Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora ob izreku sodbe ni dovoljena.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom ob izreku sodbe, s katero je bil obtoženi obsojen na kazen eno leto in devet mesecev zapora, na podlagi petega odstavka (v zvezi s prvim in šestim odstavkom) 361. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) podaljšalo pripor do pravnomočnosti sodbe oziroma do nastopa kazni, vendar najdalj do izteka časa enotne zaporne kazni, ki je bila obtoženemu izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 52155/2010 z dne 25. 3. 2013. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom I Kp 52155/2010 z dne 3. 4. 2013 pritožbo obtoženčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Zoper pravnomočni sklep je zagovornica obtoženega vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in spremeni izpodbijani sklep tako, da se pripor zoper obtoženca ne podaljša, oziroma podredno, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločitev sodišču prve stopnje.

3. Okrožno sodišče v Mariboru je po predsednici senata s sklepom I K 52155/2010 z dne 29. 5. 2013 zahtevo za varstvo zakonitosti kot nedovoljeno zavrglo. Obtoženčeva zagovornica je zoper ta sklep vložila pritožbo, ki ji je Višje sodišče v Mariboru s sklepom II Kp 52155/2010 z dne 25. 7. 2013 ugodilo in sklep sodišče prve stopnje razveljavilo. V obrazložitvi je navedlo, da glede na določbo drugega odstavka 422. člena ZKP predsednik senata sodišča prve stopnje nima pristojnosti za odločanje o dovoljenosti tega izrednega pravnega sredstva v smislu izpolnjevanja pogojev iz prvega in petega odstavka 420. člena ZKP, temveč ima to pristojnost le Vrhovno sodišče. B.

4. Po prvem odstavku 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti dovoljeno vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo. Izjema od tega pravila je predpisana v četrtem odstavku navedenega člena, ki določa, da se sme med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti samo zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora, zoper pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora pa le v primeru podaljšanja s sklepom senata Vrhovnega sodišča (drugi odstavek 205. člena ZKP) in v primeru podaljšanja po vložitvi obtožnice (drugi odstavek 272. člena ZKP).

5. Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je bil zoper obtoženca pripor podaljšan ob izreku sodbe, s katero je bil obtoženec obsojen na kazen zapora, torej s pravnomočno odločbo, ki ni navedena med tistimi, ki so taksativno naštete v citiranem četrtem odstavku 420. člena ZKP. To pomeni, da zahteva za varstvo zakonitosti zoper takšen pravnomočen sklep ni dovoljena. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zahtevo obtoženčeve zagovornice kot nedovoljeno zavrglo.

6. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.