Jedro

Res je sicer, da je v obrazložitvi prvostopenjske sodbe v zvezi s temeljem zahtevka tožeče stranke pogodbeni podlagi za nastanek toženčeve obveznosti brez potrebe dodana še nepogodbena podlaga (o njegovi neupravičeni obogatitvi), vendar nima to nikakršnega vpliva na pravilnost odločitve, saj je bila sankcija za nespoštovanje med pravdnima strankama sklenjene pogodbe o ustanovitvi in vodenju tekočega računa z dne 18.5.1993 v njej vnaprej predvidena in sporazumno določena, saj je toženec s podpisom pogodbe nanjo pristal. V skladu s to pogodbo pa je tudi odločitev o nastanku in o obsegu toženčeve obveznosti do tožeče stranke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti vzdržalo v veljavi kondemnatorni del sklepa o izvršbi istega sodišča z dne 11.11.1999, opr. št. I 99/225, s katerim je bilo tožencu naloženo, da mora plačati tožeči stranki 1.045.143 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.11.1999 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka v znesku 67.200 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa dalje do plačila. Tožeči stranki prisojeni znesek predstavlja negativno stanje pri njej odprtega toženčevega računa na dan 9.11.1999, ki izvira iz toženčevega nepravilnega poslovanja zaradi izdaje čekov in uporabe plačilne kartice v večjem obsegu od dovoljenega glede na stanje kritja toženčevega računa. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je toženec opravil gotovinske dvige po številu in obsegu, kot izhaja iz predložene dokumentacije in pri tem štelo za dokazano po tožeči stranki zatrjevano dejstvo, da v spornih mesecih limit v sistemu Europay-a ni deloval in so zato lahko lastniki kartic Activa Eurocard dvigovali poljubne zneske z neomejenim številom dnevnih dvigov, vendar pa to ni vplivalo na delovanje bančnih avtomatov in na evidentiranje števila in višine posameznih dvigov.

Toženčevo pritožbo zoper takšno sodbo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Kot revizijske razloge uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku na prvi in drugi stopnji ter zmotno uporabo materialnega prava. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku utemeljuje s sklicevanjem na razloge sodb obeh sodišč, po katerih napaka v sistemu limita naj ne bi vplivala na siceršnje delovanje bančnega avtomata oziroma na seštevek dvignjenih zneskov. Na podlagi česa sta sodišči prišli do takšne ugotovitve, tožencu ni jasno, saj sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem ustrezne stroke, samo pa s takšnim strokovnim znanjem ne razpolaga. Zanesljivo je le to, da je prišlo do tehnične motnje v sistemu, saj se je pokvarila datoteka, ki je evidentirala dvige in seštevala zneske transakcij. Kakšne so bile druge posledice, sodišči nista ugotavljali, čeprav gre za odločilno dejstvo, saj ni možen sklep, da napaka v sistemu dokazuje dejstvo, da je toženec sporne zneske dvigoval, temveč kvečjemu obratno. Po mnenju toženca nadalje ne gre spregledati, da je tožeča stranka predložila le izpisek poslovanja bančnega avtomata za 20.9.1997, ne pa tudi za 20.7.1997 - kot je to sicer obljubila v njeni prvi pripravljalni vlogi. Še bolj pomembno pa je nasprotje med podatki v knjigovodski kartici za leto 1997 in ostalimi dokazi ter navedbami tožeče stranke, saj je iz omenjene knjigovodske kartice razvidno, da je bil 23.9.1997 knjižen dvig 330.000 SIT in ne 360.000 SIT, kot to dokazuje tožeča stranka. Sicer pa kaže na površnost postopanja sodišč obeh stopenj tudi dejstvo, da izkazuje knjigovodska kartica stanje toženčevega dolga na dan 30.9.1999 v znesku 1.023.292,70 SIT, medtem ko naj bi znašal njegov dolg na dan 1.11.1999 glede na obračun obresti 1.040.607,20 SIT - ne da bi bilo iz predloženih listin razvidno, kaj se je dogajalo z dolgom v vmesnem obdobju. Zmotno uporabo materialnega prava pa vidi toženec v tem, da sta sodišči opredelili njegov dolg kot neupravičeno obogatitev in to v celoti. Takšna opredelitev je napačna, saj je tožeča stranka sprva odobrila tožencu limit do 600.000 SIT in pozneje do 350.000 SIT; zato je zmotno sklepanje, da je sporni prehod premoženja v celoti brez pravne podlage. Glede dela zahtevanega zneska, ki do dovoljenega limita predstavlja posojilo tožeče stranke tožencu (in ne neupravičene obogatitve slednjega), bi morali sodišči presoditi, ali je posojilo zapadlo v plačilo. Sodišče prve stopnje pa je v razlogih svoje sodbe še zapisalo, da je bila tožeča stranka upravičena zahtevati povrnitev škode na podlagi pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, vendar v nadaljevanju tega stališča ni obrazložilo.

Revident končno še navaja, da je Europay pokril tožeči stranki zaradi tehničnih motenj nastalo izgubo in je torej očitno, da je bila škoda tožeči stranki že poravnana. Navedb, s katerimi je toženec še osebno dopolnjeval po njegovem pooblaščencu vloženo revizijo, pa revizijsko sodišče ne povzema, saj jih spričo omejitve postulacijske sposobnosti strank v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, uzakonjene z določbo tretjega odstavka 86. člena Zakona o pravdnem postopku, ni moglo upoštevati. Toženec v reviziji, vloženi po pooblaščencu - odvetniku, predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve njegovi pritožbi in razveljavitve kondemnatornega dela na podlagi verodostojne listine izdanega sklepa o izvršbi, oziroma razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur.l. RS št. 12/2003 - uradno prečiščeno besedilo in št. 2/2004) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V zvezi s toženčevim očitkom o nejasnosti podlage za sklepanje v razlogih sodb obeh sodišč, da napaka v sistemu limita ni vplivala na siceršnje delovanje bančnega avtomata oziroma na seštevek dvignjenih zneskov in ki ga toženec opredeljuje kot absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je treba pojasniti, da sta sodišči prve in druge stopnje prišli obrazloženo do teh ugotovitev na podlagi izpiskov dvigov za dne 20.7.1997 in 20.9.1997 na bančnem avtomatu na Ljubljanski 5 v Postojni, na podlagi seznama ATM transakcij iz leta 1997, ki ga je tožeči stranki dostavilo podjetje P. (torej potrjeno po dveh ločenih sistemih izpiskov) in na podlagi toženčevega dopisa tožeči stranki. Revizijska trditev, da bi to bilo mogoče ugotoviti le z izvedencem, ni upoštevna, saj izvedba tega dokaza v postopku na prvi in drugi stopnji ni bila predlagana (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sicer pa sta se sodišči prve in druge stopnje ukvarjali s tem vprašanjem izključno spričo toženčevega ugovora, po katerem bi mu naj po tožeči stranki zatrjevane dvige objektivno onemogočal limit šestih dnevnih dvigov po 30.000 SIT. Z ugotovitvijo, da je prišlo do tehnične motnje v sistemu, ki je omogočala dvigovanje gotovinskih zneskov preko dnevnega limita, sta sodišči prve in druge stopnje le odrekli utemeljenost temu toženčevemu ugovoru - ne da bi le in prav na podlagi ugotovljene tehnične motnje v sistemu limita sklepali tudi na dokazanost dejstva, da je toženec sporne zneske dvigoval, kot se to sodiščema neupravičeno imputira v reviziji, medtem ko je nadaljnji revizijski očitek, da je tožeča stranka predložila le izpisek poslovanja bančnega avtomata za 20.9.1997 in ne tudi za 20.7.1997, v nasprotju s podatki spisa (glej list. št. 14 in 15 spisa). V reviziji zatrjevano nasprotje med podatki v knjigovodski kartici za leto 1997 in ostalimi dokazi ter navedbami tožeče stranke, ki se po toženčevih navedbah kaže v tem, da je po podatkih knjigovodske kartice 23.9.1997 knjižen dvig 330.000 SIT in ne 360.000 SIT, kot to dokazuje tožeča stranka, pa ne more biti odločilnega pomena že spričo dejstva, da je bil toženčev dolg, plačilo katerega mu je naloženo s pravnomočno sodbo, ugotovljen in izračunan na podlagi podatkov knjigovodske kartice. Ker pušča toženec nepojasnjeno, na kaj meri končno še z očitkom, da izkazuje knjigovodska kartica stanje njegovega dolga na dan 30.9.1999 v znesku 1.023.292,70 SIT, na dan 1.11.1999 pa glede na obračun obresti 1.040.607,20 SIT (ne da bi bilo iz predloženih listin razvidno, kaj se je dogajalo z dolgom v vmesnem obdobju), ta revizijska navedba ne terja odgovora (prvi odstavek 360. člena v zvezi s 383. členom ZPP), saj ni razumljivo, kaj bi se moralo z dolgom razen obračuna obresti v vmesnem obdobju še dogajati. Tako se po obrazloženem izkaže, da kot revizijski razlog uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku na prvi in drugi stopnji niso podane.

Izpodbijana odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Res je sicer, da je v obrazložitvi prvostopne sodbe v zvezi s temeljem zahtevka tožeče stranke pogodbeni podlagi za nastanek toženčeve obveznosti brez potrebe dodana še nepogodbena podlaga (o njegovi neupravičeni obogatitvi), vendar nima to nikakršnega vpliva na pravilnost odločitve, saj je bila sankcija za nespoštovanje med pravdnima strankama sklenjene pogodbe o ustanovitvi in vodenju tekočega računa št... z dne 18.5.1993 v njej vnaprej predvidena in sporazumno določena, saj je toženec s podpisom pogodbe nanjo pristal. V skladu s to pogodbo pa je tudi odločitev o nastanku in o obsegu toženčeve obveznosti do tožeče stranke. Revizijska trditev, da je tožeči stranki zaradi tehničnih motenj nastala izguba že pokrita, pa nima opore ne v dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče spričo določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano, niti v tudi sicer predloženem dokaznem gradivu.

Ker se tako izkaže, da niso podani ne v smeri očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka uveljavljani revizijski razlogi, niti uveljavljan in po uradni dolžnosti upoštevan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, je bilo treba toženčevo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.