Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bilo delovno mesto samostojni ekonomist in s tem tudi delovno mesto tožnika ukinjeno iz dejansko obstoječih in utemeljenih razlogov, zaradi katerih je prenehala potreba po zaposlitvi tožnika, ne pa zaradi navideznih razlogov. Prav tako je v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga manjšemu številu delavcev (t. i. individualni odpust, kar je tudi predmet tega individualnega delovnega spora) delodajalcu prepuščena odločitev glede izbire delavcev, katerih dela pod pogoji iz njihove pogodbe o zaposlitvi ne bi več potreboval. Tožena stranka je bila pri tej izbiri omejena le s četrtim odstavkom 83. člena ZDR-1, ki določa, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 6. členu ZDR-1 neveljavna. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno ocenilo, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bila posledica kršitve prepovedi diskriminacije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 23. 12. 2022 nezakonita in se razveljavi; da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo s potekom odpovednega roka in še traja; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vzpostaviti delovno razmerje, mu priznati delovno dobo, in ga prijaviti v pokojninsko in zdravstveno zavarovanje ter ga pozvati nazaj na delo; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo obračunati razliko med plačo po pogodbi o zaposlitvi v znesku 3.161,12 EUR bruto in zneskom nadomestila pri ZZZS za mesec avgust 2023 v višini 1.062,44 EUR neto, zneskom denarnega nadomestila za brezposelnost v višini 892,50 EUR bruto, za mesec september 2023 in naslednje mesece do vrnitve na delo, od teh razlik obračunati in plačati predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega zneska denarnega nadomestila do dneva zapadlosti oziroma do dneva plačila, vse v roku 8 dni; da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati del regresa za letni dopust za leto 2023 v znesku 947,18 EUR bruto in denarno nadomestilo za neizrabljeni letni dopust za leto 2021 v znesku 630,08 EUR bruto, in tožniku povrniti stroške postopka. Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo s potekom odpovednega roka, temveč je trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas prenehanja delovnega razmerja obračunati razliko med plačo po pogodbi o zaposlitvi v znesku 3.161,12 EUR bruto in zneskom nadomestila pri ZZZS za mesec avgust 2023 v višini 1.062,44 EUR neto, zneskom denarnega nadomestila za brezposelnost v višini 892,50 EUR bruto, za mesec september 2023 in naslednje mesece do vrnitve na delo, od teh razlik obračunati in plačati predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega zneska denarnega nadomestila do dneva zapadlosti oziroma do dneva plačila, ter tožniku izplačati denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 v višini 47.416,80 EUR bruto, od tega zneska obračunati in plačati davke in prispevke ter tožniku plačati neto znesek denarnega povračila.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožnika ugodi in sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži v plačilo pritožbene stroške, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče ni skrbno pretehtalo trditve in dokazov obeh strank, ampak se je postavilo na stališče, da ima delodajalec pravico do svobodne gospodarske pobude, da lahko reorganizira delovni proces, se samostojno odloči komu bo ponudil zaposlitev na novem delovnem mestu potem, ko je bilo delovno mesto tožnika ukinjeno, in da tožnik ni bil diskriminiran. Sodišče je kršilo 8. člen ZPP, ki določa, da mora sodišče opraviti dokazno oceno po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Tožnik je že v tožbi navajal, zakaj je pomemben sestanek z dne 18. 5. 2022 pri presoji nezakonitosti odpovedi pogodbe, vendar se sodišče do navedenega ni opredelilo in je navedlo le, da je imela tožena stranka že pred reorganizacijo pravico znotraj delovnih mest samostojni ekonomist razporejati posamezna ožja področja dela. Iz navedb tožene stranke izhaja, da je tožena stranka tožniku dejansko odvzela naloge projektnega kontrolinga in jih dodelila A. A., ki naj bi jo tožnik usposobil za delo in ji delo predal. Istočasno pa je ugotovilo, da je bila delavka za samostojno delo že usposobljena in da je lahko opravljala delo na novem specializiranem delovnem mestu. Sodišče je tudi narobe ocenilo izpovedi prič, na katere se sklicuje v točki 11 obrazložitve sodbe. Priča B. B., ki je bil svetovalec direktorja, ni znal glede reorganizacije delovnega mesta projektni kontroling povedati ničesar. Glede specifičnosti delovnih mest pa je povedal, da A. A. po odpovedi tožniku še vedno dela predvsem prodajo, in prav tako je za C. C. izpovedal, da primarno dela prodajo. Po trditvah tožene stranke pa bi morali delavci na svojem specialnem področju delati projektni kontroling. Priča D. D. pa je izpovedal, da je šlo samo za naziv, opredelitev nalog pa načeloma ne. C. C. in A. A. pa sta izpovedala, da so delavci dobili nove nazive delovnih mest skladno z nazivi v skupini holding E. nazivi, s tem da je delo ostalo isto, ljudje so se malo zamenjali. Tožena stranka je torej prikazovala, da specialisti pokrivajo ožje delovno področje, ki so ga že prej obvladali, tega pa priče niso potrdile. Sodišče je nekritično sledilo navedbam tožene stranke glede novega informacijskega programa in novega načina dela, saj to sploh ni bilo omenjeno v razlogih odpovedi. Sodišče tudi ni točno ugotovilo, kdaj je tožena stranka sprejela Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, in se postavilo na stališče, da to ni relevantno za presojo zakonitosti odpovedi, kar pa ni pravilno. S tem, ko se sodišče ni ukvarjalo, kateri odpovedni razlogi so zares navedeni v odpovedi in je toženi stranki dopustilo spreminjanje in dopolnjevanje odpovednih razlogov, je napačno uporabilo materialno pravo. Delavec je na podlagi delodajalčeve obrazložitve odpovedi odloča, ali bo uveljavljal sodno varstvo ali ne. Tožena stranka ni izkazala resnosti in utemeljenosti poslovnega razloga. Priča A. A. ni prepričljivo potrdila, da se je vsebina projektnega kontrolinga spremenila. V zvezi s prenosom dela splošnega kontrolinga na družbo F. d. o. o. pa je sodišče ugotovilo, da družba F. d. o. o. dela tabele, vsebinski kontroling pa C. C. Priča C. C. je zasedel delovno mesto specialist za prodajo, zato bi moral opravljati dela prodaje in ne splošnega kontrolinga. Delodajalec ima načeloma pravico, da se odloči, komu od delavcev na ukinjenih delovnih mestih bo ponudil zaposlitev na novem delovnem mestu, vendar je napačno zaključilo, da tožniku ni pripadalo delovno mesto specialist za projektni kontroling, ker je bilo njegovo specializirano področje na delovnem mestu samostojni ekonomist. Tožnik je izpostavil, da je tožena stranka v odpovedi navedla, da se bodo na specialistična delovna mesta zaposlili delavci, ki imajo specifična znanja in delovne izkušnje, in je zaradi tega ukinila delovno mesto samostojnega ekonomista. Kljub temu, da so se odpovedni razlogi v odpovedi pogodbe na več mestih pokazali kot neresnični in neutemeljeni in da je sodišče ugotovilo slab odnos med tožnikom in direktorjem, je na koncu zaključilo, da odpovedni razlog ni navidezen in da ne prihaja iz sfere tožnika in da ni šlo za diskriminacijo. Glede izdanega opozorila pred odpovedjo sodišče nepravilno meni, da je bilo upravičeno izdano, čeprav je v Pravilniku glede izrabe letnega dopusta navedeno, da se za koriščenje letnega dopusta zaprosi praviloma 3 dni prej, direktor pa je glede tega roka povedal, da to pomeni predvidoma. Tožnik je prepričan, da sosledje dogodkov kaže na namero tožene stranke, da ga odpusti. Tožnik je v 12. točki 3. pripravljalne vloge navajal izjave direktorja in prič na zaslišanju, ki so jasno potrdile, da je bil ključen razlog za odpoved bolniški stalež tožnika, zato bi moralo sodišče tolmačiti 6. člen ZDR-1 v korist tožnika in ne tožene stranke.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika in navedla, da je sodišče prve stopnje pravilno prepoznalo vzpostavitev projektne pisarne in posledično reorganizacijo dela na področju kontrolinga in pravilno zaključilo, da tožena stranka iz razloga, ker je šlo za individualni odpust, ni bila dolžna upoštevati nobenih kriterijev za izbiro presežnega delavca, zato je lahko utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih v pritožbi uveljavlja tožnik. Glede vseh za odločitev bistvenih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je materialnopravno pravilna. Tožnik na več mestih v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je med drugim podana v primeru, če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o bistvenih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, zato jo je mogoče preizkusiti.

6. Podana tudi ni zatrjevana kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Slednji vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je kršen le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična. Dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Iz nje je razvidno, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna, ta so oprta v izvedenih dokazih, na podlagi izvedenih dokazov so tudi sprejeti pravilni dokazni zaključki. O odločilnih dejstvih ni nasprotij, niti le-ta niso v nasprotju s splošno znanimi dejstvi, dokazi niso upoštevani selektivno, nobenih dokazov o odločilnih dejstvih sodišče ni zanemarilo, kar neutemeljeno izpostavlja pritožba. Izpovedi tožnika in prič ter njihovo verodostojnost je sodišče prve stopnje ocenilo pravilno ter ustrezno, iz obrazložitve sodbe je moč razbrati, zakaj je posameznim izpovedim sledilo.

7. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče pomanjkljivo in selektivno upoštevalo izpovedi prič (B. B. in D. D.). To velja tudi za ostale dokaze, ki jih tožnik izpostavlja v pritožbi in jih je sodišče izvedlo, vendar se do njih ni obširno in izrecno opredelilo. Sodišče se namreč ni dolžno opredeliti do vseh dokazov (in trditev) strank, temveč zgolj do tistih, ki so za odločitev v obravnavanem primeru odločilne, razlogi zakaj posamezni dokazi (ali trditve) to niso, pa v obravnavani zadevi evidentno izhaja iz obrazložitve sodbe. Prav tako sodišče tudi ni dolžno slediti izpovedi priče v celoti (B. B. in D. D.), lahko njeni izpovedi verjame zgolj glede nekaterih dejstev, glede na izveden dokazni postopek (torej glede na druge dokaze), s tem, ko verjame izpovedi ene priče, pa posredno oceni tudi nasprotno izpoved druge priče. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve, da je sodišče izpovedi prič, na katere se sklicuje v 11. točki obrazložitve, narobe ocenilo, ter da je tožnikovo izpoved prezrlo.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da tožena stranka ni dokazala datuma sprejetja Pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, za katerega je tožnik navajal, da je bil sprejet šele 12. 1. 2023, in da je zato tožena stranka v obrazložitvi odpovedi navajala neresnična dejstva, da je bila sprememba sistemizacije sprejeta 23. 12. 2022. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da ne glede na to, kdaj je bila formalno sprejeta sprememba Pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, slednje v primeru, če je reorganizacija bila dejansko izvedena in ni bila navidezna, za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni relevantno. Pravilno je obrazložilo, da v skladu z uveljavljano sodno prakso (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 174/2017) namreč v takšnem primeru formalna sprememba akta o sistemizaciji ni potrebna.

9. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so: - da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas od 2. 12. 2002 dalje, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 5. 2021 na delovnem mestu Samostojni ekonomist v Ekonomsko pravni službi (EPS) in da je tožnik opravljal naloge splošnega projektnega kontrolinga; - da so bili na delovnem mestu Samostojni ekonomist v EPS zaposleni še štirje delavci: A. A., C. C., G. G. in H. H., ki so delo opravljali vsak na svojem ožjem področju splošnega projekta in projektnega kontolinga, prodaje, investicijske dokumentacije, nabave in javnih naročil; - da je bil tožnik v obdobju od 20. 4. 2022 do 8. 7. 2022 v bolniškem staležu zaradi operacije in da so v času odsotnosti tožnika dne 18. 5. 2022 pri toženi stranki imeli sestanek EPS, na katerem so se dogovorili glede razdelitve delovnih nalog po področjih dela v ekonomsko pravni službi in opredelitve sistema nadomeščanja; - da je tožena stranka v juniju 2022 prenesla del nalog splošnega projektnega kontrolinga na družbo F. d. o. o.; - da je tožnik 26. 8. 2022 podal prošnjo za koriščenje letnega dopusta, ki mu ni bil odobren, vendar ga je kljub temu koristil do predčasne prekinitve ter je zato tožnik dne 5. 9. 2022 prejel pisno opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi; - da je bil tožnik v času od 30. 9. 2022 do 10. 10. 2022 v bolniškem staležu zaradi covida in da je tožena stranka pri osebni zdravnici tožnika preverjala režim gibanja tožnika v času bolniškega staleža; - da je tožena stranka decembra 2022 svet delavcev seznanila z nameravano reorganizacijo in s tem povezano spremembo splošnega akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ter da je v okviru navedene reorganizacije tožena stranka na novo vzpostavila Projektno pisarno z dvema zaposlenima, ki je umeščena neposredno pod direktorja, ter reorganizirala EPS z ukinitvijo delovnega mesta samostojni ekonomist in vzpostavitvijo novih delovnih mest: specialist za investicijsko dokumentacijo, specialist za javna naročila, specialist za prodajo. Tožena stranka je na podlagi izvedene reorganizacije naloge splošnega in projektnega kontrolinga, ki jih je predhodno izvajal tožnik, prenesla na A. A. in J. J. (izvajanje nalog projektnega kontrolinga) in na C. C. (opravljanje vsebinskih nalog splošnega kontrolinga), izvajanje preostalih nalog splošnega kontrolinga pa je prenesla na zunanjega izvajalca - družbo F. d. o. o.; - tožniku je podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 23. 12. 2022; - da sta bila A. A. in C. C., na katera je tožena stranka prenesla izvajanje nalog kontrolinga, v času odpovedi tožniku in tudi več let prej, člana sveta delavcev in skladno s 112. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) varovana kategorija delavcev.

10. Neutemeljene so obsežne pritožbene trditve, da tožnikovo delo pri toženi stranki še vedno obstaja, le da so delavci dobili nove nazive delovnih mest in da bivši samostojni ekonomisti praktično delajo še vedno iste delovne naloge, kot so jih pred reorganizacijo, zato ni obstajal poslovni razlog in je tožniku bila odpovedana pogodba o zaposlitvi izključno zato, ker naj bi bil v slabem odnosu s K. K., ki bi naj vplival na direktorja tožene stranke L. L., da mora dobiti odpoved prav tožnik. Prav tako naj bi bil razlog za odpoved daljša odsotnost tožnika (bolniški stalež).

11. Pritožbeno sodišče poudarja, da je bistven pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, obstoj utemeljena (resnega) razloga za odpoved. Razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je opredeljen v prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, in sicer kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Po drugem odstavku iste zakonske določbe lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če je ta razlog utemeljen in onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Bistveno za opredelitev poslovnega razloga je, da gre za razloge na strani delodajalca, ki so povezani z njegovim poslovanjem, organizacijo, tehnologijo, spremembami in težavami v tej zvezi, s potrebo po racionalizaciji in modernizaciji proizvodnje itd. 12. Neutemeljene so obsežne pritožbene trditve, da tožena stranka ni ukinila delovnega mesta samostojni ekonomist, saj je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku utemeljeno ugotovilo, da je tožena stranka delo samostojnega ekonomista v EPS dejansko reorganizirala in sistemizirala nova specializirana delovna mesta projektni informacijski arhitekt, specialist za projektni kontroling, specialist za investicijsko dokumentacijo, specialist za javna naročila in specialist za prodajo. Z razporeditvijo nalog ukinjenega delovnega mesta samostojni ekonomist v EPS na specializirana delovna mesta ter prenosom določenih nalog projektni kotroling na zunanjega izvajalca - družbo F. d. o. o. je tožena stranka spremenila organizacijo delovnega procesa. Iz izpovedi M. M. (vodja kontrolinga pri družbi F. d. o. o.) in C. C. (zaposlen pri toženi stranki) ter tožnika izhaja, da je tožena stranka na družbo F. d. o. o. prenesla del nalog splošnega kontrolinga, ostale naloge splošnega kontrolinga pa na sodelavca C. C. in A. A. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da se lahko delodajalec samostojno odloči za drugačno organizacijo dela in da gre za poslovno odločitev, katere smoternost sodišče ne more presojati.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bilo delovno mesto samostojni ekonomist in s tem tudi delovno mesto tožnika ukinjeno iz dejansko obstoječih in utemeljenih razlogov, zaradi katerih je prenehala potreba po zaposlitvi tožnika, ne pa zaradi navideznih razlogov. Prav tako je v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga manjšemu številu delavcev (t. i. individualni odpust, kar je tudi predmet tega individualnega delovnega spora) delodajalcu prepuščena odločitev glede izbire delavcev, katerih dela pod pogoji iz njihove pogodbe o zaposlitvi ne bi več potreboval. Tožena stranka je bila pri tej izbiri omejena le s četrtim odstavkom 83. člena ZDR-1, ki določa, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 6. členu ZDR-1 neveljavna. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno ocenilo, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bila posledica kršitve prepovedi diskriminacije. Tožnik ni trdil, da ga je tožena stranka obravnavala različno glede na katero od njegovih osebnih okoliščin iz prvega odstavka 6. člena ZDR-1. Prav tako dejstvo, da je tožena stranka ohranila zaposlitev A. A., ne izkazuje diskriminatornega ravnanja tožene stranke, saj je bila A. A. predsednica sveta delavcev in tožena stranka ji kot članici sveta delavcev, na podlagi 112. člena ZDR-1, ni mogla odpovedati pogodbe o zaposlitvi brez soglasja sveta delavcev. Prav tako, na podlagi iste zakonske določbe, tožena stranka ni mogla odpovedati pogodbe o zaposlitvi C. C. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno ocenilo, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bila posledica kršitve prepovedi diskriminacije.

14. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj ocenjuje, da za rešitev zadeve niso relevantni (360. člen ZPP).

15. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem delu na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Pritožbeno sodišče je na podlagi 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, v skladu s 154. členom ZPP sam krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).