Jedro

Prav izhajajoč iz določbe 369. člena ZOR, po kateri obresti zastarajo, ko zastara glavna terjatev, je zaključilo, da ne bi bilo logično, če bi plačilo glavnice uvrstili med okoliščine, ki pretrgajo zastaranje za plačilo zamudnih obresti, kot to trdi pritožnik.

Pritožnik se v utemeljitev svojega stališča, da plačilo glavnice pretrga zastaranje obresti, sklicuje na določbo 2. odst. 387. člena ZOR, ki pravi, da dolžnik dolg lahko pripozna ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, na primer, da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje. Navedena določba navaja primere konkludentnih ravnanj dolžnika, ki pomenijo pripoznavo dolga, med njimi plačilo obresti. Iz te določbe torej izhaja sklepanje, da se v primeru, ko dolžnik, ki dolguje glavnico in obresti, plača obresti, predpostavlja, da s tem priznava tudi glavnico. Nelogično bi namreč bilo, da bi dolžnik, ki ne bi priznal glavnice, plačal obresti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 3. točki izreka potrdi.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. Ig 2000/04579 z dne 20.7.2000 razveljavi v nerazveljavljenem delu in da se postopek nadaljuje kot po tožbi (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 83.294,14 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 23.5.2000 dalje do plačila, izvršilne stroške v znesku 12.065,70 SIT z obrestmi ter nadaljnje pravdne stroške v znesku 16.857,48 SIT z obrestmi (2. točka izreka). Tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo glavnice v višini 139.940,36 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 5.11.1997 do 22.5.2000 je zavrnilo (3. točka izreka).

Tožeča stranka je zoper 3. točko izreka sodbe pravočasno vložila pritožbo, zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 3. točki izreka spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke tudi v zavrnjenem delu ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana sodba izdana v sporu majhne vrednosti. Zato se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 495. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da prvostopno sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti za obdobje do 23.5.1997, v obračunanem znesku 139.940,36 SIT z utemeljitvijo, da so te zastarane. Pravilno je ugotovilo, da so zamudne obresti glede nastanka (277. člen ZOR) in zastaranja (369. člen ZOR) akcesorne glavni terjatvi. Prav izhajajoč iz določbe 369. člena ZOR, po kateri obresti zastarajo, ko zastara glavna terjatev, je zaključilo, da ne bi bilo logično, če bi plačilo glavnice uvrstili med okoliščine, ki pretrgajo zastaranje za plačilo zamudnih obresti, kot to trdi pritožnik. Nadalje je pravilno ugotovilo, da je za presojo zastaranja vtoževanih obresti potrebno uporabiti določbo 372. člena ZOR, po kateri terjatve občasnih terjatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Ugotovilo je, da je tožeča stranka predlog za izvršbo vložila 3.5.2000 in da so zato zastarane vse obresti pred 23.5.1997, ki po obračunu sodišča znašajo 139.940,36 SIT. Zato je za ta del tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožnik se v utemeljitev svojega stališča, da plačilo glavnice pretrga zastaranje obresti, sklicuje na določbo 2. odst. 387. člena ZOR, ki pravi, da dolžnik dolg lahko pripozna ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, na primer, da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje. Navedena določba navaja primere konkludentnih ravnanj dolžnika, ki pomenijo pripoznavo dolga, med njimi plačilo obresti. Iz te določbe torej izhaja sklepanje, da se v primeru, ko dolžnik, ki dolguje glavnico in obresti, plača obresti, predpostavlja, da s tem priznava tudi glavnico. Nelogično bi namreč bilo, da bi dolžnik, ki ne bi priznal glavnice, plačal obresti. Običajna in pogosta pa je prav obratna situacija, da dolžnik, ki priznava glavnico, iz različnih razlogov ne priznava obresti. Zato ni sprejemljivo stališče pritožnika, da je dolžnik s plačilom glavnice pripoznal tudi dolg za plačilo obresti. Tudi iz primeroma naštetih aktivnosti dolžnika v 2. odst. 387. člena ZOR je smiselno razbrati, da so le-te posledica priznavanja dolga, saj so vse od teh usmerjene bodisi v zavarovanje dolga, delno plačilo dolga, plačilo stranskih terjatev. Za obratno sklepanje, ki ga zagovarja pritožnik, ni najti logične razlage. Prvostopno sodišče je torej pravilno materialnopravno sklepalo, da dolžnik s plačilom glavnice ni pripoznal obresti. Zato je pravilno materialnopravno odločilo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo obresti, ki jih zahteva do 23.5.1997, torej za čas, daljši od treh let pred vložitvijo tožbe, zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 3. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP.