Jedro

Pogodba o zaposlitvi, sklenjena pred uveljavitvijo Zakona o zaposlovanju tujcev (ZZT) nima močnejše veljave od ZZT. Zakon ima močnejši značaj od pogodbe o zaposlitvi in sta bila njegove določbe dolžna upoštevati tako delavec kot delodajalec. Tožniku je zadnje delovno dovoljenje pri toženi stranki poteklo 5.11.1998, zato mu je na podlagi 16. člena ZZT prenehalo delovno razmerje na podlagi samega zakona, izdani sklepi o prenehanju delovnega razmerja pa so deklaratornega značaja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dne 7.9.1998 in dokončnega sklepa komisije za varstvo pravic tožene stranke z dne 5.11.1998, s katerim je bil zavrnjen ugovor tožnika in ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo pri toženi stranki dne 6.11.1998 in mu še traja, ter da ga mora tožena stranka pozvati nazaj na delo in mu za čas od 6.11.1998 dalje do vrnitve na delo vpisati kot delovno dobo v delovno knjižico in mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati pripadajočo nadomestilo plače, kot če bi delal, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti dalje do plačila in da mu je dolžna povrniti stroške postopka. Sklenilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da lahko tožnik, kot tuj državljan v Republiki Sloveniji, dela le na podlagi delovnega dovoljenja, ki ga izda Zavod za zaposlovanje na vlogo delodajalca ali delavca ter ker omenjene vloge delodajalec ni vložil, prav tako pa tudi ne sam tožnik, je tožniku po samem zakonu prenehalo delovno razmerje s potekom časa, za katerega je bilo izdano delovno dovoljenje. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je sklep delodajalca o prenehanju delovnega razmerja z dne 7.9.1998 le deklaratorne narave. Tožnik je namreč s toženo stranko sklenil delovno razmerje za nedoločen čas v letu 1987 še pred razpadom Jugoslavije in nato 15.4.1992 z njim podpisal pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Sodišče bi tako moralo upoštevati, da je šlo za sklenjeno delovno razmerje za nedoločen času še pred uveljavitvijo Zakona o zaposlovanju tujcev. Po uveljavitvi Zakona o zaposlovanju tujcev pa je vseskozi tožena stranka vlagala vloge za pridobitev delovnega dovoljenja za tožnika, razen po izteku zadnjega dovoljenja. Svoj sklep o prenehanju delovnega razmerja je tožena stranka utemeljila tudi z dejstvom, da je tožniku prenehalo delovno razmerje zaradi zmanjšanega obsega dela, česar pa ni obrazložila. Tožnik meni, da je izpodbijani sklep o prenehanju delovnega razmerja nepravičen in nezakonit in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oz., da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje in je ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Zmotno je stališče tožeče stranke, da ima pogodba o zaposlitvi, sklenjena pred uveljavitvijo Zakona o zaposlovanju tujcev (ZZT - Ur. l. RS, št. 33/92) močnejšo veljavo od Zakona o zaposlovanju tujcev. Po razpadu Jugoslavije in uveljavitvi ZZT je namreč začel veljati poseben režim za zaposlovanje tujcev, ki je njihov status urejal na novo. Zakon ima močnejši značaj od pogodbe o zaposlitvi in sta bila njegove določbe dolžna upoštevati tako delavec kot delodajalec. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku zadnje delovno dovoljenje pri toženi stranki poteklo 5.11.1998, zaradi česar je tožniku na podlagi 16. člena ZZT prenehalo delovno razmerje na podlagi določbe samega zakona. Tako je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da so izdani sklepi o prenehanju delovnega razmerja le deklaratornega značaja.

Da je ureditev, ki jo izpodbija tožnik v tem individualnem delovnem sporu tudi ustavno skladna izhaja tudi iz odločb Ustavnega sodišča, ki je v zvezi s tem vprašanjem že reševalo ustavne pritožbe. Na primer v zadevi Up 229/96, v kateri je ustavno pritožbo zavrnilo in tudi zavzelo stališče do vprašanj, ki jih v tem sporu izpostavlja tožnik.

Okoliščina, kdo je do izteka zadnjega delovnega dovoljenja vlagal prošnje za pridobitev delovnega dovoljenja za tožnika je za odločanje v tem sporu nepomembna, saj je pomembno le dejstvo, da je tožniku poteklo delovno dovoljenje in da ni imel novega delovnega dovoljenja po prenehanju delovnega razmerja. Prav tako je pravno nepomembna okoliščina, ali je delodajalec še razpolagal z delom za tožnika, ali pa zanj ni imel več dela, saj ga na noben način ne bi mogel obdržati v delovnem razmerju, ker tožnik ni imel delovnega dovoljenja in tako ni izpolnjeval pogojev za nadaljevanje delovnega razmerja.

Ker iz 13. člena ZZT izhaja, da delovno dovoljenje preneha s potekom časa, za katerega je bilo izdano, iz 16. člena ZZT pa, da delovno razmerje preneha s pretekom delovnega dovoljenja, je tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje dne 5.11.1998, ko mu je poteklo delovno dovoljenje.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.