davek v znesku 31.935,62 EUR in pripadajoče obresti v znesku 6.804,47 EUR; (iii) za davčno obdobje od 1. 2. 2016 do 29. 2. 2016 davek v znesku 17,64 EUR in pripadajoče obresti v znesku 3,04 EUR. V II. točki izreka odločbe se tožniku za davčno obdobje od 1. 4. 2015 do 30. 4. 2015 ugotovi preveč obračunani in plačani DDV v višini 433,79 EUR, ki se tožniku vrne v roku 30 dni od vročitve odločbe. V III. točki izreka odločbe se tožniku za leto 2015 dodatno odmeri davek od dohodkov pravnih oseb v znesku 75.552,82 EUR in 7 % letne obresti v znesku 12.533,49 EUR. Za leto 2016 se ugotovi znižanje izgube za 1.555,37 EUR. V IV. točki izreka se tožniku za obdobje od 1. 11. 2015 do 31. 12. 2015 dodatno odmeri akontacija dohodnine od dohodka iz zaposlitve ter prispevki od dohodkov iz zaposlitve. V V. točki izreka je določeno, da mora tožnik celotni odmerjeni davek in obresti v skupnem znesku 135.536,55 EUR plačati v roku 30 dni od vročitve odločbe, pod izvršbo. Stroški postopka, ki so nastali finančni upravi, bremenijo finančno upravo. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

2. Tožena stranka je pritožbi tožnika delno ugodila, tako da je odločbo prvostopnega davčnega organa v točki III.1 odpravila in zadevo v tem delu vrnila prvostopnemu organu v ponovno odločanje. V preostalem delu je pritožbo zavrnila kot neutemeljeno.

3. Tožnik vlaga tožbo zoper I. točko izreka izpodbijane odločbe, v kateri je tožniku dodatno odmerjen DDV za tri davčna obdobja od 1. 6. 2015 do 29. 2. 2016 v skupnem znesku 46.407,18 EUR. Tožnik s tožbo ne izpodbija odmere davka, temveč izpodbija odločitev tožene stranke, da se mu ne prizna vstopni DDV od pogodb, ki jih je tožnik za nakup nepremičnine sklenil s podjetjem B., d.o.o. - v stečaju. Tožena stranka je odločitev o nepriznanju pravice do odbitka sprejela z obrazložitvijo, da naj bi bila dobava blaga po teh pogodbah opravljena že v letu 2015, ko so bile pogodbe sklenjene, tožnik pa je odbitek uveljavljal šele tekom DIN v letu 2018, kar pa je prepozno. Tožnik pa meni, da je glede časa pridobitve pravice do razpolaganja treba upoštevati, kdaj je bil vložen predlog za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo po teh pogodbah, saj je šele takrat pridobil pravico do razpolaganja na nepremičninah. Za delež na nepremičnini do 97/1000, ki je bil kupljen na podlagi pogodbe z dne 1. 3. 2015, je bil predlog vložen 19. 2. 2019. Za delež na nepremičnini do 178/1000, kupljen na podlagi pogodbe z dne 1. 3. 2015, je bil predlog vložen 27. 12. 2018. Za delež na nepremičnini do 147/1000, kupljen na podlagi pogodbe z dne 12. 3. 2015, pa je bil predlog vložen 19. 4. 2018. Tožnik pojasni, da je v letih 2015 in 2016 imel pravico do razpolaganja zgolj nad tistimi deleži na nepremičninah, ki jih je v teh letih že prodal naprej svojim kupcem. Te deleže je kupil na podlagi drugih pogodb, kot so pogodbe, s katerimi uveljavlja pravico do odbitka vstopnega DDV. Tožnik je v letih 2015 prodal naslednje deleže na nepremičnini: (i) 6. 3. 2015 C. C. in D. D. delež v višini 21/10000; (ii) 15. 5. 2015 E. E. delež v višini 3/1000; (iii) 12. 6. 2015 F. F. in G. G. delež v višini 32/1000 in (iv) 22. 10. 2015 H. H. delež v višini 147/1000. Ugotovitev tožene stranke, da je tožnik z nepremičninami, za katere v tem postopku uveljavlja pravico do odbitka vstopnega DDV, razpolagal že v letu 2015, bi se lahko nanašala zgolj na prodajno pogodbo z dne 12. 3. 2015 za nakup deleža do 147/1000, ki ga je tožnik v letu 2015 tudi že prodal. Nikakor pa ne na deleže 178/1000 in 97/1000, ki jih je tožnik kupil po prodajnih pogodbah z dne 1. 3. 2015. S temi deleži tožnik nikoli, celo vse do danes, ni razpolagal ali zanje sklenil nadaljnje prodajne pogodbe. Vendar pa tudi za delež 147/1000, ki ga je kupila H. H., odločitev tožene stranke ni pravilna, ker je tožnik šele v letu 2018 pridobil izvirnik pogodbe in ga je lahko predložil za vpis v zemljiško knjigo. Tožena stranka ugotovitve, da naj bi tožnik leta 2015 razpolagal z overjenimi izvirniki prodajnih pogodb, ne utemelji. Tožnik je pravico do razpolaganja lahko prejel šele, ko je izpolnil dogovore iz nakupnih pogodb, predvsem v celoti plačal kupnino. Kupnino je plačeval z izvedbo gradbenih del, kar je trajalo najmanj do leta 2017. Vpise v zemljiško knjigo po teh pogodbah je tožnik lahko predlagal šele v letu 2018 oziroma 2019. Zato tožnik odbitka vstopnega DDV ni uveljavljal prepozno. Kot dokaz svojih trditev tožnik predlaga vpogled v zemljiško knjigo za obravnavane nepremičnine ter vpogled v prodajne pogodbe z dne 1. 3. 2015 in 12. 5. 2015 s prilogami.

4. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe. Tožnik je vse sporne pogodbe priložil šele k pripombam na zapisnik. Vse pogodbe vsebujejo nepogojno zemljiškoknjižno dovolilo in pogodbam je pripeto potrdilo notarja o overitvi podpisov. Da bi bile pogodbe zadržane npr. v hrambi pri notarju do poplačila kupnine, zaradi česar naj tožnik ne bi mogel razpolagati z nepremičninami kot lastnik, iz pogodb ne izhaja in tožnik tudi tega ne dokaže. Četudi pa bi držale navedbe tožnika, da je z izvirniki pogodb razpolagal šele v letu 2017 oziroma 2018, bi tožnik odbitek vstopnega DDV lahko uveljavljal v davčnih obdobjih leta 2017, 2018 in 2019, in je tudi zato njegov zahtevek, da se odbitek vstopnega DDV po teh pogodbah pobota z obveznostmi, ki so tožniku naložene v točki I izreka izpodbijane odločbe, neutemeljen.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Tožnik s tožbo, ki jo vlaga zoper del izpodbijane odločbe (zoper točko I. izreka odločbe) ne ugovarja odmeri DDV iz te točke izreka odločbe. Tožbo vlaga zato, ker meni, da prvostopni davčni organ in tožena stranka nista ravnala pravilno, s tem ko mu nista priznala pravice do odbitka vstopnega DDV v povezavi z nakupom treh solastniških deležev na nepremičninah v k.o. ... in znesek odmerjenega DDV pobotala z zneskom tega vstopnega DDV. Tožnik je nepremičnine kupil po dveh pogodbah z dne 1. 3. 2015 in po pogodbi z dne 12. 3. 2015. Pravico do odbitka vstopnega DDV v skupnem znesku 38.598,41 EUR je tožnik uveljavljal avgusta 2018 s pripombami na zapisnik, ki ga je davčni organ izdal v okviru DIN. Predmet postopka DIN so bile poslovne knjige in dokumentacija od 1.1. 2015 do 31. 8. 2016, davek od dohodkov pravnih oseb od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2016, davek na dodano vrednost od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2016 in drugi dohodki iz delovnega razmerja za obdobje od 1. 11. 2015 do 31. 12. 2015. 7. V izpodbijani odločbi in odločbi tožene stranke je razlog za zavrnitev pravice do odbitka v tem, da naj bi tožnik pravico do odbitka po določbi drugega odstavka 67. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) uveljavljal prepozno. Le ta določa, da davčni zavezanec opravi odbitek v istem davčnem obdobju, kot je nastala pravica do odbitka, če pa ga ne opravi v tem davčnem obdobju, lahko odbije znesek DDV kadarkoli po tem davčnem obdobju, vendar ne pozneje kot v zadnjem davčnem obdobju koledarskega leta, ki sledi letu, v katerem je pridobil pravico do odbitka DDV. Po 62. členu ZDDV-1 pravica do odbitka nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV. Tožena stranka in prvostopni davčni organ menita, da je tožnik pravico do odbitka uveljavljal prepozno.

8. Sodišče ugotavlja, da je bila pravica do odbitka v tem postopku zakonito zavrnjena, vendar iz drugih razlogov, kot pa sta jih navedla davčni organ in tožena stranka. V tem postopku je priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV treba zavrniti neodvisno od tega, kdaj je tožnik pridobil pravico do razpolaganja na treh solastniških deležih na nepremičnini, ki jih je kupil s pogodbami, ki jih je predložil pripombam na zapisnik. Okoliščina, kdaj je tožnik pridobil pravico do razpolaganja na treh solastniških deležih, iz razlogov v nadaljevanju, na priznanje sporne pravice do odbitka ne vpliva.

9. V tem postopku se je DIN vršil nad davčnimi obračuni DDV iz obdobja od 1. 6. 2015 do 29. 2. 2016. Ni sporno, da tožnik odbitka vstopnega DDV po treh pogodbah, ki jih je dodatno priložil k pripombam na zapisnik, ni uveljavljal v nobenem od davčnih obračunov za DDV iz obdobja inšpiciranja. Še neuveljavljena pravica do odbitka pa se uveljavlja v tekočem davčnem obračunu za DDV in ne s popravkom davčnega obračuna iz obdobja, ko naj bi ta pravica nastala. To izhaja iz drugega stavka drugega odstavka 67. člena ZZDV-1, ki določa, da če davčni zavezanec ne opravi odbitka DDV v davčnem obdobju, ko mu pravica nastane, lahko odbije ta znesek DDV kadarkoli po tem davčnem obdobju, vendar ne pozneje kot v zadnjem davčnem obdobju koledarskega leta, ki sledi letu, v katerem je pridobil pravico do odbitka DDV. Navedeno pa pomeni, da tožnik neodvisno od vprašanja, kdaj je nastala pravica do odbitka po spornih treh pogodbah, avgusta 2018 te svoje pravice ne more uveljavljati s popravkom enega od davčnih obračunov za DDV iz inšpiciranega obdobja, na kar je pravilno opozorila tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo. To svojo pravico bi lahko uveljavljal sam v tekočem obračunu za DDV, v kolikor pravica ni bila zamujena glede na rok iz drugega odstavka 67. člena ZDDV-1. Šele v tem postopku pa bi postalo relevantno med strankama sporno vprašanje trenutka pridobitve pravice do razpolaganja na kupljenih treh nepremičninah.

10. Pravilnost odločitve za nepriznanje pravice do odbitka vstopnega DDV v enem od davčnih obračunov inšpiciranega obdobja izhaja nenazadnje tudi iz tožbenih trditev. Tožnik sam zatrjuje, da mu je ta pravica nastala šele konec leta 2017 oziroma v začetku leta 2018, s čimer sam zatrjuje dejstvo, zaradi katerega je prav tako treba zavrniti njegov zahtevek po znižanju odmerjene davčne obveznosti v točki I izreka izpodbijane odločbe z zneskom uveljavljanega odbitka vstopnega DDV.

11. Sodišče torej ugotavlja, da sporno vprašanje trenutka nastanka pravice do odbitka vstopnega DDV po treh pogodbah, ki jih je tožnik prvič priložil k pripombam na zapisnik, na presojo zakonitosti izpodbijane odločbe ne vpliva. Te pravice v okviru zadevnega postopka ni mogoče priznati, saj jo je tožnik že postopkovno uveljavljal po napačni poti.

12. Odločba je po navedenem v izpodbijanem delu pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa so neutemeljene, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS‑1 v povezavi s tretjo alinejo drugega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče namreč tožbo zavrne tudi v primeru, če spozna, da je izpodbijani akt po zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu, pri čemer te razloge navede sodišče v sodbi.

13. Sodišče je o zadevi na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo brez glavne obravnave na nejavni seji. V zadevi namreč ni bilo sporno nobeno vprašanje dejanskega stanja, ki bi lahko vplivalo na odločitev v zadevi. Med strankama je sicer sporen čas pridobitve pravice do razpolaganja na treh solastniških deležih na nepremičnini, ki jih je tožnik kupil s pogodbami, ki jih je v postopku prvič priložil k pripombam na zapisnik, a je sodišče ugotovilo, da odločitev o tem dejstvu na odločitev v zadevi v ničemer ne vpliva.