Jedro

Pritožbena navedba, da bi moralo sodišče dolžniku vročiti odgovor upnika na njegov ugovor, nima podlage v veljavni zakonodaji.

Izrek

Pritožba dolžnika se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljen ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi.

Proti navedenemu sklepu je dolžnik po svojem pooblaščencu vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP in predlagal spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se njegovemu ugovoru ugodi ter izvršilni postopek ustavi. Hkrati s pritožbo pa je podal tudi predlog za taksno oprostitev. V pritožbi navaja, da je sodišče zagrešilo postopkovne kršitve, saj mu ni vročilo odgovora upnika na njegov ugovor. To bi moralo storiti preden je izdalo izpodbijani sklep. S takim ravnanjem je sodišče prve stopnje tudi kršilo ustavno jamstvo enakega varstva pravic po 22. členu Ustave in pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS. Sicer pa je upnik sam priznal v svojem odgovoru, da je predlog sestavljen nepopolno, da je v predlogu navedena le ena odločba, čeprav sam terja zneska po dveh odločbah. Ker dolžnik ni prejel poleg predloga in sklepa drugostopne sodbe, dvomi, da se sploh nahaja v spisu. Sodišče bi moralo tak predlog zavreči oz. predhodno vsak upnika pozvati k popravi. Tega pa ni storilo očitno zato, ker je upnik drugo sodišče. To pa pomeni, da je upnik v tem postopku favoriziran. Sodišče se tudi ni opredelilo do ugovornih navedb dolžnika, da še nadaljuje postopke zoper A.N.. Zato ni mogoče šteti, da je dolžnikov postopek zoper navedeno končan, ker drugi postopki še tečejo. Z izterjavo povprečnine iz kazenskega postopka bi moralo sodišče počakati vse dotlej, dokler ne bo dolžnik pravnomočno končal tudi preostale postopke zoper N.. Ker pa dolžnik ne more plačati takse za pritožbo tudi predlaga, da ga sodišče oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Pritožba dolžnika ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz spisovnih podatkov obravnavane zadeve razvidno, da je v tem primeru upnik vložil predlog za izvršbo zoper dolžnika na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v K. zaradi izterjave 170.000,00 SIT, pri čemer je samemu predlogu za izvršbo priložil kot dokazilo listine, ki so označene kot priloga A/1 in A/2. Iz prilog k spisu pa je razvidno, da ti listini predstavljata sodba Okrajnega sodišča v K. z dne 10.9.2004 v kateri je določeno, da je dolžnik dolžan plačati povprečnino v višini 70.000,00 SIT (A/1) in sodba Višjega sodišča v L. opr. št. I Kp 1538/2004 z dne 28.2.2005, s katero je bila pritožba dolžnika zavrnjena, hkrati pa je bilo določeno, da je dolžan dolžnik plačati še na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Res je sicer, da se upnik v samem predlogu ni izrecno skliceval na sodbo Višjega sodišča in pri tem navedel njene opravilne številke, s tem, ko je navedel, da pa izvršbo predlaga na podlagi pravnomočne sodbe in tej sodbi tudi priložil odločbo, ki potrjuje pravnomočnost in izvršljivost prvostopne sodbe, to listino pa nedvomno tudi priložil kot prilogo, je po oceni pritožbenega sodišča zadostil vsem formalnim zahtevam, ki jih je moral predlog za izvršbo vsebovati. Zato so tozadevne pritožbene navedbe po oceni pritožbenega sodišča neutemeljene. Ob dejstvu, da so bile dolžniku hkrati s sklepom o izvršbi vročene tudi priloge, kar je razvidno iz povratnice v spisu pritožbeno sodišče zaključuje, da je ostala dolžnikova trditev, da mu sodba višjega sodišča ni bila vročena zgolj na ravni nedokazanih zatrjevanj. Kot taka pa je seveda neupoštevna. Tudi pritožbena navedba, da bi moralo sodišče dolžniku vročiti odgovor upnika na njegov ugovor, nima podlage v veljavni zakonodaji. Po določbah 2. odst. 58. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) namreč sodišče v takih primerih, ko upnik v odgovoru na ugovor ugovoru nasprotuje glede na okoliščine primera razpiše narok za obravnavo ugovora ali pa izda sklep brez naroka. Nikakor pa ni predvideno, da bi moralo pred odločanjem sodišče to vlogo posredovati ponovno dolžniku, da se glede nje opredeli. Zato tako ravnanje sodišča ne pomeni niti bistvene kršitve določb postopka, niti kršitev ustavnih pravic. Res je sicer, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni izrecno obravnavalo dolžnikove ugovorne navedbe, da naj bi bila izterjava povprečnine preuranjena, ker drugi postopki zoper A.N. še tečejo po mnenju pritožbenega sodišča pa tudi zaradi tega sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka, saj se je sodišče dolžno opredeliti le do bistvenih navedb kar pa ta, kot očitno neutemeljena, gotovo ni. Ob dejstvu, da dolžnik niti ni z ničemer izkazal, da so res v teku še kakšni drugi postopki pa te navedbe niti ni mogoče uvrstiti med razloge, ki jih za ugovor navaja 55. člen ZIZ. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo dolžnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Glede dolžnikovega predloga za taksno oprostitev pa pritožbeno sodišče pripominja, da bo moralo o tem predlogu odločati sodišče prve stopnje.