Jedro

Revident trdi, da "razlogi o dejstvih v sodbah sodišč prve in druge stopnje nasprotujejo izpovedbam prič oziroma razpravnim zapisnikom", kar zmotno kvalificira kot procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je namreč podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Bistvena zanjo je napaka pri povzemanju vsebine ali zapisnikov tako, da jim sodišče pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Nanaša se torej na pravila o obliki in vsebini sodbe; če je podana, ima sodba formalne pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Tožnik pa, čeprav se sklicuje na procesne kršitve, dejansko graja dokazno oceno posameznih dokazov in dejanske zaključke nižjih sodišč.

Odgovornost upravljavca javnega smučišča za škodo, ki jo utrpijo uporabniki smučišča, je praviloma krivdna in temelji na neizpolnjevanju zahtev, ki mu jih nalaga zakon, konkretno Zakon o varnosti na javnih smučiščih (Ur. l. SRS, št. 16/77, v nadaljevanju ZVJS), ki je veljal v času nastanka škodnega dogodka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da sta mu drugotožena stranka kot upravljalka smučišča, na katerem se je poškodoval in prvotožena stranka, pri kateri je imela upravljalka smučišča zavarovano odgovornost, dolžni plačati odškodnino za iz poškodbe izvirajočo škodo. Tako je odločilo zato, ker je presodilo, da drugotoženi stranki ni mogoče očitati opustitve ustrezne ureditve smučišča. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo prvostopenjskega potrdilo.

Tožnik sodbo drugostopenjskega sodišča izpodbija z revizijo, sklicujoč se na revizijska razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP), češ da so razlogi o odločilnih dejstvih v nasprotju z izpovedbami prič oziroma zapisnikov ter zmotne uporabe materialnega prava pri presoji, da toženi stranki za tožnikovo škodo nista odgovorni.

Revizija je bila vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (373. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik, takrat star 13 let, je 2. februarja 1997 z družino smučal .. najprej na progi E, nato pa je ob prvem spustu po progi F padel in se poškodoval. V tožbi je trdil, da je zapeljal na ledeno ploskev ter da je padel zato, ker je drugotožena stranka malomarno vzdrževala progo in ni poskrbela, da bi bilo smučišče v stanju, ki bi omogočalo varno smučanje, poleg tega pa nevarnih mest ni ustrezno označila.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da proga F, na kateri je tožnik padel, po težavnosti sodi med zelo lahke proge in je zato primerna za nezahtevne smučarje, na primer za družine in šole v naravi; v delu, kjer je prišlo do padca, je široka in pregledna; tožnik ni dokazal, da bi bila na njej ledena plošča; stanje na smučišču nasploh in tudi na progi F je bilo "normalno" - ni sicer izključeno, da je bila na progi zdrsna zaplata (to je zaplata zdrsanega snega), vendar so pogoji smučanja tudi v primeru, ko je bilo temu res tako, vseeno običajni ter taka zaplata zdrsanega snega ne predstavlja neobičajnega rizika za smučarje.

Te dejanske ugotovitve je pritožbeno sodišče sprejelo kot pravilne in je revizijsko zaradi prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz tretjega odstavka 370. člena ZPP nanje vezano.

Revident trdi, da "razlogi o dejstvih v sodbah sodišč prve in druge stopnje nasprotujejo izpovedbam prič oziroma razpravnim zapisnikom", kar zmotno kvalificira kot procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je namreč podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Bistvena zanjo je napaka pri povzemanju vsebine ali zapisnikov tako, da jim sodišče pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Nanaša se torej na pravila o obliki in vsebini sodbe; če je podana, ima sodba formalne pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Tožnik pa, čeprav se sklicuje na procesne kršitve, dejansko graja dokazno oceno posameznih dokazov in dejanske zaključke nižjih sodišč. Revizija je namenjena praktično izključno temu. Njena utemeljitev se prične s trditvijo, da sta sodišči prve in druge stopnje napačno ocenili dokaze in napravili zmotne dejanske zaključke, čemur sledi navedba dejanskih ugotovitev, ki da so napačne, kar tožnik argumentira z obširnimi, dokazni oceni nižjih sodišč diametralno nasprotnimi interpretacijami tako posamičnih dokazov kot rezultata dokaznega postopka kot celote. Revident je namreč prepričan, da je uspel dokazati, da je padel na ledeni ploskvi, torej zaradi neurejenosti smučišča, ki je bila posledica opustitev drugotožene stranke.

Revizijski razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred nižjima sodiščema torej revident uveljavlja neutemeljeno.

Odgovornost upravljalca javnega smučišča za škodo, ki jo utrpijo uporabniki smučišča, je praviloma krivdna in temelji na neizpolnjevanju zahtev, ki mu jih nalaga zakon(1), konkretno Zakon o varnosti na javnih smučiščih (Ur. l. SRS, št. 16/77, v nadaljevanju ZVJS), ki je veljal v času nastanka škodnega dogodka.

V situaciji, ko tožnik ni uspel dokazati, da bi bilo smučišče neurejeno oziroma, da je bila na progi ledena ploskev, drugotoženi stranki ni mogoče očitati, da je opustila dolžnost označbe nevarnega mesta z opozorilnimi znaki po določbi tretjega odstavka 9. člena ZVJS oziroma dolžnost smučišče ali njegov nevarni del zapreti po določbi 11. člena istega zakona. Zato ni ne krivde in ne odškodninske odgovornosti toženk (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78). Sodbi nižjih sodišč sta torej materialno pravno pravilni.

Neutemeljeno revizijo je zato Vrhovno sodišče RS zavrnilo (378. člen ZPP).

Tožnik z revizijo ni uspel, zato ni upravičen do povrnitve stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sodbi II Ips 525/92 in II Ips 297/98 VS RS.