Jedro

Obrazložitev ne vsebuje vseh sestavin, ki jih določa sedmi odstavek 19. člena ZIUPGT (vsebine zahtevka za delno povračilo nadomestila plače in njegovih prilog ter razlogov za zavrnitev zahtevka za povračilo), zaradi česar je izpodbijani sklep v tem delu neobrazložen. Tožena stranka svoje odločitve ne more obrazložiti le s prepisom zakonskega besedila, brez opredelitve do konkretnega dejanskega stanja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. 11069-14542/2021-7 z dne 17. 9. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 8 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrnila vlogo tožnika za uveljavljanje pravice do delnega povračila nadomestila plače za skrajšani delovni čas za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom (1. točka izreka), ter odločila, da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka) in da je izpodbijani sklep takse prost (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da tožniku opravljanje gospodarske dejavnosti ni bilo omejeno ali onemogočeno s predpisi Vlade RS, zato ni izpolnjen pogoj za pridobitev pravice do delnega povračila nadomestila plače, določen v tretji alineji prvega odstavka 15. člena Zakona o interventnih ukrepih za pomoč gospodarstvu in turizmu pri omilitvi posledic epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUPGT).

3. Tožnik v tožbi navaja, da izpodbijani sklep ne vsebuje vseh sestavin, ki jih določa sedmi odstavek 19. člena ZIUPGT, in sicer vsebine zahtevka za delno povračilo nadomestila plače in njihovih prilog, ter razlogov za zavrnitev zahtevka za povračilo. Tožena stranka se le pavšalno sklicuje na okoliščino, da pogoj iz 3. alineje prvega odstavka 15. člena ZIUPGT ni izpolnjen, zato meni, da je izpodbijani sklep v tem delu v celoti neobrazložen. Tožena stranka svoje odločitve ne more obrazložiti zgolj s prepisom zakonskega besedila, brez opredelitve do konkretnega dejanskega stanja.

4. V nadaljevanju navaja, da je vloga, ki jo je tožnik vložil elektronsko, strogo formalizirana v obliki obrazca, zato je bil tožnik omejen z navajanjem dejstev in dokazov, poleg tega so že priloge vnaprej opredeljene oziroma določene z določili četrtega odstavka 19. člena ZIUPGT. Tožena stranka je skladno z določili 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dolžna ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.

5. Ob povzemanju določb 15. člena ZIUPGT tožnik navaja, da tretja alineja prvega odstavka tega člena določa pogoj, da je delodajalcu s predpisom Vlade RS omejeno ali onemogočeno opravljanje gospodarske dejavnosti, kar po njegovi oceni pomeni, da za izpolnitev tega pogoja zadošča, da je delodajalcu opravljanje gospodarske dejavnosti omejeno, in sicer s katerimkoli vladnim predpisom. Tožnik kot glavno dejavnost opravlja dejavnost A., poleg nje pa opravlja tudi dejavnost B., ki je vpisana v statut. Ob povzemanju določb prvega odstavka 4. člena Odloka o začasnih omejitvah ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 132/21 in nasl.), petega odstavka 13. člena Odloka o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (Ur. l. RS, št. 142/21) ter določb Odloka o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja ali testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (Ur. l. RS, št. 147/21) trdi, da pri prodaji na drobno s potujočimi zastopniki na domu ni zmožen zagotavljati minimalnega možnega stika s potrošniki, rednega prezračevanja, uporabe zaščitnih mask in razkuževanja rok, kot to zahtevajo citirani odloki. Ker torej teh pogojev ne more izpolnjevati, mu je z odloki, ki te pogoje določajo, onemogočeno ali vsaj omejeno opravljanje gospodarske dejavnosti. Tožnik zato predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo istemu organu v ponovni postopek. Priglaša stroške postopka.

6. V prvi pripravljalni vlogi tožnik prilaga sodbo sodišča I U 1592/2021 z dne 19. 11. 2021, ki jo je sodišče izdalo v istovrstnem sporu med istima strankama, s katero je bilo tožbi ugodeno in izpodbijani sklep tožene stranke odpravljen ter zadeva vrnjena v ponovni postopek. Ugotovljeno je bilo, da ima izpodbijani sklep takšne bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče preveriti njegove zakonitosti.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pritrjuje tožniku, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa sumarna, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Pri odločanju o zahtevku je tožena stranka vpogledala v uradne evidence upravljavcev zbirk podatkov ter glede na glavno registrirano dejavnost odločila o zadevi. Oporeka priglašenim odvetniškim stroškom in storitvam, saj stroškovnik ni v skladu z odvetniško tarifo. Kljub temu sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov postopka.

8. Tožba je utemeljena.

9. V tem upravnem sporu sodišče presoja s tožbo izpodbijani sklep, s katerim je tožena stranka sprejela odločitev o zavrnitvi tožnikove vloge za uveljavljanje pravice do delnega povračila nadomestila plače za skrajšani polni delovni čas. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je glede tega navedeno le, da tožniku ni bilo omejeno ali onemogočeno opravljanje gospodarske dejavnosti, kar pomeni, da se tožena stranka le poslošeno sklicuje na okoliščino, da pogoj iz tretje alineje prvega odstavka 15. člena ZIUPGT ni izpolnjen. Kot pravilno opozarja tožnik, obrazložitev ne vsebuje vseh sestavin, ki jih določa sedmi odstavek 19. člena ZIUPGT (vsebine zahtevka za delno povračilo nadomestila plače in njegovih prilog ter razlogov za zavrnitev zahtevka za povračilo), zato je izpodbijani sklep v tem delu v celoti neobrazložen. Tožena stranka svoje odločitve ne more obrazložiti le s prepisom zakonskega besedila, brez opredelitve do konkretnega dejanskega stanja.

10. Po ugotovitvi sodišča pomanjkljiva obrazložitev v izpodbijanem sklepu krši, sedmi odstavek 19. člena ZIUPGT v povezavi s prvim odstavekom 214. člena ZUP. Obrazložitev namreč ne obsega razlage tožnikovega zahtevka in njegovih navedb o dejstvih, ugotovljenega dejanskega stanja in dokazov, na katere je to oprto, razlogov, odločilnih za presojo posameznih dokazov, ter vseh pravnih razlogov za odločitev (prvi odstavek 214. člena ZUP), kar po oceni sodišča predstavlja bistveno pomanjkljivost izpodbijanega sklepa, ki onemogoča presojo njegove zakonitosti. Zaključek, da tožniku opravljanje gospodarske dejavnosti v obdobju, za katero uveljavlja pravico do delnega povračila nadomestila plače, s predpisi Vlade RS ni bilo omejeno ali onemogočeno in da zato ne izpolnjuje pogoja iz tretje alineje prvega odstavka 15. člena ZIUPGT, bi moral namreč temeljiti na ugotovljenih dejstvih, dokazih in razlogih, odločilnih za presojo posameznih dokazov, ter vseh pravnih razlogih za odločitev (prvi odstavek 214. člena ZUP). V izpodbijanem sklepu pa gre za popolno odsotnost take vsebine v obrazložitvi. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu le posplošeno navedla, da je bilo v postopku „na podlagi vloge, predloženih, posredovanih oziroma po uradni dolžnosti pridobljenih listin oziroma podatkov ugotovljeno, da vlagatelju opravljanje gospodarske dejavnosti ni bilo omejeno ali onemogočeno s predpisi Vlade RS v obdobju, za katero delodajalec uveljavlja pravico do delnega povračila nadomestila plače“. To pa ne predstavlja ne navedbe ugotovljenega dejanskega stanja, tj., katere dejavnosti je tožnik v kritičnem obdobju opravljal, ne navedbe konkretnih dokazov in razlogov, odločilnih za presojo teh dokazov, ter tudi ne navedbe določb predpisov, iz katerih bi bilo možno izpeljati sklep o tem, katere dejavnosti so bile v kritičnem obdobju (gospodarskim) subjektom omejene, kar bi šele omogočalo sodni preizkus zaključka, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz tretje alineje prvega odstavka 15. člena ZIUPGT. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je sumarna, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

11. Ker je torej, izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb upravnega postopka, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka bo morala ponovno odločiti o zadevni tožnikovi vlogi ter svojo odločitev z dejanskega in s pravnega vidika ustrezno obrazložiti.

12. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, na podlagi določbe 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na temelju tožbe, izpodbijanega sklepa in upravnih spisov tožbi treba ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

13. Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v določbi 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnik pa je v postopku imel pooblaščenko, ki je odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). To znese skupaj z zahtevanim 22 % DDV (v višini 62,70 EUR) 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1. c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).