Jedro

Revizija v pretežni meri uveljavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter izpodbija dokazni oceni sodišč nižjih stopenj, kar ni dovoljeno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 372,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je v predmetni zadevi vtoževal terjatev v višini 5.501,37 EUR, ki mu je bila odstopljena s strani sina T. R. in se je nanašala na plačilo drugega dela kupnine za prodajo avtomobila Opel Calibra. Navajal je, da je njegov sin tožencu prodal navedeni avtomobil za kupnino 30.000,00 DEM, pri čemer je bilo dogovorjeno, da bo prva polovica kupnine poravnana ob sklenitvi pogodbe in prevzemu vozila, druga polovica v višini 15.000,00 DEM pa do izteka leta 1995, vendar toženec drugega dela kupnine nikdar ni poravnal. 2. Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, saj je ocenilo, da je toženec uspel dokazati, da je poravnal tudi drugi del kupnine. Toženec je namreč razpolagal s fotokopijo potrdila o plačilu drugega dela kupnine, na katerem je bil poleg podpisa toženca in dveh prič tudi podpis T. R., ter pojasnil, da je original potrdila izročil T. R. Tožniku ni uspelo dokazati navedb, da je fotokopija potrdila ponarejena.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Tožeča stranka zoper sodbo pritožbenega sodišča v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da toženec ni uspel dokazati, da izvirnik listine obstaja in da ga je izročil T. R., torej tudi ni uspel dokazati plačila drugega dela kupnine. Meni, da izročitev dokumentacije nima nobene teže pri ugotavljanju, ali je bila kupnina plačana, prav tako je zmotna dokazna ocena sodišč glede umika dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca grafologa, saj je sam dokazni predlog umaknil po tem, ko mu je bilo z Generalne policijske uprave L. sporočeno, da z grafološko preiskavo ni mogoče ugotoviti montaže podpisa na potrdilo, v kolikor je na razpolago zgolj fotokopija. Nadalje meni, da je sodišče kršilo pravilo o dokaznem bremenu, ko je ocenilo, da tožnik nosi breme dokazovanja verodostojnosti listine. Tožnik ne more dokazati, da izvirnik listine ne obstaja, prav tako ne more dokazati nepristnosti fotokopije potrdila, zato mora pristnost listine dokazati toženec. Sodišče je tako tožnika nezakonito obremenilo in postavilo v neenakovreden položaj s tožencem, zato je podana kršitev 22. člena Ustave. Zatrjuje tudi kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in navaja, da so posamezna dejstva, razlogi in izrek sodbe med seboj v nasprotju ter v nasprotju s prejšnjimi dokaznimi ocenami, ter da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj ne pove, ali izvirnik listine obstaja in kje se nahaja.

5. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu, ki nanjo ni odgovorilo, ter toženi stranki, ki je podala odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na revizijo.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija v pretežni meri uveljavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter izpodbija dokazni oceni sodišč nižjih stopenj. Revizijsko sodišče je pravna in ne dejanska instanca, zato na tej stopnji uveljavljanje razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljeno. Revizijski očitki glede vprašanj, ali izvirnik listine obstaja, ali ga je toženec izročil T. R., ali je toženec plačal tudi drugi del kupnine in kakšno dokazno moč imata dejstvo izročitve dokumentacije ter okoliščina umika dokaznega predloga z izvedencem grafologom, se tako izkažejo kot neupoštevni.

8. Očitek o kršitvi pravila o dokaznem bremenu ni utemeljen. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva, in ne tisti, ki ga zanika. Toženec je zatrjeval, da je poravnal tudi drugo polovico kupnine, kar mu je uspelo dokazati s pomočjo potrdila o plačilu kupnine, izjav na potrdilu podpisanih prič ter dejstva, da mu je bila izročena avtomobilska dokumentacija, za katero je bilo v pogodbi določeno, da bo izročena po plačilu drugega dela kupnine. Toženec je resda predložil zgolj fotokopijo potrdila o plačilu preostanka kupnine, vendar ZPP ne postavlja zahteve, da bi morale biti vlogam priložene listine v originalu, saj je v 107. členu ZPP določeno, da so lahko predložene tudi kot fotokopije. ZPP ne vsebuje formalnih dokaznih pravil, ki bi določala, da so fotokopije listin že same po sebi neverodostojne, temveč velja načelo proste presoje dokazov. Fotokopija ima sicer nekoliko manjšo dokazno moč kot izvirnik listine, vendar je toženec razložil, da je original listine izročil T. R., o pristnosti fotokopiranega potrdila pa se je sodišče prepričalo tudi z zaslišanjem na njem podpisanih prič. Toženec je tako z uspešnimi dokazi uspel prevaliti procesno dokazno breme na tožnika, ki bi moral z nasprotnimi dokazi ovreči aktualen dokazni uspeh toženca. Dokazno breme glede zatrjevane nepristnosti potrdila je bilo torej na tožniku, ki pa mu le-te ni uspelo dokazati.

9. Kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ni podana. Sodbi imata razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in med seboj ne prihajajo v nasprotja, prav tako ni nasprotij med izrekom in obrazložitvijo sodbe. Glede spornega potrdila je sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka presodilo, da je pristno, torej je ocenilo, da original potrdila obstaja, medtem ko za odločitev v sami zadevi ni bistveno, kje se nahaja. Revident se prav tako neutemeljeno sklicuje na neskladje med izrekom sodbe v zadnjem sojenju in dokaznimi ocenami iz preteklih, razveljavljenih sodb, saj le-te sodišča ob ponovni presoji dokazov ne zavezujejo. Sodišče prve stopnje je po razveljavitvi sodbe s strani višjega sodišča znova izvedlo dokazni postopek in ga dopolnilo z zaslišanjem obeh pravdnih strank, ter pri tem nekatere že izvedene dokaze videlo v drugačni luči. 10. Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niti razlog, na katerega pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo tožeče stranke skladno z določbo 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

11. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da je tožnik dolžan tožencu povrniti stroške odgovora na revizijo. Tožencu je priznalo 600 točk za sestavo odgovora na revizijo (tar. št. 21 v zvezi s tar. št. 18 Odvetniške tarife), 12 točk materialnih stroškov ter 20% DDV na odvetniške storitve, kar skupaj glede na vrednost odvetniške točke 0,459 EUR znaša 335,99 EUR, ter povrnitev plačane sodne takse v višini 36,94 EUR, skupaj torej 372,93 EUR. Navedeni znesek mora tožnik plačati prvi toženki v 15 dneh od vročitve te sodbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.