Jedro

Ugotovitvena sodba je podlaga za vpis v zemljiški knjigi (40. člen ZZK-1), zato ni potrebe po naložitvi toženi stranki, da izda listino, sposobno za vpis lastništva v zemljiški knjigi. Nepotreben in za toženo stranko nezavezujoč je tudi izrek glede dolžnosti, da je toženka dolžna priznati lastninsko pravico, ob tem je opozoriti na določbo prvega odstavka 238. člena ZIZ, po kateri velja dolžnost podati izjavo volje za izpolnjeno že s pravnomočnostjo odločbe, s katero je bila naložena takšna obveznost.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje v 2. odst. tč. 1 pod I izreka sodbe (da je tožena stranka dolžna tožniku priznati da so nepremičnine navedene v 1. odst. tč. 1 pod I sodbe skupno premoženje in mu izstaviti listino sposobno za vpis lastništva v zemljiško knjigo, ker bo sicer listino nadomestila sodba) s p r e m e n i tako, da se v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrne, Sicer se pritožba zavrne in v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da skupno premoženje pravdnih strank predstavljajo nepremičnine in sicer s parc. št. 2512/1, 2512/2, 2511, 2512/3, 2512/4, 2512/5 ter 83/100 stanovanja na naslovu P., v II. nadstropju stavbe stoječe na parc. št. 1704 k.o. P., vložek E 44, B-IX, v načrtu označeno s svetlo modro barvo v izmeri 45,40 m2 s pripadajočo drvarnico v izmeri 4,17 m2, kar je tožena stranka dolžna tožniku priznati in mu izstaviti listino sposobno za vpis lastništva v zemljiško knjigo, ker bo sicer listino nadomestila sodba, kot je to določno opredeljeno v točki 1 pod I izreka, v točki 2 in3 nadalje ugotovilo, da v skupno premoženje spada še osebno vozilo znamke N. ter premičnine in sicer stanovanjska oprema spalnice, kuhinje, dnevne sobe, štedilnik, hladilnik, zamrzovalna skrinja, usnjena sedežna garnitura z gugalnikom in naslonjalom ter delovni stroji in umetniški predmeti v hiši, na vrtu stanovanjske hiše v S., v ateljeju v S. in pri prodajalcu umetnin v T. in sicer: amfora, kip Šavrinka, bronasti kip Konjenik, bronasti kip Burja, kamnita pila, 2 kosa električni stroj za rezanje kamna, vrtalni stroj, električna peč za keramiko, 200 kos slik (deloma v paspartujih, deloma brez paspartujev), 40 kos: kipi in slike, ki se nahajajo v T., 10 kos: kipi v žgani glini in 30 kos: kipi v mavcu. V točki II je ugotovilo, da delež pravdnih strank na skupnem premoženju znaša 60% v korist tožnika in 40% v korist toženke, v točki III pa je zavrnilo višji tožbeni zahtevek po tožbi (da je delež tožnika še višji, 3/4 in da spadajo v skupno premoženje tudi umetnine po prilogi tožbe A5-8 spisa ali 160 del in kmetijski stroj - freza Padana), zavrnilo je tudi višji zahtevek po nasprotni tožbi (glede višjega deleža toženke - tožnice po nasprotni tožbi - do 6/10, in da v skupno premoženje ne spada stanovanje v P. in osebni avtomobil. Delni umik tožbe, da v skupno premoženje spada tudi znesek 92.000.000,00 SIT ter oprema in predmeti v stanovanjski hiši kot je to določno navedeno v sklepu, je vzelo na znanje in v tem delu pravdni postopek s sklepom ustavilo. Odločilo je še o stroških postopka in toženki naložilo, da tožniku povrne 335.262,00 SIT pravdnih stroškov, v 15-ih dneh od dneva pravnomočnosti sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 31.3.2005 dalje do plačila.

Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila in sicer kolikor ji ni priznan višji delež od 40% na skupnem premoženju, kolikor je ugotovljeno, da spada v skupno premoženje tudi stanovanje v P. in ko je toženki naloženo, da tožniku prizna, da nepremičnine spadajo v skupno premoženje in mu izstavi zemljiškoknjižno listino, glede osebnega vozila, glede odločitve, da v skupno premoženje spadajo premičnine in sicer stanovanjska oprema spalnice, kuhinje, dnevne sobe, štedilnik, hladilnik in zamrzovalna skrinja in sodbo izpodbija v delu, kolikor je v tem obsegu ugodeno zahtevku tožnika oz. zavrnjen zahtevek po nasprotni tožbi, meni tudi, da stroškovna odločba ni pravilna. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga sodišču druge stopnje, da v izpodbijanem obsegu sodbo spremeni tako, da se zahtevku toženke v celoti ugodi in se ji dosodi zahtevani delež po nasprotni tožbi na skupnem premoženju, razsodi, da stanovanje v P. ter N. ne spadata v skupno premoženje in ji prisodi vse stroške oz. podrejeno sodbo v izpodbijanem obsegu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Napačna je presoja sodišča o prispevku k skupnemu premoženju, nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje tudi glede stvari, ki v osnovi spadajo oz. ne spadajo v skupno premoženje. Opozarja, da je tekom postopka natančno opisala čas in razmere, ko je kupovala stanovanje v P. z naslovom S., takrat so bili odnosi s tožnikom že skrhani, bili so skrhani že vrsto let, bivala sta ločeno, odtujeno in pridobivala nič skupnega. Živela sta praktično vsak zase in ne drži zaključek sodišča, da je tožnica po nasprotni tožbi (v nadaljevanju toženka) to okoliščino prilagajala vsaki fazi pravdnega postopka posebej. Nenazadnje je tožnik sam v razvezni tožbi navedel, da so s toženko skrhani in nevzdržni odnosi vsaj že tri leta, torej, če je bilo to 22.4.1998, ko je tožbo vložil, vse od leta 1995. Toženka pa zatrjuje, da je do nevzdržnega stanja prišlo že veliko prej. Nakup spornega stanovanja pred vložitvijo razvezne tožbe sega v obdobje, ko stranki nista več pridobivali skupnega premoženja. Toženka je v postopku poskušala obrazložiti in dokazati svoje trditve, a jo je sodišče pri tem večkrat prekinilo in ji ni dovolilo dokazovanj oz. da bi povedala pri zaslišanju tisto, kar je bistveno. Od tod je zaslediti pristranost sodišča. Očitno je že pred zaključkom dokaznega postopka zavzelo stališče, kako bo razsodilo in v tej smeri dokazovanje vodilo. Ni se dovolj ukvarjalo z navedbami, kako je toženka prišla do denarja za nakup stanovanja, ko je zaključilo, da je s svojim premoženjem poravnala le 17% kupnine, preostali denar pa naj bi izviral iz skupnega premoženja, to ne drži. Tožnica se je v postopku tudi pri dokazovanju bolj potrudila a je sodišče štelo, da so njene navedbe nedokazane. Dejstvo je, da je toženka denar za nakup stanovanja pridobila tako, da je leta 1992 podedovala parcelo v S. in jo leta 1998 prodala. Dobila je 60.000 tedanjih DEM, res je bilo v pogodbi zapisano le 20.000 DEM, kar ni nič neobičajnega, saj so pogodbene vrednosti vedno nižje od dejanskih. Preostalih 40.000 DEM je dobila v obrokih na roke, o tem je bil seznanjen tudi tožnik, ki je to videl. Nadaljnjih 20.000 DEM je toženka dobila od očeta, ki ji je denar izročil za hude čase. Hranila ga je doma, o tem je vedela njena družina, tudi priča O.U. in D.P. sta izpovedala, da je bilo temu tako. 3.500 DEM je toženka pridobila od prodaje delnic E.. To ni povezano z delom v skupnosti. 15.000 DEM je dobila od sestre na račun denacionaliziranih nepremičnin. Res je bila denacionalizacija zaključena leta 2001 in je sodišče zavzelo stališče, da s tem denarjem ni mogla kupiti stanovanja leta 1998. To bi lahko vzdržalo, toda sodišče ignorira okoliščino, da je denar dobila od sestre v naprej. Prodajala je tudi svoje stvari in lastne slike. Skupnega premoženja na računih ni bilo in je sodišče to preverilo. Kar je bilo na računu toženke, je izviralo iz njene pokojnine. Dokazov sodišče ni ocenilo in jih ni interpretiralo prav. Tožnik toženke ni vzdrževal in jasno, da je morala od nečesa živeti. Ustvarjala si je svoje ločeno premoženje in s tem denarjem kupila stanovanje v P.. Sodišče je preohlapno obrazložilo zakaj ne verjame izpovedbi toženke, pričam in listinskim dokazom in se sodbe ne da preizkusiti. Enako velja za izrek, da mora toženka izdati tožniku listino za vpis v zemljiško knjigo. Ta je brez vsake podlage. Če gre za skupno premoženje, listina ni potrebna in se ne more zahtevati (40. člen Zakona o zemljiški knjigi-1, ZZK-1). Sicer pa se le ugotavlja, kaj spada v skupno premoženje, če sodba ne bo razveljavljena, bo zemljiškoknjižno sodišče nemara moralo vpisati 83/100 na tožnika, kar je v popolnem nesmislu s sodbo, ki, tožniku ne daje toliko pravic. Nesmiseln je izrek, da mora toženka tožniku izstaviti listino za vpis v zemljiško knjigo, ki se nanaša še na nepremičnine, ki so vknjižene v vložek št. 1010 k.o. P., saj je tožnik že vknjižen do 1/2. Ni jasno kaj naj bi se sploh v zemljiški knjigi vpisovalo. Sodišče se ni poglobilo niti v vprašanje vozila. Ni upoštevalo, da je tožnik podaril hčeri avto V., brez toženkine privolitve. Slednja je pogojevala darilo, če ji hči izplača polovico vrednosti avtomobila, to je bilo obljubljeno a ne realizirano. Ne drži niti izpovedba hčere, da je prišla v letih 1991 do 1996 k staršema, da bi med seboj sprta starša pomirila. Prišla je, ker se je tedaj ločila ni imela kam iti. Toženka je pridobivala ločeno premoženje, štiri leta hodila v T., oskrbovala težko bolno ostarelo gospo in na mesec zaslužila 1.500.000 ITL, kar so potrdile priče. Te so sicer izpovedale, da je toženka to storila največ tri do petkrat po 14 dni, a sodišče ne pove zakaj verjame tej izpovedbi in ne toženkini. Zasluženi denar v I. je toženka polagala na račun v I.. Ker ni dobila denarja za V., je morala kupiti avto (N.), ki ga je kupila iz povsem ločenega, posebej pridobljenega premoženja. Takrat odnosi med strankama niso bili več vzdržni. Sodišče ugotavlja, da je bila tedaj toženka še pooblaščena razpolagati z imetjem na tožnikovem računu, to ne pomeni, da je tudi razpolagala, nenazadnje bi lahko tožnik pooblastilo preklical a ga ni, saj na računu praktično ni bilo kritja in iz dopisa B.K. izhaja, da je promet na tožnikovem računu leta 1995 dosegel nekaj več kot 300.000,00 SIT. To daje kvečjemu vedeti, kako malo je na letni ravni prispeval k družini. Sodišče je pristrano, saj sledi izpovedbam prič in tožnika, čeprav so najverjetneje neresnične. Tožnik je navrgel nedokazana dejstva, katerih neresničnosti je morala je morala dokazati toženka, čeprav so pravila o dokaznem bremenu jasna in bi moral tožnik v prvi fazi dokazati njihovo "resničnost". Neopredeljen in neizvršljiv je izrek pod točko 3/a, razen usnjene garniture, ki se da vsaj individualizirati, sicer pa drugi predmeti ne. Res sta k ohlapnim dikcijam izreka pripomogli obe stranki, a to mora sodišče definirati. Glede ugotovitve, da je delež tožnika višji - 60%, sodba ni prepričljiva, toženki, kot je že poudarila, v postopku ni bilo dovoljeno izpovedati kar je menila, da je pomembno. Sodišče se ni opredelilo do bistvenih okoliščin. Dejstvo je, da je bil tožnik kot umetnik velik del zakonske zveze brezposeln, stranki pa sta ustvarili hišo v S., toženka mu je celo dokupila pet let delovne dobe, tudi sam tožnik je izpovedal, je zaslužek zvečine zase porabil, a tega sodišče ne upošteva, prispeval je malo v skupno blagajno, iz razstav, terena, prodaj se je vračal z neštetimi zgodbami kako so ga oropali, kako ni bilo denarja, tudi izgovori, da del, ki so bila na razstavah v F., B., H.,... pokradena, ni bilo mogoče zavarovati in je postopek pokazal, da je tožnik pogosto prodajal pod ceno in je toženka znala pogosto iztržiti več kot tožnik. Tudi ni dokazov, da je kupil ves material za hišo, čeprav ga je toženka pozvala na predložitev računov. Toženka je predložila račune v zvezi z gradnjo hiše, tožnik nobenega. Tega sodišče ne upošteva. Ne upošteva tudi njenih ogromnih vlaganj v družino in dom, s katerimi se je povečalo ali vsaj ohranilo skupno premoženje, dote, ki jo je prinesla v zakon, bivanja sina pri njenih sorodnikih, njenih ogromnih del pri hiši, vodila je celotno gradnjo, skrbela za družino, organizirala razstave, družina je brezplačno preživljala počitnice pri njenih sorodnikih, toženka je dobila tudi dediščino. Toženka je bila angažirana še tako, da je dobila dodatno delo. Res so imeli v hiši določene stanovalke, ki so popazile na otroke, ko je bila v službi, sicer pa je pretežni del gospodinjskih opravil ostal na njej, nenazadnje je vozila tožnika na teren, mu pomagala pri izdelovanju umetnin. Dokazne ocene v tej smeri ni in sodišče nekritično iz neznanih razlogov sledi le tožnikovim navedbam. Grenak priokus ostane, ker je hči pravdnih strank najprej bila priča, za tem pa zastopnica tožnika. Sodišče se torej ni opredelilo do nastanka nevzdržnih odnosov, fizičnih napadov na toženko, do navedb priče G., kako sta se stranki leta 1991 strašansko kregali, do navedb o prodaji in denarju za umetniška dela s strani tožnika, do opustitve toženkine zaposlitve zaradi zdravstvenega stanja otrok, ko se je posvetila v celoti vzgoji otrok, do njene pomoči tožniku, ko ga je vozila na delovišča, do družinskih dopustov pri toženkinih sorodnikih, do nakupa stanovanja v K. in njene prenovitve, do del na hiši v S., do izgradnje lesene barake, gojenja domačih živali, tožnikovega odnašanja premoženja po ločitvi, do prodaje podedovanega gozda, umetniških del, ki jih je toženka dobila v dar, do tožnikovega dela v V., ko se je izkazalo kljub nasprotnim trditvam tožnika, da je za to dobil plačilo, do posredovanja PP P. dne 19.1.1999, do povzročene škode na skupnem premoženju s strani tožnika, do predložitve dokazov, ki sta se jih zavezali dostaviti obe stranki, a jih je dostavila le toženka, do posebnega premoženja, ki ga je toženka prinesla v zakon in je znašalo sedem letnih plač, do njenega prizadevanja po nagrajevanju tožnika in priznavanju tožnika kot umetnika, do poizvedb pri banki v R. o stanju na tožnikovem računu, enako pri B.C.I. v T., do izpovedb oseb, ki so pričale ali so toženki na drugačen način prenesle, da niso kupovale tožnikovih del, do okoliščin v zvezi s prodajo hiše v K., in tudi ne glede zneska 92.000.000,00 SIT - čeprav je bila tožba umaknjena, nakazuje na tožnikov šibak in neutemeljen temelj na katerem gradi celotno pravdo in meji na zlorabo procesnih pravic. Stroškovni izrek je neobrazložen, ne gredo pa tožniku stroški za bančne izpiske v znesku 34.440,00 SIT, saj so bili pribavljeni za zahtevek, ki je bil kasneje umaknjen. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je tožnik ta zahtevek umaknil, ko je presojalo uspeh strank v pravdi. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožbena graja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja neutemeljena. Prvostopenjsko sodišče je odločilne okoliščine za presojo utemeljenosti oz. neutemeljenosti postavljenih zahtevkov ugotovilo, skladno z določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) dokaze ocenilo in pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana in zakaj, in je dokaze ocenilo vestno in skrbno tako, da je presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter odločilo, katera dejstva šteje za dokazana na podlagi uspeha celotnega postopka. Dokazno breme, da dokaže, da je skupnost razpadla pred razvezo, je na toženki, kar je materialnopravno pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ki je zaključilo, da toženka tega ni dokazala. Tudi glede teh okoliščin ima sodba potrebne razloge. Dejstvo, da sta se stranki "kregali", in so bili odnosi skrhani, samo po sebi še ne pomeni razpada skupnosti. Dokazno nepodprte so tudi trditve toženke, da sta s tožencem bivala ločeno oz. vsak zase. Pritožba predvsem polemizira z razlogi sodbe, opozarja na njeno izpovedbo, čeprav konkretno o tem, kaj je izpovedala, ne pove, in ob tem še neutemeljeno očita sodišču pristranost, s trditvijo, ki dokazno ni podprta, da jo je sodišče večkrat prekinilo in ni dovolilo, da prosto izpove, čeprav je iz spisa razvidno, da je bila zaslišana na treh narokih in zapisnik o njenem zaslišanju, na katerem je prosto izpovedovala in odgovarjala na zastavljena vprašanja, tako svojega kot pooblaščenca nasprotne stranke, obsega 28 strani. Ni tudi jasno, zakaj ne bi sodišče sprejelo izpovedbe priče, hčere, da je poskušala tudi sama prispevati, da bi se odnosi med staršema izboljšali, kar je nenazadnje tudi življenjsko in logično. Toženka je npr. v postopku navajala, da je po ločitvi toženec zaklepal vrata, da je morala spati v prizidku pri vratih, in da je bil toženki onemogočen dostop do lastnih prostorov in je morala opraviti določena adaptacijska dela, vse pa se je, po njenih navedbah, in kar izkazujejo tudi datumi računov, dogajalo po razvezi (navedbe na list. št. 13 in priloženi računi o adaptaciji stanovanja). Tako ne navedbe in ne predloženi listinski dokazi (za katere pritožnica trdi, da jih sodišče ni ocenilo) ne izkazujejo njenih trditev, ki jih ponavlja še v pritožbi, da je s tožencem že pred razvezo in to vrsto let, "bivala ločeno", kar je sodišče pravilno ocenilo v razlogih izpodbijane sodbe, ko je navedlo, da tega dejstva toženka ni dokazala. Ni torej dokazala, da ni bilo več življenjske skupnosti pred razvezo in tudi ne, da bi bilo stanovanje (razen 17%, kar ji je sodišče priznalo) kupljeno iz njenih posebnih sredstev, zato gre za skupno premoženje. Zato je sodišče utemeljeno ugodilo v pretežnem delu (glede 83/100) zahtevku, da to stanovanje tudi spada v skupno premoženje in enako velja glede vozila. Pritožbene navedbe o tem zakaj je bilo kupljeno vozilo, kakšna je bila obljuba hčere glede izplačila vrednosti podarjenega drugega vozila, so za odločanje o postavljenih zahtevkih pravno nepomembne. Bistvo je, da je bilo tudi vozilo kupljeno v času zakonske zveze in ko je dejansko tudi obstajala med strankama življenjska skupnost. Tudi ne drži, da sodišče ni navedlo razlogov, zakaj je določilo višji delež tožnika na skupnem premoženju. Razlogi sodbe so obsežni in izčrpni, na straneh 21 - 28 sodbe. Sodišče prve stopnje je ocenilo vse kar sedaj v pritožbi izpostavlja toženka, delovni prispevek obeh zakoncev pri ustvarjanju skupnega premoženja, čas, ko sta bila eden in drugi redno zaposlena, višino dohodkov, višino pokojnin, upoštevalo je tudi dokup delovne dobe za tožnika, tudi prispevek toženke k trženju umetnin, in tudi sicer tudi njeno moralno pomoč tožniku kot umetniku, prispevek toženke pri delu in skrbi za družino, toda po drugi strani je moralo upoštevati tudi prispevek tožnika. Glede dote se je opredelilo, pojasnilo, da jo lahko upošteva kot pomemben prispevek toženke v začetnem obdobju skupnega življenja, ni pa je bilo mogoče denarno ovrednotiti, tega, da bi šlo za znesek, ekvivalenten sedmim letnim plačam, po presoji sodišča prve stopnje toženka ni dokazala in pritožba tega zaključka ni omajala. Upoštevana je tudi pomoč prijateljev in družine toženke, ter se glede teh okoliščin pritožbeno sodišče strinja z razlogi prvostopenjske sodbe in pravno oceno, da je tožnik dokazal, da je prispeval k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju od 1/2 in sicer s 60%, toženka pa s 40%, in je ob tem sodišče upoštevalo dohodek zakoncev in druge okoliščine kot npr. pomoč zakonca drugemu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, celotno skrb za ohranitev premoženja in druge oblike dela in sodelovanja pri pridobitvi, upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja v smislu 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR. Ugotovljen je enak delovni prispevek strank pri vseh skupnih zadevah, pretežni delež dohodka pri ustvarjanju umetnin je sodišče štelo v korist tožniku, ki je umetnine tudi ustvaril, ter ob tem upoštevalo tudi pomoč in podporo toženke, upoštevalo višjo tožnikovo pokojnino, bistveno daljšo tožnikovo delovno dobo od toženkine, tudi določene prispevke toženke iz dodatnega dela npr. pri Rdečem križu, delo v T., in prepričljivo zaključilo, da je tožnikov prispevek višji (60%) glede na toženkin (40%) in s to materialnopravno presojo soglaša tudi pritožbeno sodišče. Toženka tudi ni dokazala, da bi bilo stanovanje kupljeno iz njenega posebnega premoženja, razen v deležu 17/100. V pritožbi meni, da je to dokazala, in se ob tem opira med drugim na po mnenju pritožbe običajno okoliščino, da so pogodbe vrednosti vedno nižje od dejanskih. S tem dokazne ocene, ki temelji na oceni zapisa pogodbe, da so nepremičnine, prodane leta 1998, prodane za pogodbeno ceno 20.000 DEM, ne more izpodbiti, saj nasprotnega ni dokazala. Ne more uspeti tudi s trditvijo, da je imela 20.000 DEM, ker je dobila od očeta. Nenazadnje je sama izpovedala, da je ta denar dobila po smrti očeta, sedaj pa trdi, da ji je oče denar izročil, priča U., na katero se sklicuje pritožnica, je izpovedala, da je toženka denar sicer dobila od očeta po smrti matere, ni pa vedela, kar je poudarilo že prvostopenjsko sodišče, koliko, in nenazadnje toženka tudi ni izkazala, da bi ta denar leta 1998 (in kolikšen znesek) imela, kot je to pravilno zaključilo že prvostopenjsko sodišče, konkretno o posebnem premoženju toženke tudi priča D.P. ni izpovedal, in tudi v tem obsegu dokazne ocene toženka ni izpodbila. Res je ugotovljeno, da je toženka dobila 5.300 DEM od prodaje delnice E., toda toženka spregleda, da je ugotovljeno, da je bila kupnina za stanovanje v P. v celoti poravnana 9.5.1998, in v postopku ni dokazala, da bi to stanovanje kupila (razen glede sredstev s prodajo podedovanega premoženja v znesku 20.000 DEM - 17%) s svojim posebnim premoženjem, prejeta sredstva za certifikate pa je sodišče prve stopnje upoštevalo, ko je ocenilo prispevek obeh k pridobivanju in ohranitvi skupnega premoženja. Pritožbene trditve glede prejema 15.000 DEM od sestre na račun denacionaliziranih nepremičnin so le polemika s prepričljivo dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ko je sodišče prve stopnje, ko je ocenilo dokaze, zaključilo, da toženka ni dokazala, da bi ta denar v času nakupa stanovanja leta 1998 že imela. Navedbe glede prodaje starin in lastnih slik so povsem nedoločne. Ob povedanem se tako izkaže, da je tudi materialnopravna presoja prvostopenjskega sodišča pravilna.

Pritožnica dalje meni, da izrek ni izvršljiv, saj naj bi bilo premično premoženje (stanovanjska oprema, spalnice, kuhinje dnevne sobe, štedilnik, hladilnik in zamrzovalna skrinja) nedoločno opredeljeno. Ta pritožbeni očitek ne drži, med strankama postopka namreč ves čas ni bilo sporno, za katero stanovanjsko opremo oz. predmete gre, in sta tako te premičnine opredelila tožnik v tožbi in je enako navedla toženka v odgovoru na tožbo, sicer pa je sodba ugotovitvena in torej ni izvršljiva v smislu postopka izvršbe, z njo se glede teh premičnin ne nalaga strankama kaka obveznost , pa tudi sicer se problem izvršljivosti tiče tožeče stranke.

Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je nepotreben izrek, ko sodišče povzema tožbeni zahtevek v delu, da je tožena stranka dolžna tožniku priznati in izstaviti listino sposobno za vpis lastništva v zemljiški knjigi, ker bo sicer tako listino nadomestila ta sodba. Gre za ugotovitveno sodbo, ko je ugotovljeno, katere nepremičnine spadajo v skupno premoženje, in kolikšen je delež pravdnih strank na tem premoženju, in je ta ugotovitvena sodba podlaga za vpis v zemljiški knjigi (40. člen ZZK-1), zato ni potrebe po naložitvi toženi stranki, da izda listino sposobno za vpis lastništva v zemljiški knjigi. Nepotreben in za toženo stranko nezavezujoč je tudi izrek glede dolžnosti, da je toženka dolžna priznati lastninsko pravico, ob tem je opozoriti na določbo prvega odstavka 238. člena ZIZ, po kateri velja dolžnost podati izjavo volje za izpolnjeno že s pravnomočnostjo odločbe, s katero je bila naložena takšna obveznost. Zato je v tem obsegu pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo in sodbo tako spremenilo, da se ta del zahtevka zavrne (4. tč. 358. čl. ZPP). Ker je pri določenih nepremičninah tožnik že vpisan kot solastnik do 1/2, je jasno, da bo pri teh parcelah potreben le še vpis nadaljnje 1/10 do skupnega deleža 6/10, tudi glede stanovanja v P. je izrek jasen, tožeči stranki gre 6/10 od 83/100. Tudi pritožbeni razlogi, kolikor pritožba napada stroškovni izrek, niso utemeljeni. Stroškovno odločbo je mogoče preizkusiti, bistvene postopkovne kršitve ni, saj je odmera razvidna iz stroškovnikov, ki so v spisu. Ne drži tudi, da je kot stroške tožeči stranki sodišče neutemeljeno priznalo tudi stroške zaradi poizvedb o stanju na bančnih računih, ta dokaz namreč ni bil predlagan le za ugotavljanje utemeljenosti tožbenega zahtevka glede denarnih sredstev (v tem delu je bila tožba res umaknjena), pač pa tudi zaradi ugotovitve, da je tožnik pridobival določena sredstva s prodajo umetnin (list. št. 87 spisa). Zaradi umika dela tožbe pa posebni stroški niso nastali, in ti tudi na višino nagrade za pooblaščenca in odvetnike niso vplivali, saj je sodišče vrednotilo le to glede na prvotno postavljeni zahtevek (vrednost spora 7.000.000,00 SIT). Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov, ker tudi uradoma upoštevnih kršitev (2. odst. 350. člena ZPP) ni zasledilo, v preostalem delu neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča (353. čl. ZPP). V odločbo o stroških sodišče druge stopnje ni poseglo, saj delna sprememba ni vplivala na uspeh strank v postopku, in ker pritožnica s pritožbo v pretežnem delu ni uspela, tudi do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena.