Jedro

Pritožnik ni izpodbil ugotovitve sodišča prve stopnje, da ima na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito, zaradi česar je ta država sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje. Nesporno je tudi, da je pritožnik po samovoljni zapustitvi azilnega doma v Zagrebu vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Ker je Hrvaška svojo odgovornost za obravnavanje prošnje že potrdila, je s tem vzpostavljen položaj iz točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti pritožnika – prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena4 dolžna tudi obravnavati.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa potrdi.

II. Pritožba zoper sklep (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-5507/2022/6 (1221-12) z dne 17. 2. 2023, s katerim je navedeni organ zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III.1 Zavrnilo pa je tudi tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje na podlagi podatkov iz centralne baze Eurodac ugotovilo, da so bili tožniku v Republiki Hrvaški odvzeti prstni odtisi kot prosilcu za azil, zato je toženka na Republiko Hrvaško upravičeno naslovila prošnjo za ponovni sprejem tožnika kot prosilca na podlagi točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, Republika Hrvaška pa je to prošnjo sprejela. Tožniku ni verjelo, da na Hrvaškem ni podal namere niti prošnje za mednarodno zaščito, ker naj bi ga hrvaška policija prisilila k podpisu dokumentov, ki jih ni razumel, prav tako naj bi ga v azilnem domu prisilili k temu, da je dal prstne odtise. Na podlagi podatkov iz centralne baze Eurodac, pojasnila hrvaških pristojnih organov z dne 9. 12. 2022 o tem, da je tožnik tam podal namero in upoštevaje njegovo izpoved, da je na Hrvaškem prejel kartico, ki mu je omogočala dostop do obrokov in prostega gibanja, je sodišče ugotovilo, da je tožnik na Hrvaškem podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, zaradi česar se na podlagi hrvaškega zakona šteje za prosilca za mednarodno zaščito.2 Presodilo je tudi, da za predajo ni ovir, saj tožnik ni izpodbil domneve, da na Hrvaškem ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. V zvezi z začasno odredbo je sodišče prve stopnje presodilo, da tožnik ni izkazal težko popravljive škode, saj zanj na Hrvaškem ne obstaja nevarnost sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo in sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da so mu hrvaški policisti do sedaj že dvakrat onemogočili, da bi vložil prošnjo za mednarodno zaščito in ga nasilno vrnili v Bosno in Hercegovino. Trdi, da se sodišče prve stopnje do teh okoliščin ni opredelilo, zato izpodbijane sodbe in sklepa ni mogoče preizkusiti. Opozarja, da vprašanje, ali navedene okoliščine pomenijo, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev in kakšne so obveznosti toženke v zvezi s tem, v slovenski sodni praksi še ni rešeno. Ne strinja se s presojo sodišča prve stopnje, da njegov opis ravnanja hrvaške policije z nezakonitimi migranti, ki še niso prosilci za mednarodno zaščito, ob poskusih prečkanja bosansko-hrvaške meje, ni mogoče opredeliti kot relevantne trditve o sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom v Republiki Hrvaški. Vztraja, da ima pri tej presoji ključno vlogo prav navedeno ravnanje policistov, ki tujcem ne omogoča podaje prošnje. Ne strinja se s presojo sodišča, da tožniku niso nasilno vzeli prstnih odtisov in ga niso prisilili v podpis dokumentov. Sodišču prve stopnje očita tudi, da se ni opredelilo do (različnih) sodnih praks tujih nacionalnih sodišč v zvezi s predajo prosilcev Republiki Hrvaški, ki jih vsebujeta poročili AIDE z dne 22. 4. 2022 in EUAA z dne 28. 6. 2022. Trdi, da hrvaški zakon, ki tujce, ki so podali namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, šteje kot prosilce za mednarodno zaščito, ni v skladu z Kvalifikacijsko direktivo (ki za prosilce za mednarodno zaščito šteje tiste, ki so vložili prošnjo), zato Dublinska uredba III ne more biti zakonita pravna podlaga za njegovo izročitev. Glede odločitve o zahtevi za izdajo začasne odredbe navaja, da mu bo z izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala težko popravljiva škoda. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in sklep toženke odpravi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovni postopek, še podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep toženke odpravi in ji vrne zadevo v ponovni postopek. Predlaga tudi ugoditev pritožbi zoper zavrnjeno začasno odredbo tako, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano odločitev in do pravnomočne odločitve odloži izvršitev sklepa toženke.

4. Toženka odgovora na pritožbo ni vložila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do okoliščin, da je bil pritožnik že večkrat nasilno vrnjen v Bosno in Hercegovino in da so mu hrvaški policisti onemogočili vložitev prošnje za azil. Sodišče prve stopnje je namreč v 33. točki obrazložitve tožnikove izjave glede slabega ravnanja hrvaških policistov, ob tem, da sam ob prvih dveh poskusih ni podal namere za podajo prošnje, niti ni zaprosil za mednarodno zaščito, štelo kot domnevno neprimerno ravnanje hrvaške policije z nezakoniti migranti, in ne kot relevantne trditve o sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški. Da ne gre za pomanjkljivo obrazložitev v sodbi, izhaja tudi iz same pritožbe, v kateri pritožnik nasprotuje navedenim stališčem in vztraja, da je za presojo sistemskih pomanjkljivosti ključno opisano ravnanje hrvaške policije ob pritožnikovem ilegalnem vstopu v državo.

7. Pritožnik sodišču prve stopnje očita tudi, da je pritožnikovo izpovedbo glede nasilnega odvzema prstnih odtisov in prisilnega podpisovanja dokumentov ob tretjem poskusu prihoda na Hrvaško, s katero je pritožnik dokazoval, da na Hrvaškem ni podal namere niti prošnje za mednarodno zaščito, napačno ocenilo kot neverodostojno. V zvezi s tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik izraža zgolj nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, kar pa ne zadošča za utemeljitev pritožbe. Pritožnik namreč pri nasprotovanju dokazni oceni ni argumentiral, zakaj naj bi bilo navedeno stališče sodišča nepravilno.

8. Ne drži niti to, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do poročil AIDE z dne 22. 4. 2022 in EUAA z dne 28. 6. 2022 v zvezi s sodno prakso nekaterih tujih nacionalnih sodišč glede predaje prosilcev Republiki Hrvaški. V 36. in 37. točki obrazložitve sodbe je namreč pojasnilo, da je treba vsako zadevo presojati individualno, ob upoštevanju vseh konkretnih okoliščin posameznega primera, to pa je v tem postopku omogočeno tudi pritožniku. Izpostavilo je, da je hrvaška policija pritožnika odpeljala v zagrebški azilni dom, kjer je imel zagotovljeno bivanje in možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Dostop do azilnega postopka mu je bil omogočen, pritožnik pa ni izkazal, da mu ne bo tudi ob morebitni vrnitvi v Republiko Hrvaško.

9. Neutemeljen je tudi očitek nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z obstojem sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka na Hrvaškem, ker da se za pritožnika v navedeni državi azilni postopek še ni začel, saj mu je policija v preteklosti onemogočila podajo namere za mednarodno zaščito.

10. Pritožnik ni izpodbil ugotovitve sodišča prve stopnje, da ima na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito, zaradi česar je ta država sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje. Nesporno je tudi, da je pritožnik po samovoljni zapustitvi azilnega doma v Zagrebu vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Ker je Hrvaška svojo odgovornost za obravnavanje prošnje že potrdila, je s tem vzpostavljen položaj iz točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III,3 v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti pritožnika – prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena4 dolžna tudi obravnavati.5

11. Ker bo torej pritožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, so tudi po presoji Vrhovnega sodišča za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi lahko pomembne le sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je pritožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na sprejem namere oziroma prošnje za mednarodno zaščito (v okviru policijskega postopka). Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da z zatrjevanim prisilnim vračanjem pritožnika v Bosno in Hercegovino in onemogočanjem vložitve namere za mednarodno zaščito s strani hrvaških policistov ter z dokazi, ki naj bi tako vračanje dokazovali, pritožnik ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu, ki bi preprečevale njegovo vrnitev na Hrvaško.

12. Glede pritožbenih trditev, da hrvaški zakon, ki tujce, ki so podali namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, šteje kot prosilce za mednarodno zaščito, ni v skladu z Kvalifikacijsko direktivo, zato Uredba Dublin III ne more biti zakonita pravna podlaga za njegovo izročitev, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da ni pristojno za oceno skladnosti nacionalne ureditve v drugi državi članici EU s pravom EU. Ne glede na to, pa tudi iz sodne prakse Sodišča Evropske unije izhaja, da državljan tretje države pridobi status prosilca za mednarodno zaščito v smislu člena 2(c)6 Direktive 2013/32, ko „poda“ prošnjo za mednarodno zaščito, za to dejanje pa zadostuje že dejstvo, da izrazi željo, da zaprosi za mednarodno zaščito pred „drugim organom“7 v smislu člena 6(1), drugi pododstavek, Direktive 2013/32.8 V zvezi s presojo pravne podlage za predajo pritožnika na podlagi Uredbe Dublin III je zato sodišče prve stopnje presojo pravilno oprlo na podatke iz baze Eurodac in odgovor Hrvaške o ponovnem sprejemu pritožnika po dublinskem postopku.

13. Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

**K II. točki izreka**

14. Začasna odredba se na podlagi določb 32. člena ZUS-1 lahko izda samo do pravnomočnosti odločitve v upravnem sporu. Z zavrnitvijo pritožnikove pritožbe zoper izpodbijano sodbo je odločitev postala pravnomočna, zato si pritožnik s pritožbo zoper sklep o zavrnjeni začasni odredbi ne more izboljšati pravnega položaja. Njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe namreč zaradi pravnomočnosti sodbe ni več mogoče ugoditi.

15. Vrhovno sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo v tem delu zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pojasnilo, da je po 5. točki 4. člena hrvaškega Zakona o međunarodnoj i privremenoj zaštiti prosilec za mednarodno zaščito državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki je izrazila namero za podajo zahteve za mednarodno zaščito do izvršljivosti odločitve o zahtevi. 3 Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici. 4 Določba se glasi, da v primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. 5 SEU je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici (zadeva X, C-213/17, sodba z dne 5. julija 2018, točki 42 in 43). 6 Ta opredeljuje pojem „prosilec“ kot državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je podal prošnjo za mednarodno zaščito, v zvezi s katero še ni bila izdana dokončna odločba. 7 Kot druge organe navedena direktiva šteje policijo, mejno policijo, organe, pristojne za priseljevanje, in osebje ustanov za pridržanje. 8 Glej sodbo SEU C-768/19 z dne 9. 9. 2021, 48. in 49. točka obrazložitve.