Jedro

V zadevah, ki se ne štejejo kot nujne po drugem odstavku 83. člena zakona o sodiščih, začne teči rok za vložitev pravnega sredstva zoper odločbo, ki je bila stranki vročena po pošti v času sodnih počitnic (od 15. julija do 15. avgusta), prvi naslednji dan po vročitvi. Če konec pritožbenega roka pade v čas sodnih počitnic, se ne more izteči med njimi ampak šele prvi delovni dan po sodnih počitnicah.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je toženka dolžna plačati škodo na rovokopaču v višini 661.054,50 SIT.

Sodišče druge stopnje pa je tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrglo kot prepozno.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlagal, da naj se sklep sodišča druge stopnje razveljavi. V reviziji očita sodišču druge stopnje, da ni upoštevalo vsebine celotnega tretjega odstavka 83. člena zakona o sodiščih, ki prepoveduje vročanje sodnih pisanj v času sodnih počitnic. Ker je bilo tožniku vročeno sodno pisanje med sodnimi počitnicami to je 21.7.1997, vročanje med sodnimi počitnicami pa je bilo prepovedano, pritožbeni rok v tem primeru ni mogel začeti teči pred iztekom sodnih počitnic 16.8.1997. Zaradi nepravilne vročitve tožnika ne bi smele zadeti škodne posledice v obliki zamude roka za pritožbo ter je z drugačnim stališčem sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabilo materialno pravo.

Toženka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V zadevi je sodišče prve stopnje vročilo sodbo strankinemu pooblaščencu 21.7.1997. Pooblaščenčevo pritožbo zoper tako vročeno sodbo z dne 1.9.1997 je sodišče druge stopnje zavrglo kot prepozno. Ocenilo je, da je pritožbeni rok potekel na prvi delavnik po koncu sodnih počitnic to je 18.8.1997. Navedeno stališče sodišča druge stopnje je po revizijskih izvajanjih v nasprotju z določilom tretjega odstavka 83. člena zakona o sodiščih (naprej ZS), ki da prepoveduje vročanje sodnih pisanj v času sodnih počitnic in da zato pritožbeni rok ni mogel začeti teči pred iztekom sodnih počitnic 16.8.1997. Glede na navedeno je predmet revizijskega preizkusa zgolj pravilna uporaba procesnih določb v postopku na drugi stopnji (in ne tudi materialnega prava kot zmotno meni revizija) in sicer 83. člena ZS ter tistih določb ZPP, ki določajo (procesne) roke in vročanje sodnih pisanj.

ZPP med drugim določa a/ glede rokov: če je rok določen po dnevih, se ne všteje dan vročitve ali sporočitve oziroma dan dogodka, od katerega je treba šteti rok, temveč se vzame za začetek roka prvi naslednji dan (drugi odstavek 112. člena ZPP); če je zadnji dan roka državni praznik ali nedelja ali kakšen drug dan, ko se pri sodišču ne dela, se izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delavnika (četrti odstavek 112. člena ZPP); b/ glede vročanja: pisanja se vročajo praviloma po pošti, lahko pa se vročajo tudi po določenem delavcu sodišča, pristojnem občinskem organu ali kar pri sodišču (133. člen ZPP). 140. člen ZPP pa določa: (1) vroča se ob delavnikih in sicer podnevi, v stanovanju ali na delovnem mestu tistega, kateremu naj se vroči ali pa na sodišču, če je naslovnik tam; (2) s privolitvijo tistega, kateremu je treba pisanje vročiti, ali po posebni odločbi sodišča, ki jo mora vročevalec na zahtevo pokazati, se lahko opravi vročitev tudi ob drugem času in na drugem kraju; in (3) določba, da se vroča samo ob delavnikih, ne velja za vročanje po pošti.

Zakon o sodiščih pa v 83. členu določa: (1) čas sodnih počitnic, ki je od 15.7. do 15.8.; (2) primere, ki predstavljajo nujne zadeve, v katerih sodišče postopa tudi v času sodnih počitnic in (3) da se šteje čas iz prvega odstavka tega člena (to je sodnih počitnic) kot čas, ko sodišče ne dela in se sodna pisanja ne vročajo.

Na podlagi zgoraj navedenih določb je treba zaključiti: subjekti vročanja so različni (praviloma pa pošta). Vročanje ni procesno dejanje ampak le "perfektuacija za druga procesna dejanja" (tako teoretiki - komentar k ZPP juharta in sodelavcev). Določba, da se vroča samo ob delavnikih, ne velja za vročanje po pošti. Po pošti se tako veljavno vročajo sodna pisanja tudi v času, ko se na sodišču ne dela in torej tudi med sodnimi počitnicami ter tega tretji odstavek 83. člena ZS (ali pa kakšen drug predpis) ne prepoveduje. Dnevni rok za pravna sredstva, vročena v dnevih, ko se na sodišču ne dela, začne teči prvi naslednji dan po vročitvi (ne glede na to ali je tedaj delavnik ali pa dan, ko se na sodišču ne dela), izteči pa se ne more na dan, ko se na sodišču ne dela, to je v času sodnih počitnic (vse povedano velja pod pogojem, da ne gre za nujne zadeve) ampak šele s pretekom prvega prihodnjega delavnika. Povzeto pomeni to: v zadevah, ki se ne štejejo kot nujne po drugem odstavku 83. člena zakona o sodiščih, začne teči rok za vložitev pravnega sredstva zoper odločbo, ki je bila stranki vročena po pošti v času sodnih počitnic (od 15. julija do 15. avgusta), prvi naslednji dan po vročitvi. Če konec pritožbenega roka pade v čas sodnih počitnic, se ne more izteči med njimi ampak šele prvi delovni dan po sodnih počitnicah.

Ker je bilo v danem primeru ugotovljeno, da je pošta vročila tožniku sodbo sodišča prve stopnje 21.7.1997, da je 15 dnevni pritožbeni rok potekel 18.8.1997 (ki je bil prvi delovni dan po končanih sodnih počitnicah glede na to, da je bila 16.8. sobota) in da je tožnik vložil pritožbo šele 1.9.1997, je sodišče druge stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno odločilo, ko je tožnikovo pritožbo zavrglo kot prepozno. Sodišče druge stopnje je tako spredaj navedena procesna določila pravilno uporabilo. Zato ni podan revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP, medtem ko uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP revizijsko sodišče ni ugotovilo. V skladu s takim stanjem je moralo tožnikovo revizijo zavrniti kot neutemeljeno (četrti odstavek 400. člena v zvezi s 393. členom ZPP).