Jedro

Vsako poseganje v lastninsko pravico na nepremičnini še nujno ne pomeni protipravnega vznemirjanja, ki bi upravičevalo sodno varstvo. Vsako pravno varstvo je lahko utemeljeno le v primeru, če je potrebno za varstvo varovanih dobrin. Pri tem morajo biti te dobrine okrnjene ali vsaj ogrožene. Takšno izhodišče je v skladu z načelom, da mora imetnik svojo pravico izvrševati v skladu z njenim namenom oziroma v okviru meje pravno zavarovanega upravičenja (prvi odstavek 12. člena SPZ). Poseg postane protipraven, ko doseže določeno intenzivnost in s tem predstavlja dejansko oviro za izvrševanje tožnikove lastninske pravice.

Pravilen je tedaj zaključek sodišča prve stopnje, da intenzivnost vznemirjanja ne dosega pravno priznanega praga in bi bil ukrep odstranitve nove ograje nesorazmeren, zahteva po postavitvi žičnate ograje, kot je bila prejšnja, pa tudi v nasprotju z dogovorom v notarskem zapisu, ki postavitev nove ograje dopušča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožena stranka vznemirjala tožečo stranko s tem, da je montirala vtičnice na palisadi, odstranila žičnati del ograje tožeče stranke in opravljala dela za gradnjo ograje na parceli tožeče stranke št. 3439/10 k.o. ..., in da se prepove v bodoče podobna ravnanja ter vzpostavi prejšnje stanje, ki je bilo pred graditvijo nove ograje tako, da se postavi enaka zelena žičnata ograja. Toženi stranki je tudi naložilo, da povrne pravdne stroške v višini 1.585,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. V pravočasni pritožbi tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) povzema obrazložitev sodišča prve stopnje, da je nova ograja postavljena nekaj centimetrov stran od meje na parceli tožnika, pri čemer dodaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo debeline ograje več centimetrov, zaradi česar sega ograja na začetku meje globlje na parcelo tožnika. Navaja, da se sme ograja postaviti na novo določeno mejo, česar pa tožena stranka (v nadaljevanju toženca) ni naredila, ampak je odstranila prejšnjo ograjo, ki ni bila na meji. Toženca je opozarjal, naj z gradnjo prenehata. Tudi inšpekcija je ugotovila nepravilnosti glede postavljene ograje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tudi višina ograje ni v skladu z dogovorom. Meni, da je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo poseglo v lastninsko pravico tožnika. Ker je ograja na njegovi parceli, pa jo bo tudi smel odstraniti. Obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, saj bi ograja morala biti postavljena na novo mejo in ne na parcelo tožnika. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo povzema razloge sodišča prve stopnje, dodaja, da je sodišče prve stopnje odločalo o vznemirjanju in ne obstoju lastninske pravice tožnika, in predlaga zavrnitev pritožbe. Zahteva stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Uradni preizkus ni pokazal kršitev, podane pa tudi niso pritožbeno zatrjevane kršitve.

6. Tožnik procesne kršitve protispisnosti ne konkretizira, saj ne navede, glede katere vsebine in glede katerih listin je ta podana. Če se nanaša na notarski zapis, je sodišče prve stopnje ustrezno povzelo njegovo vsebino, da se sme postaviti novo ograjo na novo določene meje novo nastalih parcel. Tožnik z navedenim pritožbenim procesnim očitkom pravzaprav graja vsebinski zaključek sodišča prve stopnje, da vznemirjanje lastninske pravice ni podano. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pa je tak zaključek pravilen.

7. Sodišče prve stopnje je obravnavalo spor zaradi vznemirjanja lastninske pravice (negatorna tožba - 99. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Sodišče odloča v pravdi le v okviru, ki ga določi tožnik z opredelitvijo tožbenega zahtevka in v okviru podanih trditev, ki tak zahtevek utemeljujejo (prvi odstavek 2. člena, prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Tožnik je s postavljenim tožbenim zahtevkom zamejil zahtevano sodno varstvo glede vznemirjanja lastninske pravice na vzpostavitev prejšnjega stanja pred vznemirjanjem (postavitvijo nove ograje) tako, da se postavi enaka zelena žičnata ograja. Pri tem je trdil, da je bila pred postavitvijo nove ograje na meji postavljena žičnata ograja, ki jo je postavil tožnik v skladu z dogovorom s prejšnjim lastnikom leta 2009. Sklicuje se tudi na notarski zapis, v katerem so se mejaši dogovorili za postavitev ograje na novo določene meje novo nastalih parcel po delitvi solastnih nepremičnin. Tožnik je kot trditveno podlago svojega zahtevka še navedel, da sta toženca odstranila njegovo ograjo, ki je stala na njegovi parceli, da pa si lahko postavita še svojo v skladu z notarskim zapisom.

8. Tožnik v pritožbi ne graja ugotovitev sodišča prve stopnje glede lege stare in nove ograje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da mejna črta, na katero je bila postavljena prvotna zelena žičnata ograja, v naravi ni potekala natanko po katastrski meji, kot je sedaj označena z mejnikom. Nadalje je ugotovilo, da je nova ograja postavljena pri asfaltni poti nekaj centimetrov stran od mejnika (na zunanji rob mejnika na strani tožnikove parcele) in pri stavbi (hiši) na pravo mejo, pri čemer je ograja po celotni dolžini 15 metrov dolge parcele. Na te ugotovitve je sodišče druge stopnje vezano.

9. Tožnik v pritožbi le dodaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo še debeline same ograje, zato je poseg na njegovo parcelo dejansko večji od nekaj centimetrov. Iz že navedenega sporazuma v notarskem zapisu izhaja, da je lahko ograja montažna, žična ali zidana. Tožnik spregleda, da bi tudi povsem natančno postavljena tovrstna ograja na meji posegala v njegovo parcelo, zato debelina ograje sama zase ne more predstavljati protipravnega posega v njegovo parcelo.

10. Vsako poseganje v lastninsko pravico na nepremičnini še nujno ne pomeni protipravnega vznemirjanja, ki bi upravičevalo sodno varstvo. Vsako pravno varstvo je lahko utemeljeno le v primeru, če je potrebno za varstvo varovanih dobrin. Pri tem morajo biti te dobrine okrnjene ali vsaj ogrožene. Takšno izhodišče je v skladu z načelom, da mora imetnik svojo pravico izvrševati v skladu z njenim namenom oziroma v okviru meje pravno zavarovanega upravičenja (prvi odstavek 12. člena SPZ).1 Poseg postane protipraven, ko doseže določeno intenzivnost in s tem predstavlja dejansko oviro za izvrševanje tožnikove lastninske pravice.2 V obravnavani zadevi si tožnik prizadeva le za vrnitev v prejšnje stanje, kot je bilo po stanju prejšnje ograje, ki je tudi potrditvah tožnika stala na njegovi parceli. S postavitvijo nove ograje le nekaj centimetrov na tožnikovo parcelo (torej v isti smeri kot prejšnja ograja) in še to le na najbolj oddaljenem delu od hiše 15 metrov dolge ograje, v okviru zahtevanega sodnega varstva ni bilo poseženo v lastninsko pravico tožnika tako, da bi bilo okrnjeno njeno dejansko izvrševanje. Zaključek sodišča prve stopnje v tem delu je tako pravilen.

11. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje glede nekaj centimetrskega odmika postavljene nove ograje v višino. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je za presojo tolerančnega praga protipravnega vznemirjanja v obravnavani zadevi bistveno, da pri hiši višina ograje ne presega maksimalne višine, kot je bila določena v že navedenem dogovoru v notarskem zapisu (180 cm prvih 5 metrov od stavbe - na ogledu je bilo izmerjeno 179 cm na tožnikovi strani). Pri pločniku (asfaltni poti) in 2,83 metrov proti hiši je sodišče prve stopnje na ogledu ugotovilo višino 160 cm, kar sicer za nekaj centimetrov presega višino, dogovorjeno v notarskem zapisu (150 cm). V zvezi s slednjim pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je intenzivnost vznemirjanja v tem delu nujno presojati upoštevaje okoliščino, da ima tožnik ob ograji zasajene grmovnice, ki so tudi višje od ograje. Teh ugotovitev tožnik v pritožbi ne izpodbija, zato je bilo sodišče druge stopnje nanje vezano.

12. Pravilen je tedaj zaključek sodišča prve stopnje, da intenzivnost vznemirjanja ne dosega pravno priznanega praga in bi bil ukrep odstranitve nove ograje nesorazmeren, zahteva po postavitvi žičnate ograje, kot je bila prejšnja, pa tudi v nasprotju z dogovorom v notarskem zapisu, ki postavitev nove ograje dopušča. 13. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da tožnik nepravilno razume odločitev sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je odločilo le glede konkretnega tožnikovega zahtevka glede vznemirjanja in to le v obsegu zastavljenega sodnega varstva, nikakor pa ne širše, kot zmotno razume odločitev tožnik, da se mu je odvzela lastninska pravica, oziroma, da ima pravico kot lastnik ograjo odstraniti. Sodišče prve stopnje je tudi presojalo civilni spor in se glede na svojo pristojnost ni opredelilo do upravnih vidikov, ki jih je upoštevala za to pristojna inšpekcija.

15. Tožnik, ki ni uspel s pritožbo, krije sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Strošek odgovora na pritožbo pa ni bil potreben, saj v ničemer ni prispeval k sprejeti odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 VSRS Sodba II Ips 343/2010. 2 VSL Sodba I Cp 1854/2013.