Jedro

Če je tožnik tuj državljan, prvotožena stranka pa tuja pravna oseba, ki v R Sloveniji nima ne sedeža ne podružnice, gre v individualnem delovnem sporu za spor z mednarodnim elementom.

Sodišče R Slovenije ni pristojno za reševanje individualnega delovnega spora (odškodnina zaradi nesreče pri delu), ker se delo ni opravljalo v R Sloveniji, delodajalec tožnika je bila tuja pravna oseba, brez podružnice v R Sloveniji, sporazum o pristojnosti sodišča R Slovenije pa ni bil možen. Iz sprejetih mednarodnih konvencij, ki veljajo v R Sloveniji, ne izhaja pristojnost slovenskega sodišča za reševanje tovrstnih sporov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnika zoper prvotoženo stranko in ga zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov, ki so nastali toženima strankama.

Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. V pritožbi navaja, da med pravdnima strankama ni sporno, da je bilo med toženo stranko in njenimi delavci dogovorjeno, da se uporablja slovensko pravo. Po določilih mednarodnih konvencij je kot osnovni princip za uporabo prava upoštevano pravo lastnika. 100% lastnik tožene stranke je S. Portorož (kar med strankama tudi ni sporno, to pa izhaja tudi iz kolektivnih pogodb), ki je pravna oseba, s sedežem v RS. Zato je podana krajevna pristojnost sodišča RS, ob uporabi slovenskega prava. Ker so mednarodne konvencije, s katerimi je urejeno tudi področje pomorskega prava, hierarhično višji pravni akti od notranjega prava, bi jih moralo upoštevati tudi sodišče prve stopnje. Poleg tega je sodišče v identičnih zadevah že meritorno odločalo, sodbe je potrdilo pritožbeno sodišče, zato ni zakonito, da se tožnika obravnava neenakopravno. Tožnik izpodbija tudi stroškovni del sklepa, saj je sledil pravnemu varstvu, kot ga je zagotavljala tožena stranka v določilih svoje KP. Glede na to meni, da bi morala tožena stranka sama nositi svoje pravdne stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99-2/2004) v zvezi z 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je tožnikovo tožbo zoper prvotoženo stranko zavrglo (tožbeni zahtevek tožnika zoper drugotoženo stranko je bil v postopku že pravnomočno zavrnjen), zato ker je zaključilo, da odločitev v tem sporu ne spada v sodno pristojnost sodišča RS. Ker je ugotovilo, da je bil tožnik tuj državljan, prvotožena stranka pa tuja pravna oseba, ki v RS nima niti sedeža niti podružnice, je pravilno zaključilo, da gre v tem individualnem delovnem sporu za spor z mednarodnim elementom. 27. člen v času vložitve tožbe (takrat še predloga) veljavnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77; Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90, ki se je v tem obdobju uporabljal kot predpis RS) je določal pristojnost slovenskega sodišča v tovrstnih sporih, če je bila ta določena z zakonom ali mednarodno pogodbo. Če v zakonu ali mednarodni pogodbi ni izrecnih določb o mednarodni pristojnosti slovenskega sodišča za določeno vrsto sporov, je sodišče RS za sojenje v takšnem sporu pristojno tudi tedaj, ko njegova pristojnost izvira iz določb o krajevni pristojnosti. Sodišče RS je pristojno za presojo delovnih sporov, če se je delo opravljalo v RS oz. pri delodajalcu iz RS. Ker ta pogoj v tem individualnem delovnem sporu ni bil izpolnjen (delo se ni opravljalo v RS, delodajalec tožnika je bila tuja pravna oseba), je pritožbeno sodišče utemeljeno uporabilo pravila o koliziji. 46. člen Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 43/82, 72/82), ki ga je bilo potrebno z ozirom na čas nastanka spora uporabiti, je določal, da je slovensko sodišče pristojno za odločanje, če bi imela tožena stranka ali njena podružnica sedež v Sloveniji. Po 2. odst. 49. člena citiranega zakona sta se stranki lahko sporazumeli o pristojnosti sodišča RS, če je bila vsaj ena državljan RS ali pravna oseba s sedežem v RS. Če ta pogoj ni bil izpolnjen, se pravdni stranki nista mogli pravnoveljavno sporazumeti o sodni pristojnosti slovenskega sodišča. Ker je ob upoštevanju vsega navedenega sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sodišče RS ni pristojno za reševanje predmetnega spora, je v skladu z določbo 3. odst. 18. člena ZPP tožnikovo tožbo zoper prvotoženo stranko utemeljeno zavrglo.

Tožnik v pritožbi sicer pravilno zatrjuje, da so mednarodne konvencije hierarhično višji pravni akt od notranjega prava, vendar tudi iz sprejetih mednarodnih konvencij, ki veljajo v RS, ne izhaja, da je pristojnost sodišča za reševanje tovrstnih sporov odvisna od tega, kdo je lastnik pravne osebe, od katere je ladja (kar tožnik smiselno zatrjuje v pritožbi). V pomorskem pravu sta pomembna elementa lastništvo ladje in zastava, pod katero ladja pluje. 94. člen Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu (Ur.l. SFRJ - MP št. 11/86) kot tudi 998. člen Zakona o pomorski in notranji plovbi (ZPNP, Ur.l. SFRJ št. 22/77-29/90, Ur.l. RS št. 10/91-73/94, ki se je v spornem obdobju uporabljal kot predpis RS) sta določala, da se za delovno razmerje članov posadke na pomorskih ladjah uporablja pravo države, katere pripadnost ima ladja. Iz 166. člena ZPNP izhaja, da si slovensko državno pripadnost pridobi ladja z vpisom v ustrezni vpisnik ladij oz. z izdajo začasnega plovbnega lista, takšna ladja pa glede na 167. člen ZPNP pluje pod slovensko zastavo. Ker navedenega pogoja ni bilo podanega, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo tožnikovo tožbo zoper prvotoženo stranko.

Vprašanje sodne pristojnosti slovenskega sodišča se preizkuša v okviru procesnih predpostavk, ki morajo biti podane, da je sojenje v določenem sporu sploh dopustno. Na procesno predpostavko sodne pristojnosti pazi pritožbeno sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti. Kolikor sodišče ugotovi, da ta procesna predpostavka ni podana, takšno tožbo zavrže in sicer ne glede na to, če je sodišče v identičnih zadevah že meritorno odločalo. K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da je tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 13/2004 z dne 15.6.2004 ugotovilo, da v identičnem sporu, kot je predmetni spor, ni podana sodna pristojnost slovenskega sodišča. Ker tožnik z zahtevkom ni uspel, mu je sodišče prve stopnje utemeljeno naložilo, da povrne toženima strankama pravdne stroške, ki so jima nastali v zvezi s to pravdo (1. odst. 154. člena ZPP).

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani in ker sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, je bilo potrebno tožnikovo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).