Jedro

Spravljanje v podrejen položaj je zakonski znak kaznivega dejanja nasilja v družini po 191. členu KZ-1 in ne le ena od njegovih izvršitvenih oblik.

Obrazložitev

I. Pritožbi zagovornika obtoženega Z.B. se deloma ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v krivdnem izreku za kaznivo dejanje po tretjem in prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika, v odločbah o posamezni kazni, določeni za to kaznivo dejanje, enotni kazni in stroških kazenskega postopka, razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se zagovornikova pritožba zavrže. Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo III K 21/2009 z dne 13.3.2009 zoper obtoženega Z.B. po 2. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika obremenjuje proračun. Z isto sodbo je obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena KZ-1 ter mu izreklo kazen deset mesecev zapora, vanjo pa mu je po prvem odstavku 56. člena istega zakonika vštelo čas pridržanja od 6.1.2009 od 23.00 ure do 8.1.2009 do 18.55 ure. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da je dolžan plačati stroške tega dela kazenskega postopka in sodno takso.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 570/2009 z dne 5.11.2009 ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem in prvem odstavku 191. člena KZ-1, mu zanj določilo kazen šest mesecev zapora ter mu po 2. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 ob upoštevanju že določene kazni zapora deset mesecev za kaznivo dejanje po prvem odstavku 171. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in tri mesece zapora. Zagovornikovo pritožbo je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obtoženec dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka in plačati sodno takso.

3. Zagovornik je zoper sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložil pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca v celoti oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodb in vrnitev zadeve v ponovno sojenje.

4. Vrhovni državni tožilec v predlogu, podanem po drugem odstavku 377. člena ZKP vrhovnemu sodišču predlaga, da zavrne zagovornikovo pritožbo. Soglaša s stališči, ki jih je v sodbi zavzelo sodišče druge stopnje. Glede kaznivega dejanja spolnega napada po prvem odstavku 171. člena KZ-1 pa je po njegovem mnenju pritožba nedovoljena, saj je drugostopenjsko sodišče v tem delu potrdilo prvostopno sodbo in pritožba na tretjo stopnjo glede tega kaznivega dejanja ni dovoljena (398. člen ZKP).

5. Predlog vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obtožencu in zagovorniku. Slednji v odgovoru v celoti nasprotuje navedbam vrhovnega državnega tožilca in poudarja, da je spravljanje v podrejen položaj eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilja v družini in je zato potrebno v obtožnem aktu nastanek takšne posledice zatrjevati oziroma jo opisati, česar pa obtožni akt v konkretnem primeru ne vsebuje, niti kaj takega v teku postopka ni bilo zatrjevano. V ostalem daje oceno okoliščin, na katere je opozoril vrhovni državni tožilec v predlogu.

6. V zvezi s kaznivim dejanjem nasilja v družini po tretjem in prvem odstavku 191. člena KZ-1 pritožnik ne soglaša s sklepanjem sodišča druge stopnje, da so v obtoženčevem ravnanju podani vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja. Ne sprejema razloge, da besedna zveza „spravlja v podrejen položaj“ predstavlja le eno od oblik izvršitvenega dejanja. Iz zakonskega besedila jasno izhaja, da gre za zakonski znak, ki mora biti podan pri vseh naštetih izvršitvenih dejanjih. Sklicuje se na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi I Ips 194/2009 z dne 3.9.2009. Poudarja, da sodišče druge stopnje v ničemer ne pojasni, na čem temeljijo zaključki, ki jih je navedlo v obrazložitvi sodbe, pri čemer navedbe o tem, da je obtoženec prizadel varnost, telesno in duševno celovitost ter čast in dobro ime oškodovanke (četudi bi držale), ne omogočajo sklepanja, da je uresničeno „spravljanje v podrejen položaj“ kot element kaznivega dejanja nasilništva v družini. V nadaljevanju očita sodišču, da je njegova razlaga arbitrarna in izven konteksta celotnega besedila navedene določbe. Ocenjuje, da postopanje drugostopenjskega sodišča predstavlja kršitev načela zakonitosti in kršitev kazenskega zakona. Po pritožnikovem mnenju je v zvezi s tem dejanjem sodišče druge stopnje prekoračilo obtožbo, ker je državna tožilka na naroku 13.3.2009 spremenila opis dejanja s tem, da je v osmi vrstici izpustila določene besede, česar sodišče pri izdaji sodbe ni upoštevalo. V ostalem pritožnik graja ugotovljeno dejansko stanje, predvsem oceno oškodovankine izpovedbe, ki je med postopkom izrazila željo, da se zadeva ustavi in da je podala 28.4.2009 izjavo, ki se nahaja v spisu in predstavlja nov dokaz in iz katere sledi, da je zadeve v postopku predstavila drugače, kot so se dejansko zgodile. Napada tudi odločbo o kazni, ki je po njegovih navedbah previsoka.

7. Pritožnik izpodbija tudi kaznivo dejanje spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena KZ-1. Sodišču druge stopnje očita, da se ni opredelilo do večine pritožbenih navedb, ki se nanašajo na nelogičnost in neverodostojnost oškodovankine izpovedbe ter da so zaključki sodišča glede izpisa telefonskih klicev in poslanih, prejetih SMS sporočil v nasprotju z izvedenimi dokazi. V zvezi s tem dejanjem uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka (očitno iz drugega odstavka 371. člena ZKP), ker sodišče ni upoštevalo oškodovankine izjave z dne 28.4.2009 kot novega dokaza. V ostalem napada odločbo o kazni.

K I. točki izreka:

8. V zvezi s kaznivim dejanjem nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje sklepalo, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje zakonskih znakov spravljanja oškodovanke v podrejen položaj. Zavzelo je stališče, da mora biti zakonski znak, da je bila oškodovanka z obsojenčevim ravnanjem spravljena v podrejen položaj, opisan v izreku in da ga v tem primeru ne vsebuje ne abstraktni in tudi ne konkretni del opisa dejanja. Sodišče prve stopnje je nato presodilo, da so v opisu tega dejanja navedena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Glede na določbe drugega odstavka 135. člena KZ-1 in oškodovankino izjavo, dano na glavni obravnavi, da bi rada vso zadevo ustavila, ker nima interesa ter da bi rada le mir, je sodišče štelo, da nima interesa za pregon obsojenca in je zato po 2. točki 357. člena ZKP izreklo zavrnilno sodbo.

9. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in prvostopenjsko sodbo v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem in prvem odstavku 191. člena KZ-1. Pritožbene navedbe, da že vsako posamezno ravnanje, torej grdo ravnanje, pretepanje, zalezovanje ali katerokoli drugo ravnanje pomeni izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilja v družini, je ocenilo kot utemeljene. Presodilo je, da besedna zveza „spravlja v podrejeni položaj“ predstavlja zgolj eno od oblik izvršitvenih dejanj ter je ni mogoče razumeti kot neko ciljno ravnanje, s katerim hoče ena oseba podrediti drugo. V tem smislu je razumeti tudi ravnanje v primerih, ko storilec z izvajanjem nasilja žrtev obvladuje oziroma se mu ta zaradi izvajanja nasilja uklanja, kar pomeni vedno intenziven napad na dostojanstvo žrtve, ki se kaže kot ponižanje oziroma razvrednotenje njenega dostojanstva. Obsojenec je s svojim ravnanjem ne samo prizadel oškodovankino telesno integriteto, temveč jo je tudi poniževal in s svojim kontinuiranim dalj časa trajajočim ravnanjem pri njej povzročil veliko stopnjo ogroženosti in strahu. Zato je logičen zaključek, da se je nad njo izživljal z nasiljem in s tem prizadel njeno varnost, telesno in duševno celovitost ter čast in dobro ime. Potem, ko je oškodovanka prekinila njuno zunajzakonsko skupnost, se je do nje kontinuirano obnašal na nedovoljen način, ki mu je očitan ter pri njej povzročil strah in vznemirjenje večje intenzivnosti in trajanja.

10. Kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem in drugem odstavku 191. člena KZ-1 stori, kdor v družinski skupnosti ali kakšni drugi trajnejši skupnosti z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče ravna, ga z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja iz skupnega prebivališča ali mu omejuje svobodo gibanja, ga zalezuje, ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v skupnosti v podrejen položaj. V tretjem odstavku 191. člena KZ-1 je predpisano, da se navedena izvršitvena ravnanja nanašajo tudi na storilca, ki je z osebo, proti kateri so naperjena, živel v družinski ali drugi trajnejši skupnosti, ki je razpadla, dejanja pa so povezana s to skupnostjo.

11. V zvezi s takšnim abstraktnim opisom kaznivega dejanja nasilja v družini se je v sodni praksi zastavilo vprašanje razlage določbe prvega odstavka 191. člena KZ-1. Gre predvsem za vprašanje, ali se v teh določbah naštete posamezne izvršitvene oblike vselej povezujejo s „spravljanjem (druge osebe) v skupnosti v podrejen položaj“, ali pa gre pri zakonskem opisu „ga lahko drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v skupnosti v podrejen položaj“ za samostojno izvršitveno obliko.

12. S tem vprašanjem se je Vrhovno sodišče ukvarjalo že v sodbi I Ips 194/2009 z dne 3.9.2009. Zavzelo je stališče, da gre pri tem dejanju za varstvo pred nasiljem v specifični – družinski skupnosti, v kateri so med člani različne vezi in odnosi, ki so ekonomsko, psihološko in biološko pogojeni in jih ureja oziroma določa ne le pravo, ampak tudi tradicija in ožje družbeno okolje. Pri nasilju v družini gre prav za zlorabo odnosov oziroma razmerij, ki so vzpostavljena med člani skupnosti, praviloma bo šlo za šibkejše člane, to je za otroke ali ženske, je pa dejanje lahko storjeno proti kateremukoli drugemu članu skupnosti. V sodbi je poudarjeno, da besedna zveza „spravlja v podrejen položaj“ ni ena od alternativno navedenih oblik izvršitvenih dejanj in da tudi ne gre za posledico, vezano samo na izvršitveno ravnanje, ki predstavlja prisiljevanje k delu ali k opuščanju dela. Glede na takšno razlago, ki je obrazložena še z ostalimi izvajanji, je povsem jasno, da je „spravljanje v podrejen položaj“ povezano z vsemi posameznimi izvršitvenimi dejanji in da mora biti v obtožnem aktu opisana taka posledica, če na njen nastanek ni mogoče sklepati že iz dejstev, s katerimi je opredeljeno ravnanje storilca.

13. V sodbi sodišče druge stopnje obrazlaga, da soglaša s pritožbenimi navedbami okrožne državne tožilke, da besedna zveza „spravlja v podrejen položaj“ predstavlja zgolj eno od oblik izvršitvenih dejanj, kar utemeljuje z razlogi, deloma povzetimi iz obrazložitve citirane sodbe Vrhovnega sodišča. V nadaljevanju pa zaključi, da se je obtoženec z očitanim ravnanjem nad oškodovanko izživljal z nasiljem in s tem prizadel njeno varnost, telesno in duševno celovitost ter njeno čast in dobro ime. Na tak način obrazloženi zaključki vnašajo v razloge napadene sodbe precejšnjo stopnjo nejasnosti, kot utemeljeno nakazuje tudi zagovornikova pritožba. Utemeljitev, da besedne zveze „spravljanje v podrejen položaj“ v zakonskem opisu kaznivega dejanja nasilja v družini ni mogoče razumeti zgolj kot neko ciljno ravnanje, s katerim si ena oseba podreja drugo tako, da ta upošteva njeno voljo oziroma zahteve, pomeni, da lahko gre po eni strani za tako delovanje (ciljno) storilca, po drugi strani pa tudi za vsa ostala inkriminirana ravnanja, ki privedejo do iste posledice, to je, da je žrtev spravljena v podrejen položaj.

14. V obravnavani zadevi je obtožencu očitano, da je z drugim grdo ravnal, ga pretepal, mu jemal svobodo gibanja ter ga zalezoval v drugi trajnejši skupnosti, ki je razpadla, dejanja pa so s to skupnostjo povezana. Temu abstraktnemu delu opisa kaznivega dejanja sledijo konkretna dejstva in okoliščine. Ob časovni in krajevni opredelitvi so konkretizirana posamezna ravnanja zoper bivšo izvenzakonsko partnerico T.U. in njeno hčerko M.R. Sodišče druge stopnje je presodilo, da je obtoženec storil kaznivo dejanje nasilja v družini že na podlagi navedenih in ugotovljenih obtoženčevih ravnanj. Glede na stališče, ki ga je zavzelo v zvezi z razlago tega kaznivega dejanja, ni presojalo, ali je na podlagi takih ravnanj, ne da bi bilo v opisu dejanja zatrjevano in pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno „spravljanje v podrejen položaj“, mogoče sklepati na izkazanost nastanka takšne posledice, ki je ob upoštevanju sprejete razlage pogoj za zaključek, da je podano kaznivo dejanje.

15. Iz teh razlogov je Vrhovno sodišče ugodilo zagovornikovi pritožbi in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje v obsegu, razvidnem iz izreka, in zadevo vrnilo višjemu sodišču v novo sojenje. Ob ponovnem odločanju o zadevi v nakazanem obsegu bo upoštevalo tudi, da je okrožna državna tožilka na glavni obravnavi spremenila obtožnico in da je iz opisa dejanja z dne 6.1.2009 izpustila besede „izkopal ti bom oči“ in da je izrek prvostopenjske sodbe tudi v skladu s to spremembo.

K II. točki izreka:

16. Sodišče druge stopnje je v obsegu, ki se nanaša na kaznivo dejanje po prvem odstavku 171. člena KZ-1 zavrnilo zagovornikovo pritožbo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V takem položaju glede na določbe 398. člena ZKP pritožba na Vrhovno sodišče ni dovoljena in jo je zato bilo treba v tem delu zavreči.