Jedro

Pri odločanju o dovoljenosti pritožbe je potrebno obravnavati vprašanje, kakšna je pravna narava sosporništva strank glede na učinke tega sosporništva.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožnik je zatrjeval priposestvovanje lastninske pravice in zahteval, da se zoper obe toženki ugotovi njegova lastninska pravica na določenih nepremičninah. Od obeh toženk je zahteval tudi izstavitev ustreznih zemljiškoknjižnih listin za vpis lastninske pravice. Po delni spremembi tožbe je zahteval, da mu toženki izstavita listino, sposobno za vpis lastninske pravice na njegovo ime na parceli št. 20/1 k.o..., ker bo sicer takšno listino nadomestila sodba.

Druga toženka D. L. je pripoznala tožbeni zahtevek, nakar je sodišče prve stopnje izdalo (delno) sodbo na podlagi pripoznave, ki se glasi, da je druga tožena stranka dolžna tožniku izstaviti listino, sposobno za vpis lastninske pravice na parceli št. 20/1 k.o... na njegovo ime.

Zoper to sodbo je vložila pritožbo prva toženka R. J., zatrjujoč svojo lastninsko pravico na delu parcel št. 20/1 k.o..., kar je bilo proti pravnemu predniku druge toženke J. D. ugotovljeno s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici opr. št. P 84/97 z dne 20.5.1999. Druga toženka je tako razpolagala s tujo nepremičnino in pripoznala zahtevek, s katerim ne more razpolagati, zato uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 6. in 7. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku.

Sodišče druge stopnje je pritožbo prve toženke zavrglo kot nedovoljeno. Ocenilo je, da sta toženi stranki navadna sospornika in sta vsak zase samostojna stranka. Sodišče lahko izda zoper toženi stranki odločitve različne vsebine, izdano sodbo pa lahko izpodbija le stranka, na katero se odločitev nanaša. Pritožbo je vložila neupravičena oseba.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je vložila revizijo prva toženka R. J. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da izpodbijane sodbe (prav: sklepa) ni mogoče preizkusiti, saj pritožbeno sodišče ni obrazložilo, na kakšni dejanski in pravni podlagi je prišlo do zaključka, da gre za navadno sosporništvo.

Neskladje je tudi med postavljenim in modificiranim tožbenim zahtevkom, ki se glasi nerazdelno na obe toženi stranki, in izdano delno sodbo na podlagi pripoznave. Prva tožena stranka je v svoji pritožbi poudarila, da je druga toženka pripoznala tožbeni zahtevek, s katerim ne more razpolagati, ker nasprotuje prisilnim predpisom, sodišče druge stopnje, pa se do teh trditev ni opredelilo.

Izpodbijani sklep ima tudi napačen zaključek glede vprašanja enotnega oziroma navadnega sosporništva. Iz pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici, opr. št. P 84/97 izhaja, da je prva toženka lastnica dela pracele št. 20/1 k.o..., kar pomeni, da je preostali del pracele ostal v lasti pravnega prednika druge toženke. To pomeni, da sta toženki po citirani sodbi in zatrjevanem dedovanju po pokojnem J. D. solastnici parcele št. 20/1 k.o... Toženi stranki sta materialna sospornika, ker sta v pravni skupnosti, zato je pri njiju podano enotno sosporništvo.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002).

Revizija je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je zavrglo pritožbo prve toženke kot nedovoljeno, zato utemeljeno ni vsebinsko obravnavalo pritožbenih trditev, da je druga toženka pripoznala zahtevek, s katerim ne more razpolagati. Pritožbeno sodišče se je postavilo na stališče, da sme vsak sospornik izpodbijati sodno odločbo samo v delu, ki se nanaša nanj. To načelno drži. Izjema pa velja, kot pravilno navaja pritožbeno sodišče, takrat, ko gre za enotne sospornike (196. člen ZPP). Če je mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor rešiti samo na enak način za vse sospornike, se ti štejejo za enotno pravdno stranko. Učinek procesnega delovanja enega sospornika se razteza tudi na tiste sospornike, ki dejanja niso opravili.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da toženki v tej zadevi nista enotni, temveč navadni sospornici.

Revizijsko sodišče se strinja, da je za dovoljenost pritožbe v tej zadevi odločilno, ali sta toženki enotni ali navadni sospornici.

Pritrjuje pa reviziji, da izpodbijanega sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti. Zakaj šteje pritožbeno sodišče toženki za navadni sospornici, v izpodbijanem sklepu ni obrazloženo. Pritožbeno sodišče ni pojasnilo, na kakšni dejanski in pravni podlagi temelji ta presoja. Opustitev vsakršnih razlogov pomeni pomanjkljivost, zaradi česar je izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo revidentka uveljavlja. Zato je bilo treba reviziji ugoditi in po prvem odstavku 379. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP izpodbijani sklep razveljaviti.

Pri ponovnem odločanju o dovoljenosti pritožbe bo moralo pritožbeno sodišče znova obravnavati vprašanje, kakšna je pravna narava sosporništva toženk glede na učinke tega sosporništva. Pri tem bo predvsem upoštevati procesni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Tožnik namreč zahteva od dveh toženk izstavitev zemljiškoknjižne listine za njegov vpis lastninske pravice na parceli št. 20/1 k.o... Hkrati pa se nakazuje, da gre za spor o nerazdeljeni nepremičnini. V kolikor odločilne okoliščine omogočajo presojo, da je v dani situaciji možno samo enotno razpolaganje toženk, bo na podlagi 196. člena ZPP mogoče šteti pritožbo prve toženke kot dovoljeno, kar bo narekovalo vsebinsko obravnavanje pritožbe. Vsaka odločitev pa bo trejala obrazložitev, ki bo omogočala njen preizkus.

Izrek o stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.