Jedro

Opustitev, ki jo kot prepoved takšnih ali podobnih motilnih dejanj dolžniku nalaga sklep o motenju posesti, ne predstavlja izvršilnega naslova, na podlagi kakega bi upnik predlagal izrek denarne kazni (226. člen ZIZ), za prisiljevanje k storitvi nenadomestnega dejanja.

Izrek

Ugovoru se delno ugodi ter se sklep o izvršbi v 4. in 5. odstavku izreka (grožnja z izrekom denarne kazni za primer kršitve prepovedi iz točke c) razveljavi, predlog za izvršbo v tem delu zavrne ter postopek ustavi.

V preostalem delu pa se sklep o neutemeljenosti ugovora razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje, da vnovič odloči o ugovoru.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep o izvršbi, v katerem je najprej ugotovilo, da sta dolžnika v skladu z izvršilnim naslovom dolžna: a.) prvi dolžnik odstraniti svoj osebni avto s parc.št. ... k.o. G... na dovozni poti do upnikove garaže pri upnikovi hiši št. ... na G... nad P... G...; b.) oba dolžnika takoj odmakniti kup betonskih tlakovcev ter dva betonska zidaka s parcele št. ... oz ... iste k.o. na zgoraj opisani dovozni poti. ter c.) v nadalje vzdržati takšnih in podobnih motilnih dejanj. V nadaljnjem delu sklepa sodišče upnika pooblašča, da v primeru če dolžnika ne bosta takoj izpolnila obveznosti pod točko a) in b), sam ali preko 3. osebe (vlečna služba) odmakne z opredeljenih nepremičnin navedene stvari. Dolžniku je nato naložilo, naj v osmih dneh založi znesek 100.000,00 SIT za stroške. V četrtem odstavku izreka je nato odločilo, da se dolžnikoma, če bosta ravnala v nasprotju z obveznostjo iz točke c I. odstavka, izreka denarna kazen 1.000.000,00 SIT. V 5. odstavku pa je dolžnikoma tudi zagrozilo, da bo v primeru, da dolžnika kljub izreku denarne kazni ne bosta izpolnila svoje obveznosti iz izvršilnega naslova, sodišče izvršilo sklep o denarni kazni in izreklo novo, višjo denarno kazen. Nazadnje pa je zaradi izterjave denarne kazni in upnikovih stroškov v predmetnem izvršilnem postopku dovolilo izvršbo z rubežem prvodolžnikove pokojnine ter z rubežem in cenitvijo stvari, ki se nahajajo na naslovu dolžnikov.

Zoper sklep sta ugovarjala dolžnika. Sodišču predlagata, naj izpodbijani sklep razveljavi ter ustrezno zavrne ali zavrže predlog za izvršbo, podrejeno pa, naj izda ustrezen sklep o napotitvi na pravdo. Dolžnika najprej navajata, da je predlog vložen na podlagi izvršilnega naslova z dne 3.4.1998 v zvezi s sklepom višjega sodišča z dne 9.8.2000. Po mennju dolžnikov je bil predlog vložen prepozno in bi ga moralo sodišče zavreči. Sicer pa navajata, da je predlog za izvršbo v delu, kjer se dolžniku nalaga odstranitev osebnega avtomobila nedopusten, saj je to dejanje dolžnik že opravil. Avto dolžnika, na katerega se je nanašalo motitveno dejanje je bil rdeč golf. Ta avto je dolžnik ne le že umaknil, marveč ga je že zdavnaj prodal. Iz fotografij, na katere se sklicuje, je razvidno, da ima upnik prost dovoz do garaže in je zato njegov predlog čista šikana. Modra katra, ki je na fotografiji z dne 10.11.2000, je last dolžnikovega sina. Če bi hotel upnik zatrjevati posest tudi na prostoru, kjer stoji modra katra, torej izven dovozne poti do svoje garaže, bi moral zoper dolžnikovega sina vložiti tožbo na motenje posesti. Iz fotografij pa naj bi bilo razvidno tudi to, da sta dolžnika že v letu 1998 odmaknila kup betonskih tlakovcev. Iz istih fotografij je tudi razvidno, da ima upnik popolnoma prosto in omogočeno pot do svoje garaže in da tlakovci in zidaka ne ovirata dovozne poti upnika do garaže. Dolžnika poudarjata, da sta prostovoljno izpolnila obveznosti iz motenjskega sklepa in se tudi prepovedi iz motenjskega sklepa držita in nista storila ničesar v smeri, da bi to prepoved kršila. V dokaz svojih navedb ponujata naslednje dokaze: fotografijo sedanjega stanja z dne 10.11.2000, fotografije v spisu II P ..., sodni ogled upnikove neovirane posesti dovozne poti do garaže ter poizvedbe o lastništvu osebnih avtomobilov prvega dolžnika na MNZ. Podrejeno pa dolžnika ugovarjata tudi tistemu delu sklepa, v katerem sodišče najprej pooblašča upnika, da namesto dolžnikov stori dejanja, ki bi jih morala dolžnika, s tem da dolžnikoma naloži založitev predujma za stroške, takoj v nadaljevanju pa dolžnikoma izreka kazen v višini 1.000.000,00 SIT. Ob tem opozarjata, da bi se sodišče in upnik morala najprej odločiti, ali gre za dejanje, ki ga lahko opravi namesto dolžnika nekdo drug ali za dejanje, ki ga more opraviti le dolžnik, zato bi moralo sodišče ugoditi le enemu predlogu, nikakor pa ne obema (tako po 225. členu ZIZ kot po 226. členu ZIZ). Pritožnika pa naposled opozarjata, da je sodišče dovolilo rubež pokojnine prvega dolžnika za znesek stroškov za opravo nadomestnega dejanja, za znesek denarne kazni in še za upnikovo terjatev, ki pa je v izvršilnem naslovu ni, katero upnikovo terjatev je izvršilno sodišče priznalo upniku, dolžniku ni jasno.

Na ugovor je odgovoril upnik. Sodišču predlaga naj ugovor zavrne, v odgovoru pa navaja: -da je izvršilni naslov prejel dne 6.9.200, predlog za izvršbo pa je vložil 19.9.2000; -da upnika nista izpolnila svojih obveznosti, kar izhaja že iz fotografij; -da v izvršilnem naslovu ni navedeno kakšen avto mora dolžnik odstraniti, marveč da mora odstraniti svoj avto; -da upnik ne ve, čigava je modra katra, da je pa dejstvo, da jo je tja zapeljal dolžnik; -da upnik s svojim vozilom ne more do garaže, kar izhaja iz fotografij; -da je prav neverjetna trditev dolžnikov, češ da sta odstranila tlakovce, ko pa je na fotografijah vidno, da so ti še vedno tam, kot so bili; Ob tem pa upnik še navaja, da so dokazi in ugovorne navedbe dolžnikov protislovne in zato vsi dokazi, ki jih predlagata protislovni. Obenem pa se strinja s sklepom, saj gre pri odstranitvi vozila in tlakovcev za nadomestno dejanje in naj bo takšna tudi izvršba, v primeru opustitve pa je potrebno dolžnikom zagroziti z izrekom denarne kazni, če bosta ravnala v nasprotju s tem, kar se jima prepoveduje.

V delu, v katerem dolžnika izpodbijata sklep o izreku denarni kazni, je ugovor utemeljen, v preostelm delu pa pritožbeno sodišče o utemeljenosti ugovora ne more presoditi.

O tistem delu ugovora, o katerega utemeljenosti pritožbeno sodišče ne more presoditi: V obravnavani zadevi je podan položaj, ko so dejstva, od katerih je odvisna odločitev o ugovoru, med strankama sporna. Dolžnika v svojem ugovoru namreč zatrjujeta dejstva in zanje ponujata tudi dokaze, ki predstavljajo dovoljen ugovorni razlog iz 8. točke 55. člena ZIZ, upnik pa ta dejstva zanika, pri čemer se prav tako sklicuje na dokaze. Sodišče prve stopnje, ki je edino pristojno razčiščevati sporna dejanska vprašanja, je štelo, da je ugovor neutemljen, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je takšna odločitev preuranjena. Dolžnika izrecno zatrjujeta, da sta svojo obveznost odstraniti avtomobil prvega dolžnika in v izreku izpodbijanega sklepa opisan gradbeni material izpolnila. Avtomobil, ki je viden na fotografijah (Renault 4, modre barve) naj bi ne bil last prvega dolžnika (kot dokaz za to trditev ponujata poizvedbe). Avtomobil, ki je v času pridobitve izvršilnega naslova stal na mestu motenja pa naj bi bil rdeč golf, to pa je avto, ki naj bi ga prvi dolžnik ne le odstranil, marveč tudi že prodal (dolžnik predlaga isti dokaz kot zgoraj). Upnik v odgovoru temu dejstvu nasprotuje ter navaja, da je prav modri Renault 4 tisti avtomobil, ki ga je parkiral tja prvi dolžnik, ne glede na to, čigava last je. Ob takšnem trditvenem izhodišču z ene in druge strani pa je razvidno, da so dejstva sporna in je treba o njihovi resničnosti ustrezno dokazno presoditi. Enako velja tudi glede drugega motitvenega dejanja oziroma stanja, katerega odstranitev se izterjuje v tem postopku, to je odstranitve gradbenega materiala. Trditev dolžnikov je, da sta gradbeni material odstranila toliko, kot jima je nalagal sklep o motenju posesti (izvršilni naslov v tej zadevi), to pa je - z dovozne poti. V dokaz predlagata fotografije in ogled dejanja. Upnik temu stališču oponaša, pri čemer navaja, da je že iz samih fotografij razvidno, da je gradbeni material še vedno na tistem mestu. Pritožbeno sodišče zgolj na podlagi fotografij ne more presoditi, ali je mesto na fotografijah res tisti del nepremičnine, o katerem je govora v izvršilnem naslovu, tega pa se ne da sklepati niti iz tega, ali je dovozna pot ovirana ali ne, saj to dejstvo iz fotografij ni natančno razvidno. Na dlani je torej, da gre tudi v tem primeru za dejstvo, od katerega je odvisna odločitev o utemeljenosti ugovora, namreč o tem, ali sta dolžnika svojo obveznost izpolnila ali ne. Ker je to dejstvo med strankama sporno in ga pritožbeno sodišče zato ne more razčistiti, bo moralo to na primeren (načelo ekonomičnosti postopka) način storiti sodišče prve stopnje. Na podlagi 3. odstavka 58. člena ZIZ (glej tudi načelno pravno mnenje z dne 9.12.1999, Pravna mnenja II/1999) je zato pritožbeno sodišče sklep o neutemeljenosti ugovora v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da vnovič odloči o ugovoru.

O delu ugovora, ki je utemeljen: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izvršilni naslov v tistem delu, ko dolžnikoma prepoveduje v nadalje na tak ali podoben način motiti posest upnika, ne predstavlja primerne podlage (21. člen ZIZ) za izvršbo, kakršno predlaga upnik. V tem delu izvršilnega naslova je namreč podana prepoved, torej opustitev, ki se je sicer res lahko držita samo dolžnika, ne pa tudi kdo tretji, vendar pa je ta lastnost tudi edino, kar ima ta obveznost skupnega z nenadomestnim dejanjem, katerega izterjavo določa 226. člen ZIZ. Prisiljevanje z denarnimi kaznimi je namenjeno temu, da dolžnik opravi dejanje, ki ga po naravi stvari lahko opravi le on sam. Način prisiljevanja z denarnimi kaznimi je sredstvo, ki ga poznajo civilizirani pravni redi. Iz zgodovine izvršilnega prava so poznani namreč tudi načini fizičnega prisiljevanja in dolžniškega zapora, ki naj tega prisili k opravi nenadomestnega dejanja. Že iz te ilustracije pa je razvidno, da tako kot npr. dolžniški zapor ne more priti v poštev, ko bi bilo dolžniku nekaj prepovedno storiti (pa bi ga torej izvršilno sodišče zaprlo, da bi mu to preprečilo), tudi izrek denarne kazni ni na mestu, kadar konkretni pravni akt (izvršilni naslov) dolžniku nalaga neko prepoved. Prepovedni del izreka v motenjskih pravdah ima povsem drug pomen, namreč tega, da upniku (motenemu tožniku) omogoča neposreden predlog za novo izvršbo v primeru ponovnega motenja. Olajša mu torej pot do končenga cilja, saj mu ni treba ponovno vlagati najprej tožbe za pridobitev izvršilenga naslova (sklepa o motenju). Ob povedanem se pokaže, da torej upnik za predlog, kot ga je v tem delu vložil, nima ustreznega izvršilnega naslova. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče ugovoru v tem delu ugodilo, sklep o izvršbi v 4. in 5. odstavku ter smiselno tudi 6., kolikor se ta nanaša na izterjavo denarne kazni, razveljavilo ter predlog za izvršbo v tem delu zavrnilo (3. odstavek 58. člena ZIZ).