Jedro

1. Prvostopno sodišče ni prekoračilo tožbenega zahtevka, ko je tožniku poleg pripoznane terjatve - odpravnine prisodilo tudi zamudne obresti, saj se tožnik zamudnim obrestim ni odpovedal, niti ni tožbe glede obrestnega zahtevka umaknil. Umik oz. odpoved tožbenemu zahtevku morata biti podana z izrecno izjavo, ki je v obravnavanem primeru ni bilo.

2. Delodajalec je s plačilom odpravnine trajno presežnemu delavcu v zamudi, če je ne izplača ob prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 136.570,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.2.1994 dalje do plačila (1. odstavek izreka), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (2. odstavek izreka).

Obenem je sklenilo, da tožeča stranka (pravilno tožena stranka) sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se v delu, v katerem je bilo ugodeno obrestnemu zahtevku, pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka. V pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ker je toženi stranki naložilo v plačilo poleg pripoznane glavnice v višini 136.570,00 SIT tudi zamudne obresti. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo pripoznala tožbeni zahtevek v višini 136.570,00 SIT , tožeča stranka, ki je prvotno s tožbo zahtevala plačilo 155.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.2.1994, pa je z vlogo z dne 28.5.1997 izjavila, da soglaša s predlagano višino odpravnine, ki jo je tožena stranka pripoznala v odgovoru na tožbo. Tožena stranka ni pripoznala zamudnih obresti od zneska 136.570,00 SIT, tožeča stranka pa se je odpovedala višjemu zahtevku in zamudnim obrestim. Prvostopenjsko sodišče je v zadevi meritorno odločilo, čeprav so bile izpolnjene predpostavke za izdajo sodbe na podlagi pripoznave in je s tem, ko je tožniku prisodilo tudi zamudne obresti, ki se jim je odpovedal, prekoračilo tožbeni zahtevek. Zato tožena stranka predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako, da bo zahtevek za plačilo zamudnih obresti zavrnjen, oziroma njeno razveljavitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da je meritorno odločilo o zadevi, češ da so bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave. Res je da je tožena stranka pripoznala glavnico v višini 136.470,00 SIT in le v tem delu so bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave iz 331. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77, 27/90). Glede preostalega dela tožbenega zahtevka pa tožba ni bila umaknjena, niti se ni tožnik odpovedal preostalemu delu tožbenega zahtevka in zamudnim obrestim, saj bi to moral storiti z izrecno izjavo, ki pa je ni podal niti pisno niti na glavni obravnavi dne 5.6.1997, ki se je ni udeležil. V pisni vlogi, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo dne 2.6.1997, je tožnik le obvestil sodišče, da se strinja s predlagano višino odpravnine in navedel številko tekočega računa, na katerega naj se odpravnina nakaže. O zamudnih obrestih v izjavi ni zapisal ničesar, zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi se zamudnim obrestim odpovedal. Zato prvostopenjsko sodišče s tem, ko je tožniku prisodilo pripoznano glavnico skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (od dneva prenehanja delovnega razmerja dalje), ni prekoračilo tožbenega zahtevka. Tožena stranka je bila s plačilom odpravnine, ki pripada tožniku kot trajno presežnemu delavcu, v zamudi, saj terjatev iz tega naslova dospe v plačilo ob prenehanju delovnega razmerja. Po določbi 14. odstavka 13. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo - Ur.l. RS št. 39/93) morajo biti odpravnine presežnim delavcem izplačane najkasneje do izteka odpovednega roka. Zato je odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je tožniku od pripoznane odpravnine prisodilo tudi zamudne obresti, materialnopravno pravilna.

Uveljavljani pritožbeni razlog ni podan. V postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi paziti po uradni dolžnosti, pa tudi materialno pravo je bilo glede odločitve o plačilu zamudnih obresti pravilno uporabljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Pritožbeno sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).