Jedro

Tožnik je upravičen do reparacije oz. odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ne bi nezakonito prenehalo iz razlogov na strani delodajalca.

Upoštevajoč izvedene dokaze, zlasti podatke iz plačilnih list za obdobje neposredno pred prenehanjem delovnega razmerja (to je plačilnih list za sporne mesece), je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da bi tožnik tudi v spornem obdobju od nezakonite odpovedi dalje prejemal najmanj takšno plačo, kakršno je prejemal v marcu in aprilu 2009, ko je delo za toženo stranko dejansko opravljal. V tem času je bila tožniku izplačana plača po urni postavki 5,14 EUR, zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo to urno postavko tudi za izračun pripadajoče plače za sporno obdobje, čeprav je za mesec junij 2009 prejel nadomestilo plače po nižji urni postavki, ker v tem mesecu dela ni opravljal. Tožnik je namreč upravičen do reparacije oziroma nadomestila plače, ki bi jo prejemal, če bi delal, to pa je plača po urni postavki 5,14 oziroma znesek 904,64 EUR mesečno (glede na povprečen mesečni fond ur 176 ur).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje: - sklenilo, da se umik tožbe v delu, ki se nanaša na vpis delovne dobe v delovno knjižico in prijava tožnika v ustrezna pokojninska in zdravstvena zavarovanja vzame na znanje in se v tem delu postopek ustavi; - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki za čas od 14. 7. 2009 do 28. 1. 2011 obračunati razliko v bruto nadomestilu plače v višini 284,64 mesečno (904,64 EUR - 620,00 EUR), povečano za pripadajoči dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % za vsako leto delovne dobe, od izračunanega bruto zneska obračunati in pristojnim organom plačati predpisane davke in prispevke, neto mesečne zneske pa plačati tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega neto zneska od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe (1. odstavek I. točke izreka sodbe), ter zavrnilo višji tožbeni zahtevek tožeče stranke iz naslova plače oziroma nadomestila plače (razlika do mesečnega neto zneska 3.050,00 EUR) in iz naslova dodatka za nočno delo, za odsotnost od doma, za nadurno delo, iz naslova stimulacij in deviznih dnevnic ter glede plačila predpisanih davkov in prispevkov v zvezi s tem, vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, je zavrnilo (2. odstavek I. točke izreka sodbe); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki obračunati odškodnino v višini 5.317,44 EUR bruto ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati utrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28. 1. 2011 do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe (1. odstavek II. točke izreka sodbe). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine (za znesek 49.582,56 EUR s p.p.) in obrestni del zahtevka od prisojenega zneska za čas od 23. 12. 2010 do vključno 27. 1. 2011 (2. odstavek II. točke izreka sodbe); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 969,33 EUR v 8 dneh od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka sodbe).

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del navedene sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni in tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je še predmet odločanja, kot neutemeljen zavrne.

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je tožena stranka dolžna obračunati tožeči stranki nadomestilo plače v višini 284,64 EUR bruto mesečno, povečano za pripadajoči dodatek za delovno dobo itd. ter toženi stranki naložilo obračun odškodnine v višini 5.317,44 EUR bruto. V obrazložitvi je prvostopenjsko sodišče navedlo, da je tožeča stranka upravičena do plače, kot če bi delala po bruto urni postavki 5,17 EUR in ne 3,69 EUR. Navedena odločitev ni pravilna. Prvostopenjsko sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo. Prvostopenjsko sodišče je pod točko 7 obrazložitve navedlo, da tožnik v zvezi z zatrjevano višino plače ni zadostil niti trditvenemu niti dokaznemu bremenu. Tožnik ni niti izkazal niti dokazal, da naj bi obstajal kakršenkoli drugačen dogovor glede višine plače, kot ta, ki je razviden iz pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da znaša osnovna bruto plača delavca 620,00 EUR mesečno (glej 12. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 5. 2008). Tožnik nikoli ni niti navajal niti dokazoval, da naj bi se pravdni stranki dogovorili za bruto urno postavko v višini 5,17 EUR. Ker pogodba o zaposlitvi določa osnovno bruto plačo in ker tožnik ni uspel izkazati in dokazati drugačnega dogovora, bi moralo sodišče odločiti, da znaša osnovna bruto plača delavca 620,00 EUR in nič več. V nasprotju s podanimi trditvami in dokazi pa je prvostopenjsko sodišče samo mimo trditvene podlage ugotavljalo, da naj bi bil znesek dogovorjene bruto urne postavke 5,17 EUR, kar pa predstavlja kršitev načela kontradiktornosti. Dejstvo, da je delodajalec delavcu izplačal v določenih mesecih višjo plačo, ne pomeni, da je bil s tem dosežen drugačen dogovor glede višine osnovne plače. Tožnik ne more iztožiti od tožene stranke kot delodajalca plačila kakršnegakoli višjega zneska plače od tistega, ki je dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi, zato bi moralo prvostopenjsko sodišče odločiti, da je tožnik upravičen do osnovne plače v bruto znesku 620,00 EUR mesečno, ki mu je bila tudi že izplačana na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe. Enako stališče je zavzelo tudi Višje delovno in socialno sodišče v zadevi v sodbi opr. št. Pdp 412/2011, ko je ugotovilo, da je zaradi dobre finančne situacije tožene stranke direktor povišal osnovno plačo vsem zaposlenim pri toženi stranki in ne le tožniku in gre torej za enostransko ravnanje tožene stranke, ki je povišala bruto urno postavko za vse zaposlene in ne le za tožnika, in ne za spremembo tožnikove pogodbe o zaposlitvi na podlagi ustnega dogovora. Iz sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 917/2012 je prav tako razvidno, da delavcu pripada plača v višini, dogovorjeni z delodajalcem v pogodbi o zaposlitvi. Vse navedeno pomeni, da bi morala tožeča stranka zato, da bi uspela s svojim zahtevkom na plačilo višjega zneska osnovne plače, dokazati, da je takšen dogovor obstajal. Ker tega ni izkazala niti z ustreznimi trditvami niti z dokazi, je stališče prvostopenjskega sodišča in njegova odločitev nepravilna. Zahtevek tožeče stranke po dodatnem znesku plače v višini, ki presega 620,00 EUR bruto, je neutemeljen.

Tožena stranka nasprotuje tudi odločitvi prvostopenjskega sodišča glede stroškov postopka. Tožnik je glede temelja res uspel, ni pa uspel glede zatrjevane višine in ni resnična trditev o tem, da zaradi tega posebni stroški niso nastali. Zaradi tega bi prvostopenjsko sodišče moralo pri obračunu stroškov upoštevati to, da je glede temelja uspel in mu v tem delu priznati 50 % nastalih stroškov, glede vtoževane višine, v kateri je uspel le z 10 % svojega zahtevka (znesek odškodnine v višini cca. 5.300,00 EUR namesto zahtevanih cca 55.000,00 EUR), in mu posledično priznati stroške le v višini 5 % oz. skupaj 55 %.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V obravnavani zadevi sta sodišči prve in druge stopnje že odločali. S sodbo opr. št. Pd 200/2009 z dne 28. 1. 2011 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita in odločilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 13. 7. 2009, temveč 28. 1. 2011 (na podlagi sodne razveze). Delno je ugodilo reparacijskemu zahtevku tožnika in odločilo, da mu je tožena stranka dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 14. 7. 2009 do 28. 1. 2011, jo prijaviti v ustrezna pokojninska in zdravstvena zavarovanja in ji obračunati plačo oziroma nadomestilo plače v višini 620,00 EUR bruto mesečno, povečano za pripadajoči dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % za vsako leto delovne dobe ter mu po plačilu davkov in prispevkov plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov, to je od 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila, višji tožbeni zahtevek iz naslova plače (do višine 3.050,00 EUR bruto mesečno, povečano za dodatek za delovno dobo) in plačila dodatkov za nočno delo, nadurno delo, stimulacije ipd. pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino (zaradi sodne razveze) v višini šestih plač v znesku 56.538,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2011 do plačila, višji zahtevek za plačilo odškodnine iz tega naslova pa zavrnilo in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 949,73 EUR z zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega paricijskega roka do plačila. Na pritožbo obeh strank je pritožbeno sodišče navedeno sodbo sodišča prve stopnje delno potrdilo, delno pa razveljavilo oziroma pritožbo tožeče stranke delno štelo za predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Odločilo je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 302/2011 z dne 29. 9. 2011 in potrdilo odločitev o ugotovitvi nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ter priznanju obstoja delovnega razmerja od 13. 7. 2009 do 28. 1. 2011, kakor tudi odločitev o reparacijskem zahtevku za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je zahtevku za obračun nadomestila bruto plače v višini 620,00 EUR bruto mesečno, povečane za dodatek za delovno dobo, ter za plačilo neto zneskov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem delu pa sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo. Revizija tožene stranke zoper pravnomočno sodbo je bila s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 17/2012 z dne 3. 12. 2013 zavrnjena.

Glede na doslej sprejete odločitve v tem individualnem delovnem sporu je bil predmet odločanja v ponovljenem postopku (razveljavljeni) del reparacijskega zahtevka za čas od 13. 7. 2009 do 28. 1. 2011, do višine bruto plače 3.050,00 EUR mesečno, ter zahtevek za plačilo dodatkov za nočno, nadurno delo, stimulacije in deviznih dnevnic, zahtevek za plačilo odškodnine zaradi sodne razveze ter odločitev o stroških postopka.

Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju obravnavalo sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu. Po dopolnitvi dokaznega postopka je delno ugodilo reparacijskemu zahtevku tožnika in mu za čas od 14. 7. 2009 do 28. 1. 2011, to je do prenehanja delovnega razmerja na podlagi sodne razveze, prisodilo razliko v bruto nadomestilu plače v višini 284,64 EUR mesečno, povečano za pripadajoči dodatek za delovno dobo v višini 0,5% za vsako leto delovne dobe, ter naložilo toženi stranki, da mora tožniku po plačilu davkov in prispevkov od bruto mesečnih razlik izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila. Odločitev sodišča prve stopnje je v tem delu pravilna, saj je sodišče upoštevalo dejstvo, da je tožnik upravičen do reparacije oz. odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ne bi nezakonito prenehalo iz razlogov na strani delodajalca. Upoštevajoč vse izvedene dokaze, zlasti podatke iz plačilnih list za obdobje neposredno pred prenehanjem delovnega razmerja, to je plačilnih list za marec, april, maj in junij 2009, je pravilno presodilo, da bi tožnik tudi v spornem obdobju od nezakonite odpovedi dalje prejemal najmanj takšno plačo, kakršno je prejemal v marcu in aprilu 2009, ko je delo za toženo stranko dejansko opravljal. V tem času je bila tožniku izplačana plača po urni postavki 5,14 EUR, zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo to urno postavko tudi za izračun pripadajoče plače za sporno obdobje, čeprav je za mesec junij 2009 prejel nadomestilo plače po nižji urni postavki, ker v tem mesecu dela ni opravljal. Tožnik je namreč upravičen do reparacije oziroma nadomestila plače, ki bi jo prejemal, če bi delal, to pa je plača po urni postavki 5,14 oziroma znesek 904,64 EUR mesečno (glede na povprečen mesečni fond ur 176 ur). Tožnik sicer res ni uspel dokazati, da se je z delodajalcem dogovoril za višjo plačo kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, to je dogovora o plači v višini 3.050 EUR neto skupaj z dnevnicami, zato je bil njegov zahtevek v presežku tudi zavrnjen (čeprav je na naroku za glavno obravnavo zakoniti zastopnik tožene stranke pojasnil, da je tožnikova plača, če je cel mesec vozil, znašala neto 3.000,00 EUR, skupaj z dnevnicami, pa tudi iz izpovedi priče A.A. izhaja, da so vozniki, če so vsak dan vozili v Anglijo, zaslužili od 1.500,00 do 2.500,00 EUR neto).

Ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi bil tožnik upravičen le do plače po urni postavki 3,69 EUR, če je v obdobju pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ko je delo voznika za toženo stranko dejansko opravljal, prejemal višjo plačo. V okviru odločanja o reparacijskem zahtevku je namreč delavec upravičen do nadomestila v višini plače, kot bi jo prejemal, če bi delal. Če bi pri toženi stranki v spornem obdobju opravljal delo voznika v mednarodnem prometu, bi bil njegov položaj glede plače enak kot položaj drugih voznikov, kar potrjuje tudi izpoved bivšega direktorja tožene stranke, ki je izpovedal, da je tožena stranka določala za delavce minimalni znesek urne postavke, ki je zakonsko določena. Tožena stranka pa je na zadnjem naroku za glavno obravnavo tudi sama pojasnila, da je bila tožniku urna postavka znižana v juniju in juliju 2009, ker dela ni opravljal in obračunana v višini bruto plače, dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi, preostale mesece pred tem, ko je delo (voznika) opravljal, pa je bila zaradi zakonsko določene minimalne plače zvišana z dogovorjenega bruto zneska na znesek minimalne plače, ki delavcu pripada v primeru, če delo opravlja.

Pritožbene navedbe tožene stranke s tem v zvezi so torej neutemeljene, enako pa velja tudi za očitek, da naj bi sodišče prve stopnje odločalo mimo trditvene podlage in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Odločitev prvostopenjskega sodišča o reparacijskem zahtevku, pa tudi o zahtevku za plačilo odškodnine zaradi sodne razveze v višini šestih plač, je namreč pravilna in skladna z določbami 118. člena ZDR.

Pritožba je neutemeljena tudi v delu, v katerem izpodbija odločitev o stroških postopka, saj je tožnik s pretežnim delom tožbenega zahtevka v zvezi z nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi uspel, zaradi delne zavrnitve višjega (reparacijskega oz. odškodninskega) zahtevka pa posebni stroški niso nastali. Pri odmeri stroškov je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo 154. in 155. člen ZPP ter 5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami – ZDSS-1).

Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, v skladu z določbami 154. člena ZPP in 5. odstavka 41. člena ZDSS-1, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.