Jedro

Tožnici je zakonito prenehalo delovno razmerje zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov dela, tudi če delodajalec ni imel posebnega pravilnika o normi, če je postopek izpeljal enakopravno za vse delavke in se je za vse delavke na enak način ugotavljalo doseganje vnaprej določenih normativov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo opr.št. II Pd 309/95 z dne 20.11.1996 ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in je sklep tožene stranke z dne 22.3.1995 in 3.5.1995 o prenehanju delovnega razmerja razveljavilo in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji priznati in izplačati vse prejemke iz delovnega razmerja, kot da bi ves čas delala, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega prejemka do dneva plačila, odločilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 31.380,00 SIT. Ob obravnavanju pritožbe tožene stranke zoper navedeno sodbo je Višje delovno in socialno sodišče navedeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku z izpodbijano sodbo opr.št. III Pd 273/97 z dne 13.3.1998 tožbeni zahtevek tožeče stranke po razveljavitvi sklepov tožene stranke z dne 22.3.1995 in 3.5.1995, na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje in po vrnitvi na delo ter izplačilu prejemkov iz delovnega razmerja, kot da bi tožnica ves čas delala, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega prejemka do dneva plačila, zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločitev oz., da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne ugotavlja utemeljenosti pritožbenih razlogov, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče skladno z določilom 2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90, ki se uporablja na podlagi 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94 in 20/98), pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo vsa relevantna dejstva in na podlagi teh tudi pravilno odločilo in tožbeni zahtevek s strani tožeče stranke na razveljavitev sklepov z dne 22.3.1995 in 3.5.1995, zavrnilo.

Ob obravnavanju zadeve pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pomanjkljivo izdelalo izrek sodbe s tem, ko ni izpisalo celotnega tožbenega zahtevka tožeče stranke, ki ga je s sodbo zavrnilo, vendar pa navedena pomanjkljivost ni bistvena za zakonitost izpodbijane sodbe. Izrek sodbe mora glede na določilo 3. odst. 338. lena ZPP/77 obsegati odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se tičejo glavne stvari in stranskih terjatev, ali jih je zavrnilo in odločbo o obstoju in neobstoju terjatev, ki je bila uveljavljena zaradi pobota (333. čl. ZPP/77). Pritožbeno sodišče torej ugotavlja, da je izrek izpodbijane sodbe glede na citirano zakonsko določilo pomanjkljiv, vendar hkrati zaključuje, da ne gre za bistveno kršitev postopka, ki je vplivala ali bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost te sodbe.

Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavljata 1. odst. 23. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki določa, da lahko delavcu preneha delovno razmerje, če se ugotovi, da nima potrebnega znanja in zmožnosti za opravljanje delovnega mesta, h katerem je razporjen, oz. če ne dosega pričakovanih rezultatov dela, v organizaciji oz. pri delodajalcu pa ni drugega ustreznega dela za tega delavca. Po 2. odst. citiranega člena ZDR o prenehanju delovnega razmerja takšnega delavca odloča pristojni organ v organizaciji na predlog poslovodnega organa oz.

delodajalec po predhodni ugotovitvi, da v organizaciji oz. pri delodajalcu ni drugega ustreznega dela za tega delavca.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnici, ki ga je dne 15.3.1995 sprejela skupščina družbe I., torej tožene stranke, ni veljaven, ker je bil sprejet v nasprotju z določili 2. odst. 441. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Ur.l. RS št. 30/93), ker člani skupščine s pisnimi izjavami niso sklenili, da se skupščina ne opravi. Izpodbijani sklep je namreč sprejela skupščina kot pristojni organ, saj je bila tožena stranka že organizirana kot družba z omejeno odgovornostjo skladno z določili ZGD. Glede očitanih formalnih nepravilnosti v zvezi z odločitvijo skupščine pa se pritožbeno sodišče pridružuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je sklep skupščine ničen le, če je na podlagi 360. člena ZGD vložena tožba s strani družbenikov ali direktorja in je s pravnomočno sodbo sodišča ničnost ugotovljena.

Prav tako po mnenju pritožbenega sodišča niso utemeljeni pritožbeni očitki glede napačnega načina merjenja opravljene količine dela.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi na podlagi popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja ugotovilo, da so delavke morale za 100% doseganje norme res delati več kakor 8 ur. V kolikor so delale delavke več kot 8 ur, so z viškom ur same razpolagale. V kolikor delavke namreč norme v 8 urah niso dosegle, so količino opravljenega dela v dodatnih urah pripisale k prej doseženi količini dela, kar se je evidentiralo kakor "delo v minute", v tem primeru je bila nato za plačo evidentirana dosežena norma, medtem, ko porabljeni čas ni bil pomemben. Če pa so delavke v 8 urah normo dosegle in so kljub temu delale še nekaj ur, se je ta čas bodisi evidentiral kot nadure, ki so bile posebej plačane, lahko pa so delavke ta čas porabile kot prosti čas. Sodišče prve stopnje je na podlagi primerljivih kontrolnih izračunov delovne učinkovitosti delavke M. I. in nekaterih drugih delavk, kakor ta izhaja iz predloženih razpredelnic "doseganje časovnih normativov" (priloga B 14), ugotovilo, da se je merjenje pričakovanih rezultatov izvršilo tako, da se je izračunal odstotek dosežene norme na eno uro dejanskega dela, pri čemer sploh ni bilo pomembno, koliko ur je delavka v posameznem mesecu delala, ampak le, koliko je v dejanskem času naredila. Delovna uspešnost tožnice v mesecu oktobru leta 1994 v višini 77,60%, v mesecu novembru v višini 64,86% in v mesecu decembru leta 1994 v višini 76,08% je bila tudi po zaključku pritožbenega sodišča pravilno ugotovljena, podrobnejši postopek izračunavanja tožničine delovne uspešnosti v spremljanem obdobju pa je tožena stranka tudi podrobno opredelila v pripravljalni vlogi z dne 30.12.997 na list.št. 36 in 37 spisa. Pritožbeno sodišče torej ugotavlja, da se je pravilno merila dejanska uspešnost delavk glede na normo in da slednji izračuni delovne uspešnosti torej niso bili odvisni od dolžine delovnega časa, oz. si na račun daljšega delovnega časa ni bilo moč povečevati delovne uspešnosti, kakor to zmotno zatrjuje pritožba.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da je bila norma postavljena previsoko in da bi slednja morala biti določena s pravilnikom, pri oblikovanju katerega pa bi glede na dejstvo, da doseganje norme vpliva tudi na višino plač, moral sodelovati tudi sindikat. Normo je mogoče določiti za dela, ki jih je mogoče meriti in predstavlja čas, potreben za izvršitev dela, ki ga lahko doseže večina delavcev v normalnih pogojih, kot so delo v normalnih delovnih poogojih, uporaba vseh predpisanih delovnih sredstev, pričakovana delovna intenzivnost in učinek, ki ga lahko doseže večina delavcev, opravljanje dela z noramlnim fizičnim naporom ipd.. Kriteriji določanja norme kot merila za ugotavljanje delovne uspešnosti se lahko opredelijo bodisi v kolektivni pogodbi ali v splošnem aktu.

Kolektivna pogodba za tekstilno industrijo Slovenije (Ur.l. RS št. 58/94), ki velja za toženo stranko, v 2. odst. 48. člena, ki ureja plače, določa, da so s pričakovanimi rezultati dela mišljeni rezultati, ki jih mora doseči posamezni delavec v določenem obdobju glede na v naprej določene kriterije (normative). Glede na veljavno normativno ureditev je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je bilo v danem primeru predpisovanje in določanje norme stvar tehnološkega procesa. Čeprav posebnega pravilnika o normi tožena stanka ni imela, to ne pomeni, nepravilnosti pri merjenju količine dela. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pa so pravilni tudi zaključki sodišča prve stopnje, da je bil postopek ugotavljanja pričakovanih rezultatov dela izpeljan za vse delavke pri toženi stranki enako in s tem tudi enakopravno za vse delavke, tako da niso utemeljene pritožbene navedbe, da je bila v neenakopravnem položaju z drugimi delavci zaradi tega, ker naj bi tožena stranka samovoljno odločala, kdo od delavcev, ki ne izpolnjuje delovne obveznosti, bo izgubil službo.

Ker je pritožbeno sodišče ob obravnavanju zadeve ugotovilo, da je pritožba neutemeljena, je skladno z določilom 1. odst. 366. lena ZPP/77 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato je izrek o stroških pritožbenega postopka glede na določilo 3. odst. 164. člena ZPP/77 odpadel. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).