Jedro

V 4. odstavku 110. člena ZPIZ-1 je določeno, da primeru, če je umrli zavarovanec v času sklenitve zakonske zveze že dopolnil starost iz 1. odstavka 36. člena istega zakona (58 let), vdova med drugim pridobi pravico do vdovske pokojnine, če je zakonska zveza nepretrgoma trajala eno leto. Zakonska zveza med tožnico in pokojnim je trajala le 4 mesece in 18 dni, zato ni izpolnjen pogoj za priznanje vdovske pokojnine po citiranem členu. Prav tako ni izpolnjen pogoj za priznanje pravice do vdovske pokojnine po 114. členu ZPIZ-1, ki med drugim določa, da ob pogojih iz 110. člena pridobi ob zavarovančevi smrti pravico do vdovske pokojnine tudi oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo zavarovanca z njim živela v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. Zunajzakonska skupnost v smislu 12. člena ZZZDR, ki jo je v pravnih posledicah mogoče enačiti z zakonsko zvezo, je lahko obstajala šele od razveze prejšnje zakonske zveze dalje, to je od 9. 9. 2010 dalje. Glede na to, da je pokojni umrl 11. 8. 2012, pogoj treh let trajajoče življenjske skupnosti za priznanje pravice do vdovske pokojnine ni izpolnjen. Zato tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do vdovske pokojnine ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 8. 10. 2013 in št. ... z dne 25. 10. 2012 ter priznanje pravice do vdovske pokojnine po pokojnem zavarovancu A.A., ko bo dopolnila 48 let starosti (I. točka izreka). Hkrati je odločilo, da se stroški zastopanja tožnice krijejo iz proračuna (II. točka izreka).

2. Navedeno sodbo izpodbija tožnica iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša stroške za sestavo pritožbe in iz naslova sodne takse ter sočasno predlaga taksno oprostitev.

Prvostopenjskemu sodišču očita bistveno kršitev določbe ZPP, ker je zavrnilo vse njene dokazne predloge in ji s tem onemogočilo dokazovanje zatrjevanih dejstev. Očita tudi zmotno uporabo materialnega prava, ker sodišče ni uporabilo 4. odstavka 110. člena ZPIZ-1, niti ni navedlo razlogov za njegovo neuporabo. Zatrjuje, da izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do vdovske pokojnine po 109. do 114. členu ZPIZ-1. Življenjska skupnost s pokojnim zavarovancem je nepretrgoma trajala 6 let, 7 mesecev in 23 dni, zato naj bi bili izpolnjeni pogoji iz 114. člena ZPIZ-1 glede trajanja izvenzakonske skupnosti. Ne sprejema stališča sodišča, da izvenzakonske skupnosti do dne 8. 9. 2010 ni mogoče upoštevati. S tem je hudo oškodovana, prav tako pa so ji kršene temeljne človekove pravice.

Poudarja, da je življenjska skupnost med pokojnim zavarovancem in Silvo Milovanović dejansko po volji obeh takratnih zakonce trajno prenehala dne 1. 8. 2005 in je zato do sodne razveze obstajala zgolj formalno. Po mnenju tožnice gre v tem primeru za dejansko neobstoječo zakonsko zvezo in kot takšna ne more imeti pravnih posledic, sploh pa ne na škodo tretjega. Od takrat dalje med imenovanima ni bilo več subjektivnih niti objektivnih elementov obstoja zakonske zveze.

Ker toženi zavod ni popolno ugotovil dejanskega stanja, je zmotno uporabil materialno pravo, posledično kršil določbe Ustave RS, Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, jo posledično diskriminiral in neenako obravnaval. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe. Izdana je ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Le povsem pavšalno očitane kršitve določb Ustave RS ter Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah niso utemeljene, niti ni v predsodnem upravnem postopku prišlo do diskriminacije, kaj šele do neenakega obravnavanja tožnice, kot neutemeljeno zatrjuje pritožba.

5. V postopku pred sodiščem prve stopnje nadalje ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do smiselno zatrjevane kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

Zgolj zato, ker sodišče ni sledilo dokaznim predlogom tožnice in ni zaslišalo predlaganih prič v zvezi z zatrjevanim obstojem izvenzakonske skupnosti, ni procesne kršitve, ki bi lahko kakorkoli vplivala na zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe. V skladu z 212. členom ZPP so stranke sicer dolžne navajati dejstva in predlagati dokaze, na katere opirajo svoj zahtevek. Vendar pa o tem, katere dokaze je potrebno izvesti za ugotovitev pravno odločilni dejstev, v skladu z 2. odstavkom 213. člena ZPP, vedno odloča le sodišče. V okoliščinah konkretnega primera obstoja izvenzakonske skupnosti najmanj tri leta pred smrtjo tožničinega partnerja namreč sploh ni mogoče dokazati, in sicer iz dejanskih in pravnih razlogov, ki jih je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka.

6. Sodišče prve stopnje je tako povsem pravilno presodilo, da sta drugostopenjski upravni akt z dne 8. 10. 2013 in prvostopenjski z dne 22. 5. 2012 (v povezavi s popravnim sklepom z dne 20. 3. 2013), s katerim je zavrnjena zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine in sočasno tožnici za obdobje od 1. 9. 2012 do 28. 2. 2013 priznana pravica do odpravnine v mesečnem znesku 1.078,53 EUR, pravilna in zakonita. Posledično je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na temelju 1. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1), zakonito zavrnilo.

V obravnavani zadevi pogoji za vdovsko pokojnino na strani umrlega uživalca starostne pokojnine sicer niso sporni. Vendar pa samo to dejstvo še ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane. Po bistveno pravilnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, namreč niso izpolnjeni pogoji na strani zavarovanega družinskega člana, torej tožnice.

7. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/ 1999 s spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1).

Po 4. odstavku 110. člena ZPIZ-1 v primeru, če je umrli zavarovanec v času sklenitve zakonske zveze že dopolnil starost iz 1. odstavka 36. člena istega zakona (torej 58 let), vdova med drugim pridobi pravico do vdovske pokojnine, če je zakonska zveza nepretrgoma trajala eno leto. Takšen dejanski stan v obravnavani zadevi ni izpolnjen, kot je pravilno ugotovljeno že v predsodnem upravnem postopku. Nobenega dvoma ni, da je bila zakonska zveza me tožnico in A.A. sklenjena 24. 3. 2012. Ker je slednji umrl 11. 8. 2012, je zakonska zveza trajala le 4 mesece in 18 dni.

Prav tako ni podan dejanski stan iz 114. člena ZPIZ-1, ki med drugim določa, da ob pogojih iz 110. člena pridobi ob zavarovančevi smrti pravico do vdovske pokojnine tudi oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo zavarovanca, z njim živela v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. Takšna življenjska skupnost bi v okoliščinah konkretnega primera bila kvečjemu mogoča od 9. 9. 2010, ne pa že od 1. 8. 2005, ko je bil eden od partnerjev še v zakonski zvezi s tretjo osebo. Zakonska zveza med A.A. in B.B. je bila namreč razvezana 8. 9. 2010. Zmotno in zato nesprejemljivo je pritožničino stališče, da je njena izvenzakonska skupnost trajala 6 let, 7 mesecev in 23 dni. Takšna skupnost ne more obstajati, dokler je ena od oseb v zakonski zvezi. Prvostopenjsko sodišče tako povsem pravilno razloguje, da zunajzakonska skupnost, ki bi bila lahko v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, med pokojnim zavarovancem in tožnico ni mogla nastati vse do razveze prejšnje zakonske zveze. Bistveno pravilnih in temeljitih razlogov prvostopenjske sodbe, pritožbeno sodišče ne ponavlja znova. Ponovno poudarja le še, da je v okoliščinah konkretnega primera zunajzakonska skupnost v smislu 12. člena ZZZDR, ki jo je v pravnih posledicah mogoče enačiti z zakonsko zvezo, lahko obstajala šele od razveze prejšnje zakonske zveze.

Vztrajanje pritožnice, da bi sodišče moralo upoštevati obstoj izvenzakonske skupnosti že od 1. 8. 2005 dalje, ni sprejemljivo, saj izhaja iz zmotnega materialno pravnega izhodišča. Stališče pritožnice je napačno, utemeljitev prvostopenjskega sodišča pa materialno pravno popolnoma pravilna, zato je morala pritožba tudi v tej smeri ostati brezuspešna.

8. Zaradi obrazloženega je na temelju 353. člena ZPP potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel. Stroški za sestavo pritožbe sploh niso specificirani. Hkrati glede na 71. člen ZDSS-1 v sodno socialnem sporu, kot je obravnavani, ni taksne zavezanosti. Pritožničin predlog za oprostitev plačila sodne takse je zato popolnoma brezpredmeten.