Jedro

Po ZPSPP sicer tožnica kot najemodajalka po predčasni vrnitvi poslovnega prostora res ni bila dolžna sprejeti drugega najemnika, vendar pa je bila dolžna zmanjšati svojo poslovno škodo in zato ukrepati. Med temi ukrepi je tudi sprejem novega najemnika.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 415.740,00 SIT (štiristopetnajsttisočsedemstoštirideset tolarjev) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.12.1993 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe." Sicer se obe pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 2.500,00 SIT (dvatisočpetsto tolarjev) pritožbenih stroškov v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki 452.640,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.12.1993 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je sodišče kot neutemeljen zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

Proti sodbi sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

Pritožba tožeče stranke izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Prvostopenjsko sodišče naj bi napačno odreklo tožnici pravico do povrnitve škode - izgubljenega dobička v višini 3.600 DEM, kar predstavlja šestmesečni izpad najemnine v višini 600 DEM na mesec, kolikor časa je bil lokal zaradi razdrtja najemne pogodbe med tožnico in toženko prazen. Pravne razloge sodišča izpodbija z določbo čl. 22 Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih, ki za podnajem predvideva izrecno soglasje najemodajalca. Pritožnica izpodbija tudi napačen postopek izračuna višine dolgovanega zneska. Sodišče naj bi umik zahtevka nepravilno dvakrat upoštevalo in s tem prikrajšalo tožnico. Pritožuje se tudi glede izreka o stroških, in sicer naj bi umik zahtevka ne predstavljal neuspeha stranke, zato je ugotovljeno sorazmerje uspeha napačno ugotovljeno.

Tožena stranka se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče naj bi nepravilno ugotovilo vrednost blaga, ki ga je toženka od tožnice prevzela v prodajo. O ceni le-tega sta stranki res sklenili dogovor. Šele naknadno pa je toženka ugotovila, da ima blago pomanjkljivosti in je slabe kvalitete, tako da dogovorjena cena ne ustreza dejanski vrednosti blaga. Pritožnica zato predlaga postavitev izvedenca, ki bi na novo določil vrednost prevzetega blaga, s tem pa posledično manjši prisojeni znesek.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba tožeče stranke je neutemeljena, delno pa je utemeljena pritožba tožene stranke.

K pritožbi tožeče stranke: Kolikor gre za vprašanje, ali je za tožečo stranko odločitev pravilna, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve postopka, dejansko stanje je popolno ugotovljeno in tudi materialnopravno je odločitev pravilna. Razloge izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče sprejema in k tem razlogom glede na pritožbene trditve še dodaja: Sklicevanje na določbo 22. čl. Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih je sicer točno in res je tudi, da podnajem brez dovoljenja najemodajalca ni mogoč. Vendar pritožba pri tem spregleda določbo čl. 266/4 Zakona o obligacijskih razmerjih, ki pravi: "Stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, mora storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine". Konkretno to pomeni, da je bila tožnica dolžna storiti vse razumne ukrepe, da bi zmanjšala škodo. Če sedaj trdi, da ni dolžna sprejeti drugega najemnika, ima prav s pogojem, da ne zahteva odškodnine. Če pa odškodnino hoče, bi morala ukreniti, kakor ji nalaga čl. 266/4 ZOR, med temi ukrepi pa je tudi sprejetje novega najemnika. Pritožbena trditev, da ni resnično, da bi toženka pripeljala k njej potencialnega najemnika, pa je zgolj pavšalna in v nasprotju z izpovedjo same tožnice (list. št. 10, druga stran). Sicer pa je sodišče prve stopnje odločalo, kolikor gre za DEM protivrednost, le o zavrnitvi zneska 1000 DEM. Tožnica je namreč zahtevala 5400 DEM in 658.322,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.12.1993 dalje do plačila, na glavni obravnavi pa je zahtevek za 4400 DEM umaknila.

Ostaja torej 1000 DEM v tolarski protivrednosti in znesek, ki prestavlja plačilo zaloge. Zato pritožbena trditev o zavrnitvi zneska 3.600 DEM nima podlage v spisu. Sodišče v škodo tožnice tudi ni naredilo računske napake. Preplačano najemnino je namreč odštelo od zneska, ki ga toženka dolguje za prodano zalogo. Način obračuna pa pritožbeno sodišče sprejema, sicer pa tudi pritožba načina ne izpodbija. Glede na to, da je odločba sodišča prve stopnje, kar zadeva tožnico, pravilna, tudi ni razloga za drugačno odločitev o stroških postopka na prvi stopnji.

K pritožbi tožene stranke: Tako kot pritožbo tožeče stranke, je tudi pritožbo tožene stranke pritožbeno sodišče presodilo v okviru pritožbenih razlogov in v okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja pritožnica. Pritožnica sama priznava, da je bila cena prevzetega blaga dogovorjena in tudi tega ne zanika, da je del dolga že plačan. Pogodba torej velja in jo je treba izpolniti (čl. 262/1 ZOR). Brez pomena je zato zahteva, da naj bi sodni izvedenec ocenil blago, prav tako pa tudi zahteva, naj vzame tožnica blago nazaj.

Pritožbene trditve so sicer take, da kažejo, kot da bi blago imelo napake, za katere naj bi tožnica odgovarjala. Toženka pa ne zatrjuje, da bi storila katerega od ukrepov, ki jih predvidevajo določbe čl. 478 in naslednjih ZOR, zato njenih splošnih trditev ni mogoče upoštevati. Kot je bilo že povedano v zvezi s pritožbo tožnice, pa sodišče sprejema način obračuna, kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje. Po tem obračunu obsega obdobje od 15.3.1993 do 30.5.1994 14 mesecev in pol, ne pa 15 in pol, kot ugotavlja sodišče prve stopnje.

Na način, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, torej znaša preplačilo najemnine 2300 DEM in ne le 1700 DEM. Ob upoštevanju načina obračuna in med strankama dogovorjenega tečaja DEM, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, tako znaša dolg 415.740,00 SIT in ne 452.640,00 SIT (9060 DEM - 2300 DEM = 6760 DEM; 6760 DEM x 61.5 SIT/DEM = 415.740,00 SIT). V tem obsegu je bilo torej treba pritožbi ugoditi in dolžni znesek zmanjšati.

Drugih kršitev materialnega prava ali absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka pritožbeno sodišče ni našlo, zato je sodbo spremenilo le toliko, kolikor izhaja iz izreka te sodbe, sicer pa jo je potrdilo, kar vse temelji na čl. 368 in 373/4 Zakona o pravdnem postopku.

Toženka je s pritožbo uspela približno z 10 %, zato ji je na podlagi čl. 154/2 ZPP v takem obsegu tožeča stranka dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 2.500,00 SIT. Stroški so odmerjeni v skladu s predlogom ob upoštevanju taksne in odvetniške tarife.

Specifikacija je razvidna iz list. št. 22. Glede na minimalen uspeh pa odločitev o ostalih stroških postopka ostaja nespremenjena.