Jedro

Ker je tožnik v zadevi, v zvezi s katero prosi za odobritev brezplačne pravne pomoči, pritožbo zoper sodbo vložil prepozno, tožnikova zadeva ne izkazuje verjetnega izgleda za uspeh.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP). Tožnik je v prošnji za dodelitev BPP (le-to je vložil pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici, ki jo je odstopilo Okrožnemu sodišču v Mariboru) navedel, da želi pomoč odvetnika pri sestavi pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici, izdano v kazenskem postopku, ki se vodi pod opr. št. II K 17023/2010. Vendar pa v konkretni zadevi po oceni Organa za BPP ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev BPP po 24. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 96/2004 -UPB1 ter 23/08). Kot je ugotovil Organ za BPP na podlagi opravljenih uradnih poizvedb, je v obravnavanem primeru Okrožno sodišče v Novi Gorici v kazenskem postopku, ki se vodi zoper prosilca (tožnika) pod opr. št. II K 17023/2010, na naroku dne 28. 4. 2010 izreklo sodbo. Pisni odpravek sodbe je bil tožniku vročen dne 1. 6. 2010. Prosilec je imel pravico do pritožbe zoper sodbo v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe. Dne 21. 6. 2010 je prosilec z vlogo zaprosil za podaljšanje roka za pritožbo, sodišče pa je navedeno vlogo kot prepozno zavrglo s sklepom z dne 20. 8. 2010, ki je bil prosilcu vročen dne 25. 8. 2010, dne 3. 9. 2010 je zoper njega vložil pritožbo, ki je bila posredovana v presojo Višjemu sodišču. Tako je treba v zadevi ugotoviti, da je prosilec zamudil rok za vložitev pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, zaradi česar je vložil prošnjo za dodelitev BPP. Ker je tudi predlog za podaljšanje roka vložil prepozno, po poteku roka za vložitev pritožbe (stranka mora predlog za podaljšanje roka za opravo procesnega dejanja vložiti pred iztekom roka), je pričakovati, da s pritožbo zoper sklep o zavrženju njegove prošnje za podaljšanje roka ne bo uspel. Tožnikova prošnja za dodelitev BPP je zato nerazumna in v nasprotju z dejanskim stanjem stvari in jo je Organ za BPP zavrnil na podlagi določb 24. člena ZBPP.

Iz tožnikove laično napisane tožbe izhaja, da mu je BPP v tej zadevi nujno potrebna, saj so mu izrekli hujšo oz. strožjo (nepogojno) kazen, kot je bila izrečena v drugih podobnih zadevah. Ker nima sredstev za plačilo odvetnika, je po prejemu sodbe zaprosil za podaljšanje roka za pritožbo, da bi lahko v vmesnem času zaprosil za BPP in da bi mu potem dodeljen odvetnik napisal strokovno ustrezno pritožbo. Sodbo je s strani Okrožnega sodišča v Novi Gorici pod opr. št. I 7023/2010 prejel dne 2. 6. 2010, dne 17. 6. 2010 pa je oddal prošnjo za podaljšanje roka. Zato se ne strinja z ugotovitvijo, da je zamudil rok za vložitev prošnje za podaljšanje roka. Prosi, da mu sodišče omogoči prisotnost na obravnavi, kjer se bo razpravljalno o njegovi prošnji. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Organ za BPP je sodišču poslal upravne spise zadeve, na tožbo samo pa ni posebej odgovoril. Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je Organ za BPP tudi po presoji sodišča utemeljeno zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP iz razlogov po 24. členu ZBPP, ker je tožnik zamudil rok za pritožbo zoper predmetno sodbo Kazenskega oddelka Okrožnega sodišča v Novi Gorici, zato pritožbe ni razumno vlagati.

V 24. členu ZBPP je določeno, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oz. da ima verjeten izgled za uspeh. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari oz. če je pričakovanje ali zahteva prosilca v očitnem nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Gre torej za tako imenovani subjektivni pogoj za dodelitev BPP, po katerem se BPP ne dodeli v primeru, če je očitno, da prosilec s svojim zahtevkom, v zvezi s katerim prosi za dodelitev BPP, ne more uspeti. V takem primeru bi bilo namreč za vlaganje pravnih sredstev nerazumno trošiti javna sredstva, prosilec pa lahko vedno vloži tako pravno sredstvo na svoje stroške.

V obravnavanem primeru je bila tožniku sodba izrečena na naroku dne 28. 4. 2010, kot izhaja iz spisov zadeve, pa mu je bil pisni odpravek sodbe vročen dne 1. 6. 2010. Od tega dne dalje mu je pričel teči 15. dnevni rok za pritožbo, ki se je torej iztekel dne 16. 6. 2010. V tem roku tožnik ni vložil pritožbe, niti zaprosil za podaljšanje roka zanjo. Za podaljšanje roka za pritožbo je zaprosil dne 21. 6. 2010, kar je po izteku roka za pritožbo. Zato je to njegovo vlogo Okrožno sodišče v Novi Gorici kot prepozno zavrglo s sklepom z dne 20. 8. 2010. Prošnjo za dodelitev BPP (ki je datirana z dnem 31. 8. 2010) pa je tožnik vložil na Okrožnem sodišču v Novi Gorici šele dne 2. 9. 2010, torej 3 mesece po dnevu, ko mu je bil vročen pisni odpravek sodbe.

Glede na navedeno je torej tudi po presoji sodišča utemeljena ugotovitev organa za BPP, da je tožnik zamudil rok za vložitev pritožbe zoper predmetno kazensko sodbo in da tudi s pritožbo zoper sklep o zavrženju njegove vloge za podaljšanje roka verjetno ne bo uspel. Tožnikove drugačne navedbe so pavšalne, tožnik zanje ni predložil nobenih dokazov.

Tožnikovemu smiselnemu predlogu za izvedbo glavne obravnave, na kateri bi sam prisostvoval, sodišče ni sledilo, saj tožnik razen lastnih izjav ni ponudil nobenih nasprotnih dokazov, ki bi lahko ovrgli dejanske ugotovitve Organa za BPP glede datumov, ko so bili tožniku vročeni obravnavani akti. Tako je bil predmet presoje tukajšnjega sodišča zgolj pravno vprašanje o izpolnjevanju subjektivnega pogoja za dodelitev BPP, glede tega vprašanja pa glavna obravnava ne bi mogla prispevati k drugačni odločitvi v stvari.

V ostalem se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na razloge Organa za BPP v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS, št. 105/06, s spremembami).

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.