Jedro

Investitorju ni mogoče izdati gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo objekta brez predhodne predložitve lokacijskega dovoljenja, če namerava s predvidenimi deli spremeniti namen in velikost objekta osnovnega objekta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženec je z izpodbijano odločbo na pritožbo stranskih udeležencev AA in BB, oba iz A, odpravil gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo objekta, ki ga je izdala Upravna enota B, Izpostava C, št. ... z dne 14. 3. 2001, s katerim je bila tožnikoma dovoljena rekonstrukcije zahodne polovice stanovanjskega dvojčka, zgrajenega na zemljišču s parc. št. 2188/55 k.o. K, in sicer v obsegu in pod pogoji, kot so bili določeni v navedenem upravnem dovoljenju. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženec svojo odločitev opira na določbo 37. a člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO), po kateri se gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo objekta lahko izda brez predložitve lokacijskega dovoljenja v primeru, če se z rekonstrukcijo ne spreminjajo lokacijski pogoji gradnje. Toženec ugotavlja, da temu pogoju v danem primeru ni zadoščeno, saj se z rekonstrukcijo nedvomno spreminja višina obstoječega objekta in tudi drugi gabariti. Upravni organ prve stopnje je namreč z dopisom z dne 19. 2. 2001 oba investitorja pozval, da dopolnita projektno dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja z uskladitvijo stanja na terenu, z vrisom lege prejšnje strehe in balkona ter oken in vrat ter z navedbo višine objekta do kapi oziroma do slemena in navedbo višine kolenčnega zidu. Investitorja sta po pozivu predložila dopolnjeno projektno dokumentacijo št. ... z gradbeno - arhitekturnim načrtom. Iz načrta, ki prikazuje prerez strešne konstrukcije, je tako razviden tudi prejšnji potek strešne konstrukcije ter njen naklon in višina. Iz primerjave načrta nove strešne konstrukcije in prejšnjega podstrešja pa nedvomno izhaja, da se z načrtovano rekonstrukcijo spreminja velikost objekta, saj se spreminja višina strehe oziroma razdalja med obstoječo armirano betonsko ploščo in slemenom in tudi višina kolenčnega zidu. Okoliščina, da bi bil objekt po novem znatno višji, je prav tako razvidna iz prikaza bodočega in prejšnja stanja zahodne fasade. Po navedenem tako ni sporno, da se z nameravano rekonstrukcijo objekta spreminja njegova velikost, za tako rekonstrukcijo objekta pa je po mnenju toženca treba predhodno pridobiti lokacijsko dovoljenje. Dejstvo namreč je, da je bilo izpodbijano gradbeno dovoljenje izdano ob napačni predpostavki, da se z načrtovanimi deli ne spreminja velikost objekta, kar je napaka in hkrati v nasprotju z zakonom, zato je bilo treba izpodbijano upravno dovoljenje zaradi nezakonitosti odpraviti.

Tožnika se z navedeno odločitvijo ne strinjata. Navajata, da je toženec napačno uporabil materialno pravo, saj je nepravilno razlagal določbo 37. a člena ZGO, prav tako tudi ni uporabil 51. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN), ki v 3. alinei 1. odstavka 1. člena določa, da ni potrebno pridobiti lokacijskega dovoljenja za adaptacijo, s katero se bistveno ne spreminja zunanjost, zmogljivost, velikost ali namen objektov. V vsakem primeru pa toženec po prepričanju tožnikov ni deloval v skladu z načelom sorazmernosti, ki je napisano ustavno načelo, ki veže predvsem upravnem organe. Poseg toženca v postopek je bil nesorazmeren v tem, da je odpravil povsem zakonito in pravilno odločbo, ker je menil, da je nezakonita, ker dovoljuje rekonstrukcijo objekta brez predhodne pridobitve lokacijskega dovoljenja. Tožnika v nadaljevanju navajata, da se je z rekonstrukcijo objekta celoten objekt povečal le za cca. 50 cm, sama rekonstrukcija pa je bila namenjena le optični izboljšavi in uskladitvi z višino sosednjega dvojčka, saj sta bili pred rekonstrukcijo sosednji hiši (dvojčka) različno visoki, z rekonstrukcijo pa se je ta napaka odpravila. Dejansko gre za malenkostno spremembo višine objekta, ki pa ni navzven niti opazna, takšna sprememba pa tudi ne pomeni spremembe namembnosti prostorov. Upravna enota je menila, da je minimalno povišanje višine objekta zanemarljivo, saj naj bi imelo le estetski namen, zato ni mogoče šteti, da bi bila rekonstrukcija objekta v nasprotju z drugim odstavka 37. a člena ZGO. Poseg toženca je bil po mnenju tožnikov nesorazmeren, saj je bil v preveliki meri izveden v škodo tožnikov. Toženec je tako ravnal v nasprotju z zakonom, kar je tudi eden izmed razlogov za razveljavitev napadene odločbe. Tožnika v zvezi z navedenim sodišču predlagata, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Prizadeti stranki v tem postopku AA in BB v odgovoru na tožbo navajata, da ni točna trditev investitorjev, da je le malenkostno spremenjena višina objekta. Dejstvo namreč je, da ni nikjer pojasnjeno, da je na podstrehi nastala nova stanovanjska etaža, z oknom na levi in desni strani, začasno zakritimi vrati na balkonu in balkonom preko cele zahodne fasade v smeri proti njuni hiši le slabih 5 metrov stran od najimtimnejših delov objekta, kot so sanitarje v prtličju in kopalnica v prvem nadstropju. Prizadeti stranki sprašujeta, kakšna mora biti sprememba višine, da je znatna in kdo to opredeljuje. Sprašujeta se tudi, ali je sprememba namembnosti ene cele etaže iz podstrešnega prostora v stanovanjsko bivalno površino tudi zgolj malenkostna sprememba, za katero ni potrebno lokacijsko dovoljenje. V postopku za izdajo spornega gradbenega dovoljenja ni nihče upošteval zahtev prizadetih strank, temveč jima je bila dana zgolj možnost do pritožbe na gradbeno dovoljenje. Prizadeti stranki sodišču smiselno predlagata, da tožbo zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki v upravnih sporih zastopa javni interes, ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je v tej zadevi med strankama sporno predvsem vprašanje, ali so glede na okoliščine primera izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo zahodne polovice stanovanjskega dvojčka, zgrajenega na zemljišču s parcelno št. 2188/55 k.o. K, ali ne.

Gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo objekta je urejeno v določbah 37. a člena ZGO (Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 59/96, 45/99 in 52/00). Postopek, ki se začne z zahtevo investitorja, h kateri je treba priložiti projektno dokumentacijo določeno v 1. odstavku 37. a člena ZGO, konča pa z izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo objekta, pomeni izjemo od pravila, da je treba za poseg v objekt in v njegove konstrukcijske elemente pridobiti lokacijsko dovoljenje. Ker gre torej pri izdaji gradbenega dovoljenja, po določbi 37. a člena ZGO, za izjemo, te izjeme zato ni mogoče širše uporabljati kot to izhaja iz zakonske ureditve.

Po vpogledu v izpodbijano odločbo in v predložene upravne spise tudi sodišče ugotavlja, kot poprej že toženec, da v tem primeru niso izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo po določbah 37. a člena ZGO. Podatki in listine v zadevi namreč nedvoumno kažejo, da nameravata tožnika spremeniti višinski gabarit obstoječega objekta, saj je iz dopolnjene projektne dokumentacije z dne 3. 3. 2001 (ta izkazuje stanje objekta pred in po rekonstrukciji) razvidna predvidena zidava kolenčnega zidu v višini enega metra in tudi sprememba naklona strehe. Dejstvo, da je s predvideno rekonstrukcijo predviden dvig in sprememba naklona strehe, je razvidno tudi iz drugih listin v zadevi, med drugim tudi iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (iz septembra 2000), sicer pa ta pomembna okoliščina med strankama niti ni sporna. Tožnika v tožbi sama navajata, da se bo sporni objekt z rekonstrukcijo povišal za cca 50 cm, to povišanje pa naj bi bilo namenjeno zgolj optični izboljšavi in uskladitvi z višino sosednjega dvojčka, saj naj bi bila objekta različno visoka. Ob takem dejanskem in pravnem stanju zadeve pa je tudi po presoji sodišča toženec ravnal prav, ko je izdano upravno dovoljenje za rekonstrukcijo predmetnega objekta odpravil in zadevo vrnil organu prve stopnje v ponoven postopek in odločanje.

Na to odločitev tudi ne more vplivati ugovor tožnikov, da bi moral toženec pri presoji pravilnosti odločitve uporabiti določbo 51. člen Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93, 44/97 in 9/01). Ta v 2. alinei 1. odstavka določa, da ni potrebno pridobiti lokacijskega dovoljenja za adaptacijo, s katero se bistveno ne spreminja zunanjost, zmogljivost, velikost ali namen objektov. Sodišče bi sicer soglašalo z navedenim ugovorom tožnika, če bi tudi v tem primeru šlo za adaptacijo, pa ne gre. Katera dela je šteti med adaptacijska, je določeno v podzakonskem prepisu iz 3. odstavka 51. člena ZUN (Uradni list SRS, št. 27/85), ki v 4. členu med drugim izrecno določa, da za adaptacijo ne štejejo dela, ki posegajo v konstrukcijske elemente objekta. Dela, ki jih nameravata na obstoječem objektu izvesti tožnika, pa nedvomno posegajo v konstrukcijske elemente objekta (dvig strehe, sprememba naklona strehe, izdelava nosilcev in zamenjava strešne konstrukcije itd.), kar je bilo že navedeno, zato po mnenju sodišča predvideni posegi v objekt v nobenem primeru ne štejejo zgolj za adaptacijska dela, kot to zmotno navajata tožnika.

Toženec je po proučitvi zadeve ugotovil, da je izpodbijana odločba nezakonita, zato jo je tudi odpravil in vrnil organu prve stopnje v ponovni postopek, za kar je imel pooblastilo v 3. odstavku 251. člena ZUP. Sodišču pa ob taki ugotovitvi toženca ni jasen očitek tožnikov, da je bilo z odločitvijo toženca kršeno načelo sorazmernosti pri odločanju, saj ZUP pritožbenemu organu nalaga, ob ugotovitvi, da je upravni akt nezakonit, da tak upravni akt odpravi in sam reši stvar ali pa zadevo pošlje v dopolnitev postopka in v novo odločanje organu, ki je v zadevi odločal na prvi stopnji. Če pa tožnika menita, da bi pritožbeni organ lahko ob reševanju pritožbe stranskih udeležencev, upravni akt, ob upoštevanju navedenega načela, pustiti v veljavi, pa sta v zmoti. Pogoj za izdajo dovoljenja po citiranem 37. a členu ZGO je (med drugim), da se velikost objekta ne spremeni. Čim se velikost spremeni (za 50 cm ali za več) ta pogoj ni več izpolnjen.

Ker je bila izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).