Jedro

Sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno ali to ni sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo niso zahtevale glavne obravnave (2. odstavek 50. člena ZUS).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 6.4.1999. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbi tožeče stranke ter A.D. s.p. proti odločbi Carinarnice M. z dne 17.7.1998, s katero je organ prve stopnje za blago, ki je bilo prijavljeno za sprostitev v prost promet po ECL z dne 16.7.1998, na podlagi rezultatov preverjanja podatkov v deklaraciji, ki ne ustrezajo dejanskemu stanju blaga za sedlasti vlačilec ..., določil tarifno postavko 870120900 s carinsko stopnjo 11,30% in zneskom carine 1,383.848,00 SIT (1. točka izreka); pritožba zoper to odločbo pa ne zadrži njene izvršitve (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določilo 52. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95, CZ), ki v 3. odstavku določa, da carinski organ izda odločbo, če se rezultati preverjanja točnosti in pravilnosti sprejete deklaracije ne ujemajo z navedbami v deklaraciji ali navedbe v deklaraciji ne ustrezajo dejanskemu stanju blaga. Navaja, da iz citirane ureditve ne izhaja, da se z odločbo nadomešča carinska deklaracija in tudi ne, da se z njo odmerja carina, kot to zmotno meni tožnik. Gre namreč za ureditev, po kateri carinski organ ob preverjanju deklaracije najprej izda odločbo o ugotovitvi dejanskega stanja, šele nato pa odločbo o sami zahtevi. Pravilna je ugotovitev tožene stranke, da je imel prvostopni organ, ko je preverjal podatke v deklaraciji, zakonsko pooblastilo za izdajo odločbe o drugačni razvrstitvi blaga v tarifno postavko, kot je bila prijavljena po ECL. Tožena stranka je tožniku tudi natančno pojasnila, da je bila zaradi ugotovitev ob pregledu vložena nova ECL s popravljenimi podatki, na podlagi katere je bil carinski dolg tudi že plačan. Iz podatkov upravnih spisov izhaja kot nesporno, da je bilo vozilo ob uvozu videti nerabljeno, da je števec kazal 2030 prevoženih kilometrov, da je bilo v Nemčiji registrirano ter da je bila cena vozila po carinskih dokumentih bistveno nižja od tiste, ki velja za nova vozila. Tem ugotovitvam tožnik ni oporekal niti v tožbi. Ne drži tožbeni očitek, da je tožena stranka ugotovila drugačno dejansko stanje kot prvostopni upravni organ, saj njena odločitev temelji na istih dejanskih ugotovitvah. Res je sicer nepravilna obrazložitev odločbe prve stopnje, kolikor kot pravni temelj navaja navodilo Republiške carinske uprave. Vendar pa jo v tem delu popravi tožena stranka, ki pravno podlago obširno navaja in razloži. Tako pri sklicevanju na Mednarodno konvencijo o harmoniziranem sistemu poimenovanj in šifrskih oznak blaga kot pri sklicevanju na Zakon o carinski tarifi gre za uporabo materialnega prava in ne za dejanske ugotovitve, s katerimi bi morala tožena stranka seznaniti tožnika. Pravilno je stališče tožene stranke, da šele nova nomenklatura uvaja različne tarifne postavke za rabljena in nova vozila, pri čemer pojem rabljeno vozilo v tarifi ni definiran. Določitev njegove vsebine je prepuščena carinskih organom. Ti pa so po presoji sodišča na podlagi navedenih dejanskih okoliščin uvoženo vozilo pravilno uvrstili v tarifno postavko, ki velja za rabljena vozila. Kot odločilno dejansko okoliščino pri razmejitvi rabljenega vozila od novega, pa so ob upoštevanju sicer neobveznih komentatorskih pojasnil, utemeljeno šteli predhodno registracijo vozila. Prvostopno sodišče je v pripravljalnem postopku ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno. Ker tožnik predloga za sojenje na glavni obravnavi ni utemeljil, je sodišče o zadevi odločilo na nejavni seji.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da prvostopno sodišče ni odgovorilo na ugovor, zakaj je Carinarnica dvakrat ugotavljala dejansko stanje, in sicer prvič z zapisnikom z dne 16.7.1998 ter z odločbo z dne 17.7.1998. Sodišče popolnoma arbitrarno razlaga besedilo 3. odstavka 52. člena CZ, ko navaja, da se z navedeno odločbo ugotavlja zgolj dejansko stanje, pri tem pa ne razloži, ali v dejansko stanje spada tudi carinska stopnja, carinska osnova in znesek carine. S tem je bila tožniku kršena pravica do pravnega sredstva. Postopkovna pravila CZ ne izključujejo postopkovnih določil ZUP/86, ki določajo, da se mora stranki ob zavrnitvi njene vloge vročiti obrazložena odločba s pravnim poukom. Z Zakonom o spremembah carinskega zakona (Uradni list RS, št. 32/99), je črtan 3. odstavek 52. člena CZ, zaradi česar je carinskemu organu onemogočeno izdajanje odločb po uradni dolžnosti v postopku rednega odločanja. Navaja, da ji ni bila dana možnost pripomb na zapisnik z dne 16.7.1998, ker je bila odločba izdana istega dne kot zapisnik. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo njenega predloga, da odloči po opravljeni glavni obravnavi, čeprav izpodbija zmotno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu (3. točka 3. odstavka 25. člena ZUS). Sodišče prihaja v nasprotje s trditvijo, da se dejansko stanje iz odločbe prve stopnje da popraviti s pravno podlago v odločbi druge stopnje. Pri tem poudarja, da gre za uporabo materialnega prava in ne za dejanske ugotovitve, s katerimi bi ga morala tožena stranka seznaniti. Sodišče tudi spregleda, da se je tožena stranka sklicevala na 2. točko 87. poglavja Dopolnilnega komentarja h kombinirani nomenklaturi carinske tarife, iz katerega izhaja, da izraz “rabljeno vozilo” pomeni vozilo, ki je bilo registrirano vsaj enkrat. Tožena stranka pri tem ne navaja številke uradnega lista RS, v katerem naj bi bil objavljen navedeni komentar. Ta je bil objavljen kasneje, kot je bila izdana izpodbijana odločba, zato se ne sme uporabljati retroaktivno. Poudarja da, če je vprašanje novega vozila dejansko vprašanje, bi mu moralo biti omogočeno ravnanje po 143. členu ZUP/86, če pa gre za pravno vprašanje, bi moral biti predpis, v skladu s 154. členom Ustave RS, objavljen v Uradnem listu RS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Iz določbe 1. odstavka 50. člena ZUS izhaja načelo, da sodišče na prvi stopnji odloča po opravljeni glavni obravnavi. Sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno, ali to ni sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale (2. odstavek 50. člena ZUS).

Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno in zahtevala, naj sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje temu predlogu ni sledilo.

Svojo odločitev je sprejelo na seji, ker je v pripravljalnem postopku ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno, tožeča stranka pa ni utemeljila predloga za sojenje na glavni obravnavi.

Izvedba glavne obravnave je realizacija načela kontradiktornosti, ki pomeni, da ima stranka pravico sodišču predočiti svoja pravna in dejanska stališča o stvari. Zato je namen glavne obravnave pri presoji zakonitosti upravnega akta tudi v tem, da se na podlagi neposrednega, ustnega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo za presojo, ali je dejansko stanje sploh ugotovljeno oziroma ali je bilo ugotovljeno pravilno in popolno.

Glede na navedeno sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi z vidika pravice iz 22. člena Ustave RS ni imelo podlage za sojenje na seji. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi na podlagi 74. člena ZUS in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti navedene pomanjkljivosti.