Jedro

Domneva alkoholiziranosti zavarovanca po splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti olajšuje dokazno breme zavarovalnice, v katere korist gre ta domneva. Zavarovalnici zato ni treba dokazovati domnevanega dejstva (alkoholiziranost zavarovanca), stvar nasprotne stranke pa je, da dokaže dejstva iz katerih izhaja neresničnost domneve.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je toženec dolžan plačati 11.750,00 SIT, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 18.5.1992 dalje do plačila in ji povrniti stroške pravdnega postopka.

Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo odločilno dejstvo, da proti tožencu ni bil odrejen preizkus alkoholiziranosti zato, ker se je temu namenoma izmaknil in s kraja nezgode pobegnil. Opraviti preizkus alkoholiziranosti toženca na njegovem domu kasneje pa bi bilo popolnoma nesmiselno. Ker je toženec s svojim ravnanjem povzročil situacijo, zaradi katere je v zavarovalnih pogojih predvidena izguba zavarovalnega kritja, je njen regresni zahtevek utemeljen.

Pritožba je utemeljena.

Po 3.c točki prvega odstavka 3. člena pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti tožeče stranke, ki se uporabljajo od 1.1.1990 (listina A3), na katere se tožeča stranka v postopku sklicuje, zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja, če je v času prometne nezgode kot voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola. Šteje se, da je pod vplivom alkohola, če se po prometni nezgodi izmakne preiskavi njegove alkoholiziranosti oziroma jo odkloni ali onemogoči ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi. Po ugotovitvah v pravnomočni odločbi sodnika za prekrške C., opr. št. P 82/92, z dne 13.4.1992, je toženec dne 20.1.1992 pri vzvratni vožnji na parkirnem prostoru pred bifejem Ž. v C. trčil v prednji del parkiranega vozila last F. K. in nato odpeljal s kraja nezgode, ne da bi nezgodo prijavil in oškodovancu sporočil svoje ime, priimek in naslov. Toženec se je tako izmaknil eventualni preiskavi njegove alkoholiziranosti, zato je podana domneva njegove alkoholiziranosti po 3.c točki prvega odstavka 3. člena splošnih pogojev. Toženec pa lahko dokazuje po 1. točki drugega odstavka 3. člena pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, da ni kriv za obstajanje okoliščin, ki izključujejo jamstvo zavarovalnice, ali da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo.

Sodišče prve stopnje je glede na navedeno napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu (219. člen in tretji odstavek 221. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), zaradi česar je napačno ugotovilo pravno odločilna dejstva in tudi sprejelo napačen materialnopravni zaključek. Domneva alkoholiziranosti zavarovanca po splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti olajšuje dokazno breme zavarovalnice, v katere korist gre ta domneva. Zato zavarovalnici ni treba dokazovati domnevanega dejstva, stvar nasprotne stranke (toženca) pa je, da dokaže dejstva iz katerih izhaja neresničnost domneve. Po mnenju sodišča druge stopnje sta podana zatrjevana pritožbena razloga, zato je utemeljeni pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v dopolnitev dokaznega postopka in novo sojenje.

V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje poleg dokazov, ki jih je izvedlo že v prvem delu tega postopka, še zaslišati toženca kot stranko o dejstvih, iz katerih izhaja po njegovem mnenju neresničnost domneve iz 3.c točke prvega odstavka 3. člena splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Če bo po tako dopolnjenem dokaznem postopku ugotovilo, da je podana utemeljenost tožbenega zahtevka po temelju, pa bo moralo izvesti še dokaze o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini.

Odločitev o razveljavitvi izpodbijane sodbe temelji na določilu 370. člena ZPP. Izrek o stroških pritožbenega postopka pa je odpadel, ker niso bili priglašeni.

Določbe ZPP (Ur.l.SFRJ št. 4/77-27/90) so bile uporabljene v tem sklepu na podlagi določila 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS št. 1/91-I).