Jedro

Po določbi 18. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV) je dolžan delodajalec dnevno vpisovati v evidenco o izrabi delovnega časa za posameznega delavca posamezne podatke, kamor sodijo tudi podatki o številu ur, skupno število opravljenih ur s polnim delovnim časom in krajšim delovnim časom od polnega z oznako vrste opravljenega delovnega časa in opravljenih ur v času nadurnega dela. Ker delodajalec po ZEPDSV tako razpolaga z ustreznimi podatki, je dolžan v sporu, v katerem delavec zahteva plačilo za opravljene ure dela, dokazati, da vtoževano število ur ni bilo opravljeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 513,32 EUR v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna prvemu tožniku v roku 8 dni plačati 2.885,66 EUR premalo izplačane plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov iz preteklega meseca od dneva zapadlosti do plačila kot izhaja iz točke I izreka in mu v istem roku izplačati odpravnino v višini 269,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2016 dalje od plačila (točka II izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke do prvega tožnika v višini 3.943,51 EUR (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da drugemu tožniku izplača premalo izplačane plače v višini 5.648,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov iz preteklega meseca od dneva zapadlosti do plačila kot izhaja iz točke IV izreka ter odpravnino v višini 194,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 116,94 EUR od 1. 6. 2016 dalje do plačila in od zneska 77,62 EUR od 22. 3. 2017 dalje do plačila (točka V izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo razlike v plači prvega tožnika v višini 38,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in znesek 56,00 EUR za plačilo drugemu tožniku prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka). S sklepom, ki pa ni pod pritožbo, je zavrglo tožbo v delu, kjer tožnika zahtevata obračun in plačilo obveznih davkov in prispevkov na premalo izplačane plače v točkah I in IV izreka (točka (VII izreka) ter ustavilo postopek za drugo tožečo stranko za izstavitev plačilne liste za marec 2017 in za plačilo odpravnine v višini 447,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2016 in za znesek 259,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2017 dalje do plačila (točka VIII izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnikoma povrne stroške postopka v višini 2.195,23 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka IX izreka).

2. Zoper I., II, III., VI., V. in IX. točko izreka sodbe se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in v izpodbijanih delih sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanih delih razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožečima strankama pa v vsakem primeru naloži plačilo vseh, tudi pritožbenih stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Tožena stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, saj je svojo odločitev oprlo na dolžnost delodajalca, da vodi evidenco delovnega časa za delavce in s tem tudi dokazno breme, da v postopku dokaže, kakšen obseg opravljenih ur je delavec opravil. To stališče je materialnopravno zmotno, ker iz ustaljenega stališča sodne prakse izhaja, da je dokazno breme opravljenih ur na tožnikih in ne na toženi stranki. Sklicuje se na sodbo VDSS opr. št. Pdp 507/2017. Tožnika tega dokaznega bremena nista izpolnila, saj sta predložila zgolj več kot očitno neverodostojne evidence o delovnem času. Prav tako sodišče ni upoštevalo, da so vozniki dolžni upoštevati obvezne počitke in odmore po ZDCOPMD in Uredbi ES št. 561/2006 o obveznih počitkih in odmorih mobilnih delavcev. Ker se sodišče s tem ni ukvarjalo, se sodbe v tem delu ne da preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Evidence tožnikov so neverodostojne, saj iz njunih izpovedi izhaja, da sta evidenco vodila na manjših listkih in da sta prvi tožnik pred vložitvijo tožbe, drugi tožnik pa na koncu meseca, to evidenco prepisala na večji list. Evidence so torej pisane retroaktivno in za potrebe postopka. Ob tem opozarja, da tožnika nista nikoli ob prejemu plačilnih list ugovarjala pravilnosti opravljenih ur. Neverodostojne so tudi navedbe prvega tožnika o tem, koliko dni se je uvajal na delo, saj je navedbe o trajanju uvajanja spreminjal, sodišče pa s tem, ko ni pojasnilo, na podlagi katerih dokazov je štelo za dokazano dejstvo, da se je uvajal tri dni, storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba opozarja tudi na to, da je prvi tožnik začel voditi evidenco opravljenih ur šele z 22. 10. 2015. Zaradi tega ni mogoče govoriti o prepričljivi izpovedi prvega tožnika, zato je zmotna tudi odločitev o višini odpravnine, do katere naj bi bil tožnik upravičen. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je bila odpravnina tožniku izplačana že 18. 8. 2016 oz. 18. 4. 2017, tožba pa je bila vložena 28. 4. 2017, zato je potrebno pri delnem umiku tožbe šteti, da vložitev tožbe ni bila potrebna. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Tožnika sta uspela z zneskom 8.998,19 EUR in bi jima po tar. št. 15 OT pripadala nagrada za tožbo v višini 400 točk, za vloge po 300 točk, in za zastopanje na narokih po 400 točk, posledično pa je napačen izračun za zastopanje več strank. Sodišče prve stopnje je odločitev o stroških postopka napačno oprlo na tretji odstavek 154. člena ZPP, ker ni upoštevalo deleža uspeha strank v postopku.

3. Tožnika sta podala odgovor na pritožbo tožene stranke in pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v izpodbijanem delu preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo popolno in pravilno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Iz dejanskih in pravnih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo, in s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja, izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta tožnika, ki sta bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu voznik - prodajalec, razvažala in prodajala sadje. V postopku sta dokazala, da jima tožena stranka ni plačala vseh opravljenih ur, zato s tožbo zahtevata plačilo teh ur skupaj z dodatkoma za delovno dobo in za delo na praznike in plačilo razlike v odpravnini. Tožena stranka je v pobot terjatvi pravega tožnika postavila terjatev za povrnitev škode na vozilu, ki ga je vozil prvi tožnik, za katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne obstoji. Tožena stranka se zoper to ugotovitev pritožuje le splošno.

7. Sodišče prve stopnje se je v točki 6 obrazložitve pravilno oprlo na določbo 18. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV, Ur. l. RS, št. 40/2006), po kateri je dolžan delodajalec dnevno vpisovati v evidenco o izrabi delovnega časa za posameznega delavca posamezne podatke, kamor sodijo tudi podatki o številu ur, skupno število opravljenih ur s polnim delovnim časom in krajšim delovnim časom od polnega z oznako vrste opravljenega delovnega časa in opravljenih ur v času nadurnega dela. Ker delodajalec po ZEPDSV tako razpolaga z ustreznimi podatki, je dolžan v sporu, v katerem delavec zahteva plačilo za opravljene ure dela, dokazati, da vtoževano število ur ni bilo opravljeno. Tega tožena stranka v sporu ni dokazala, saj evidence, ki jih je vložila v spis v prilogah pod B2 in B3, tudi po izpovedi zakonite zastopnice, tega ne izkazujejo, saj je pojasnila, da je evidence pisala na podlagi zakonske omejitve ur. Tako je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo evidence, ki sta jih v spis vložila tožnika (prilogi A7 in A8). Svojo odločitev je v navedeni točki tudi pravilno obrazložilo.

8. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje tudi na sodbo VDSS opr. št. Pdp 507/2017 z dne 17. 2. 2018, iz katere naj bi izhajala ustaljena sodna praksa, da je dokazno breme opravljenih ur na tožnikih in ne na strani tožene stranke. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zatrjevalo, da je dokazno breme na tožnikih, ampak je zapisalo, da mora delodajalec dokazati, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, saj je dolžan voditi evidence delovnega časa. To izhaja tudi iz sodbe, na katero se tožena stranka sklicuje v pritožbi.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v postopku ni zatrjevala, da tožnika nista spoštovala obveznih počitkov in odmorov po Zakonu o obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD, Ur. l. RS, št. 76/2005) in Uredbi ES št. 561/2006 o obveznih počitkih in odmorih mobilnih delavcev, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožnika vtožujeta plačilo za dejansko opravljene ure dela. Iz tega razloga sodišče prve stopnje ni storilo očitane kršitve določbe pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba v tem delu razloge o vseh odločilnih dejstvih. Ker tožena stranka ni zatrjevala, da sta tožnika v evidencah upoštevala tudi ure obveznega počitka, se sodišču do tega ni bilo potrebno opredeliti.

10. Prav tako ne zadostujejo razlogi, na podlagi katerih tožena stranka ugotavlja, da so evidence tožnikov neverodostojne. Ker sta tožnika evidenco ur vodila dnevno na manjših listkih in jo potem prepisala na večji list, to samo po sebi ne pomeni, da sta njuni evidenci neverodostojni. Neverodostojnost njunih evidenc bi lahko dokazala le tožena stranka z evidencami, ki jih je dolžna voditi po določbah 18. člena ZEPDSV.

11. Prav tako ni utemeljena navedba, da tožnika ob prejemu plačilnih list nista nikoli ugovarjala pravilnosti opravljenih ur. Ker sta plačilo za opravljeno delo in razlika v odpravnini denarna prejemka, tožnika nista bila dolžna najprej izkoristiti notranje poti, ampak sta skladno z določbo 4. odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l., št. 21/2013) lahko zahtevek neposredno uveljavljala pred delovnim sodiščem, kar pa seveda ne pomeni, da sta se z mesečnim plačilom opravljenih ur strinjala.

12. Iz izpovedi prvega tožnika na naroku za glavno obravnavo dne 18. 9. 2018 na l. št. 106 dejansko izhaja, da se je prvi tožnik pri A.A. uvajal v delo tri dni. Izpoved prvega tožnika je sodišče pravilno ocenilo kot prepričljivo, tožena stranka pa ni predlagala izvedbe dokaza, s katerim bi njegovo izpoved izpodbila. Sodišče prve stopnje si je na naroku z neposrednim zaslišanjem prvega tožnika ustvarilo vtis, da je njegova izpoved prepričljiva in življenjska, kar je vsekakor v pristojnosti sodišča. Ker je svojo ugotovitev obrazložilo (točka 6 obrazložitve), ni storilo v pritožbi zatrjevane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo evidencam obeh tožnikov o opravljenih urah dela. V točki 7 je na podlagi tabele pravilno obrazložilo, kolikšne so mesečne razlike v plačah glede na število mesečno dejansko opravljenih ur in ur, ki jih je prvemu tožniku plačala tožena stranka, pri tem pa tudi pravilno upoštevalo dodatke za delo na tri dela proste dneve. Enako je v točki 8 obrazložitve storilo tudi za drugega tožnika. Odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi materialno pravno pravilna, saj je na podlagi 126., 127., 128. in 129. člena ZDR-1 delavec upravičen do plačila za opravljeno delo, v plačilu pa morajo biti upoštevani tudi dodatki za delo v posebnih pogojih dela (npr. dodatek za delo na praznike in dela proste dneve) in dodatek za delovno dobo.

14. Pravilno pa je sodišče prve stopnje tožnikoma skladno z 79. členom ZDR-1 dosodilo tudi razliko v odpravnini, ki jima pripada, saj jima je pri toženi stranki prenehala pogodba o zaposlitvi za določen čas. V točkah 12 in 13 je natančno pojasnilo način izračuna zneskov.

15. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 14 obrazložitve sodbe, da tožena stranka v zvezi s terjatvijo, ki jo je uveljavljala v pobot, ni izkazala vseh elementov odškodninske odgovornosti po splošnih pravilnih civilnega prava, zato terjatev tožene stranke ne obstoji.

16. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je bila drugemu tožniku odpravnina izplačana že pred vložitvijo tožbe. Ker mu tožena stranka do vložitve tožbe še ni vročila plačilne liste, ta ob prejemu zneska na svoj račun ni mogel vedeti, na kaj se plačilo nanaša, zato je bila tožba potrebna.

17. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno odločilo o stroških postopka. Stroški postopka (stroški zastopanja in stroški sodnih taks) se odmerjajo na vrednost spora in ne na uspeh v pravdi, kot to napačno navaja pritožba. Glede na vrednost spora je sodišče prve stopnje stroške odmerilo skladno z veljavno Odvetniško tarifo (OT, Ur. RS, št. 2/15 in naslednji) in na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP vse stroške naložilo v plačilo toženi stranki. Pri tem je pravilno štelo, da je bila tožba drugega tožnika v delu, ki se nanaša na plačilo odpravnine za obdobje od 20. 10. 2016 do 21. 3. 2017 v znesku 259,70 EUR potrebna, tožnika pa v postopku nista uspela le s sorazmerno majhnim delom zahtevkov in zaradi tega niso nastali posebni stroški.

18. Iz navedenega izhaja, da razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, niso podani, in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Presojalo je le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. in 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožnikoma pa je dolžna povrniti stroške, ki sta jih imela z odgovorom na pritožbo. Skladno s 155. členom ZPP in OT so potrebni stroški stroški sestave odgovora na pritožbo po tar. št. 15/4 OT v višini 625 točk, povišano za 10 % zaradi zastopanja dveh strank (tretjem odstavku 7. člena OT) v višini 62,50 točke, 2 % iz naslova materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT ter 22 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR (Sklep o spremembi vrednosti točke, Ur. l. RS, št. 22/2019) znaša 513,32 EUR.