Jedro

Za blago, ki je nezakonito vnešeno na carinsko območje in zato predmet prekrška in zanj ni bila plačana carina, carinarnica ne more naknadno obračunati carine dobrovernemu lastniku blaga in temu tudi ne more naložiti vrnitve blaga v tujino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 91/98-10 z dne 7.4.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) ugodilo tožbi tožnika in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 18.2.1998. S to je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Carinarnice M. z dne 22.9.1997, s katero je ta tožnika zavezala, da v roku 3 dni do dneva prejema odločbe vrne v tujino osebni avto A. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče navaja, da v obravnavanem primeru ni podlage za uporabo določbe 141. in 142. člena Carinskega zakona (CZ/95, Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95). Iz upravnih spisov izhaja, da je bil Z.D. z odločbo Carinarnice M. z dne 7.2.1996, kaznovan za carinski prekršek, ker je dne 20.1.1995 sprejel navedeno vozilo, za katerega bi lahko po okoliščinah primera vedel, da ni bilo prijavljeno mejni carinarnici in zanj niso bile plačane carinske dajatve in je tako predmet carinskega prekrška po 1. točki 1. odstavka 371. člena v zvezi s členom 380b/1 (CZ/76). Z navedeno odločbo je bil Z.D. izrečen tudi varstveni ukrep odvzema navedenega osebnega vozila. Nadalje iz upravnih spisov tudi izhaja, da je Z.D. - storilec carinskega prekrška, to vozilo prodal in da ga je od podjetja, registriranega za prodajo vozil, dne 29.3.1995 kupil tožnik. Na pritožbo tožnika je bila navedena odločba z odločbo Republiškega senata za prekrške z dne 3.2.1997 spremenjena tako, da se varstveni ukrep odvzema osebnega vozila ne izreče in se vozilo vrne lastniku, to je tožniku. Po presoji Republiškega senata za prekrške v obravnavanem primeru razlogi za varstveni ukrep odvzema vozila tožniku niso podani, glede na to, da je tožnik dobroverni lastnik vozila, vozilo je namreč kupil in zanj plačal polno ceno, vozilo pa je bilo tudi pravilno registrirano in so bile zanj urejene vse obveznosti. Varstveni ukrep odvzema vozila, ki je predmet carinskega prekrška pa je fakultativen in se izreče, če to terja varnost blagovnega prometa. Iz navedenega izhaja, da določbe 142. člena CZ/95 ni mogoče uporabiti. Po navedeni določbi je namreč obveznost vrnitve blaga v tujino predvidena le v primeru, če gre za blago, katerega vnos ni dovoljen. V obravnavanem primeru pa ne gre za tako blago, saj vnos vozila ni nedovoljen, ampak je bilo vozilo nezakonito, brez plačila carine vnešeno na carinsko območje. To pa kaže na to, da bi bilo v tej zadevi mogoče uporabiti 3. alineo 4. odstavka 144. člena CZ, seveda, če bi bilo v postopku ugotovljeno, da je tožeča stranka oseba, ki je pridobila blago, ki je bilo nezakonito vnešeno na carinsko območje in se je v času pridobitve zavedala ali bi se morala zavedati, da je bilo blago vnešeno na carinsko območje nezakonito.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje predvsem ukvarjalo z vprašanjem predhodno izvedenega postopka zaradi prekrška in z ugotovitvijo, da je tožnik legalno pridobil lastninsko pravico na vozilu, kar sicer ni sporno, vendar pa za odločitev v tej zadevi ni bistveno. V tej zadevi je namreč pomembno le, da je obravnavano vozilo nesporno carinsko blago in da do ureditve njegovega statusa tudi lastninska pravica na vozilu tožniku ne daje pravice prosto razpolagati z njim na carinskem območju Republike Slovenije. Prav ureditev statusa tega blaga pa je glavni cilj tega postopka in ne plačilo carine. Sodišče prve stopnje je odločitev nepravilno oprlo na določbo 144. člena CZ/95, pri tem pa je spregledalo, da se ta določba uporablja če gre za obračunavanje in zaračunavanje carine, za kar pa v tem primeru ne gre, saj tožniku ni naloženo plačilo carinskega dolga. CZ/95 vsebuje določbe v zvezi urejanjem statusa carinskega blaga v 32., 43. in 57. členu. Določba 2. alinee 1. točke 57. člena CZ pa nalaga carinskim organom uporabo kateregakoli ukrepa, vključno z odvzemom blaga in njegovo prodajo. Z blagom, ki je tako kot predmetno osebno vozilo predmet carinskega prekrška, je ravnati tako kot z vsakim carinskim blagom in sicer ga je mogoče ocariniti, vrniti v tujino ali prepustiti državi. Ker se je tožnik odločil, da blaga ne bo ocarinil, je odločitev o vrnitvi blaga v tujino pravilna. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V postopku je bilo ugotovljeno in to tudi ni sporno, da je vozilo, na katero se nanaša dolžnost vrnitve v tujino, nezakonito vnešeno na carinsko območje in zato predmet prekrška ter, da zanj ni bila plačana carina. Zato, kot utemeljeno navaja tožena stranka, gre za carinsko blago. Tako dejansko stanje pa je podlaga za naknaden obračun carinskega dolga. Pri tem pa ni nepomembno, kot zmotno navaja tožena stranka, da tožnik ni bil storilec carinskega prekrška. Prav ugotovitev, da je bil za carinski prekršek kaznovan nekdo tretji in ne tožnik, je po presoji pritožbenega sodišča bistvena za odločitev v tej zadevi. Kdo so carinski dolžniki za plačilo carinskega dolga, ki je nastal z nezakonitim vnosom blaga na carinsko območje, določa 144. člen CZ. To so: oseba, ki je nezakonito vnesla blago na carinsko območje, osebe, ki so sodelovale pri nezkonitem vnosu blaga in so se zavedale ali bi se morale zavedati, da je tak vnos blaga nezakonit in osebe, ki so pridobile oziroma hranile takšno blago in so se v času pridobitve ali hrambe blaga zavedale oziroma bi se morale zavedati, da je bilo blago vnešeno na carinsko območje nezakonito. Zato, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, bi bilo mogoče v tej zadevi uporabiti določbo 3. alinee 4. odstavka 144. člena CZ/95, seveda le v primeru, če bi bilo v postopku ugotovljeno, da se je tožnik v času pridobitve blaga zavedal oziroma bi se moral zavedati, da je bilo blago vnešeno na carinsko območje nezakonito.

Ker tako dejansko stanje v postopku ni bilo ugotovljeno in ker tožena stranka in upravni organ prve stopnje zaradi razlogov, ki jih je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, tudi nista imela podlage za odločanje na podlagi določbe 142. člena CZ, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Ker uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.