Jedro

Povsem splošen uvodni opis, da je obdolženec zagotovil tovorna vozila in priskrbel voznika, ni del konkretnega dejanskega stanu, temveč njegov (napačen) povzetek. V položaju neskladja med abstraktnim in konkretnim dejanskim stanom ne gre za absolutno bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Razlogov, čeprav so izrecno posvečeni prav prvemu izvršitvenemu ravnanju, ni mogoče presojati ločeno od razlogov glede preostalih treh izvršitvenih ravnanj, temveč jih je treba presojati celovito.

Kadar sodišče ugotovi, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka, ni potrebno posebej utemeljevati, zakaj za zagotovitev varnosti ljudi oziroma poteka postopka ni odredilo drugih, milejših ukrepov.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 17. 11. 2016 zoper obdolženca M. N. odredila pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Ugotovila je, da je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat istega sodišča je pritožbo obdolženčevega zagovornika s sklepom z dne 24. 11. 2016 zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčev zagovornik, zaradi, kot uvodoma navaja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve Ustave Republike Slovenije. Predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijana sklepa spremeni tako, da pripor odpravi ali ga nadomesti s hišnim priporom, podrejeno pa, naj ju razveljavi in zadevo vrne preiskovalni sodnici v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva ni utemeljena. Sklep o odreditvi pripora je zadostno obrazložen, opis dejanskega stanu pa zadostno konkretiziran. Z drugačno dokazno oceno vložnik uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o odgovoru nista izjavila.

B.

5. Vložnik navaja, da je obrazložitev sklepa preiskovalne sodnice obremenjena z nasprotjem v zvezi z vprašanjem, kateri član hudodelske združbe je priskrbel voznika J. O., saj iz opisa dejanja v izpodbijanem sklepu po eni strani izhaja, da je voznika priskrbel obdolženi M. N. (stran 5 obrazložitve sklepa), po drugi strani pa, da ga je priskrbel obdolženec B. S. (stran 11 obrazložitve sklepa). Vrhovno sodišče ugotavlja, da je točka 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki vsebuje opis posameznih izvršitvenih ravnanj kolektivnega kaznivega dejanja, urejena na način, da so najprej opredeljeni obdolženci, nato je opisana hudodelska združba, nato v splošnem vloge njenih članov. Zatem so v točkah od I do IX konkretizirano opredeljena posamična izvršitvena ravnanja. V sklopu splošnega opisa vlog članov hudodelske združbe je opredeljeno, da je »M. N. […] zagotovil tovorna vozila in priskrbel voznika J. O.« Iz nadaljnjih opisov posamičnih ravnanj, ki se očitajo obdolženemu N. pod točkami IV, VI.b, VIII.a in VIII.b pa izhaja le zagotovitev tovornega vozila. Iz nadaljnjih razlogov (glede utemeljenosti suma) celo izrecno izhaja, da je voznika O. priskrbel obdolženi S. Ti razlogi so med seboj res v nasprotju. Imajo naravo opisa kaznivega dejanja. Povsem splošen uvodni opis, da je obdolženec zagotovil tovorna vozila in priskrbel voznika, ni del konkretnega dejanskega stanu, temveč njegov (napačen) povzetek. Kot tak sodi v abstraktni dejanski stan. V sodni praksi Vrhovnega sodišča pa je ustaljeno stališče, da v položaju neskladja med abstraktnim in konkretnim dejanskim stanom ne gre za absolutno bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.(1)

6. Po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Sodišče je dolžno presoditi in obrazložiti vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva in je dolžno do njih zavzeti stališče. Obveznost sodišča, da svojo odločitev ustrezno obrazloži, izhaja že iz 22. člena Ustave. Zahteva po obrazloženosti sodne odločbe pa je skupaj z obveznostjo pritožbenega sodišča, da odgovori na relevantne pritožbene navedbe, tudi del pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Z obrazloženo sodno odločbo je torej sodišče dolžno z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je doseglo svojo odločitev. Procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje je drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti. Ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb. Prav tako ni treba, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Standardu obrazložitve sodišče druge stopnje zadosti tudi, če iz razlogov sodbe izhaja, da se je z njimi seznanilo oziroma jih ni prezrlo. Ni dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti, ter na navedbe, ki niso relevantne in so očitno neutemeljene. V primeru, ko se sodišče druge stopnje ne opredeli do pritožbenih navedb, pa bi se moralo, je lahko podana kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP. Taka kršitev iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upoštevana le, če je izkazan njen vpliv na zakonitost sodne odločbe.(2) Vložnik utemeljeno navaja, da zunajobravnavni senat ni presodil njegove pritožbene navedbe, s katero je uveljavljal nasprotje med razlogi sklepa preiskovalne sodnice. Vendar vložnik, ki zmotno ocenjuje, da gre za kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, vpliva na zakonitost izpodbijanega sklepa ne zatrjuje in tudi ne pojasni. Le navedba, da gre za razhajanje glede bistvene okoliščine, od katere je odvisna kriminalna količina, zaradi česar bi bila presoja nujna in pričakovana, zahtevi po izkazu vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe ne zadosti. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana. Vložnik prav tako ne zatrjuje vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe v zvezi s stališčem, da zunajobravnavni senat ni presodil njegovih pritožbenih navedb o pomanjkljivo obrazloženem utemeljenem sumu in pritožbenih navedb o vprašljivosti ugotovitev glede narave in pomena telefonskih pogovorov in srečanja soobdolžencev v Kopru.

7. Vložnik zmotno navaja, da utemeljen sum glede izvršitvenih ravnanj, očitanih obdolžencu, ni zadostno obrazložen. Razlogi sklepa preiskovalne sodnice glede prvega od štirih izvršitvenih ravnanj, očitanih obdolžencu (opisano pod točko 4/IV obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice – zaseg na Finskem dne 9. 11. 2015), na prvi pogled sicer res niso v neposredni zvezi z obdolžencem (z izjemo dejstva, da je bil tovornjak, s katerim so bili pretihotapljeni 101 kg amfetamina in 3 kg kokaina, obdolženčev). Vendar teh »separatnih« razlogov, čeprav so izrecno posvečeni prav prvemu izvršitvenemu ravnanju, ni mogoče presojati ločeno od razlogov glede preostalih treh izvršitvenih ravnanj (na straneh 42 – 52 sklepa preiskovalne sodnice), temveč jih je treba presojati celovito. Vložnik sicer posplošeno navaja, da je nezadostno obrazložen tudi utemeljen sum glede preostalih treh izvršitvenih ravnanj, opisanih pod točkami 4/VI.b, 4/VIII.a in 4/VIII.b obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice, ker ni pojasnjeno, kako je obdolženec vedel, da je tovorna vozila nudil za prevoz prepovedane droge. Vendar je po presoji Vrhovnega sodišča utemeljen sum glede teh izvršitvenih ravnanj razumno obrazložen. Utemeljen je namreč z dejstvi, ugotovljenimi zlasti na podlagi prepisov telefonskih komunikacij, iz katerih med drugim izhaja, da so se soobdolženci pogovarjali, ali bo sedaj obdolženi N. tisti, ki bo zagotavljal tovorna vozila in voznike za prevoz prepovedanih drog; da je obdolženi Š. spraševal obdolženega N., če se še vidi v tem poslu; da je obdolženi S. po telefonu usmerjal voznika, ki je prevažal prepovedano drogo in se z njim dogovarjal o podrobnostih prevzema prepovedane droge, o vsem tem pa naj bi obveščal obdolženega N.; da so se obdolženci z N. vred pogovarjali o položaju voznika O, ki je moral z natovorjeno drogo čakati v Španiji, ker obdolženi S. ni mogel pravočasno zagotoviti naročila za prevoz legalnega tovora, s katerim bi zakrinkali prevoz prepovedane droge; da sta bila po trenutku, ko je bil voznik s prepovedano drogo zaloten na italijansko-švicarski meji in je to sporočil obdolženemu S., slednji in obdolženi N. v stalni telefonski komunikaciji, katere predmet je bil nastali položaj.

8. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, storilčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kakšno dejanje, s katerim grozi. Sodišče mora pri presoji, ali obstaja realna nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, upoštevati ne samo težo in okoliščine storitve kaznivega dejanja, ampak tudi osebnost obdolženca, okolje in razmere, v katerih živi, in njegovo dotedanje življenje. Po ustaljeni sodni praksi je ponovitvena nevarnost podana tedaj, kadar je izkazana najmanj ena (objektivna) okoliščina, ki se nanaša na kaznivo dejanje, in najmanj ena (subjektivna) okoliščina, ki zadeva storilca. Te okoliščine pa morajo biti take narave, da kažejo na nevarnost, da bo obdolženec kaznivo dejanje ponovil, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi.(3) Vložnik neutemeljeno navaja, da je iz razlogov izpodbijanega sklepa izostala prepričljivo obrazložena okoliščina subjektivne narave. Preiskovalna sodnica je namreč ugotovila, kot je pojasnil zunajobravnavni senat, obdolženčevo vztrajnost pri izvrševanju kaznivih dejanj in njegovo koristoljubje. Nedvomno gre za dejstva iz sfere osebnostnih lastnosti, z zanikanjem teh ugotovitev in s siceršnjo grajo dokazne ocene vložnik uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Pri odločanju o odreditvi pripora mora sodišče presoditi, ali so podani naslednji pogoji: a) utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, b) obstoj katerega od pripornih razlogov iz prvega odstavka 201. člena ZKP in c) neogibnost pripora za potek postopka ali varnost ljudi (prvi odstavek 20. člena URS). Pri presoji tretjega od navedenih pogojev, torej neogibnosti pripora za potek postopka ali varnost ljudi, mora sodišče pretehtati: i) ali je poseg primeren za dosego cilja (ta korak je mogoče izpustiti, ker je to presojo opravil že zakonodajalec)(4), ii) ali je poseg nujen, ker cilja ni mogoče doseči z milejšim ukrepom, in iii) ali je teža posega v prizadeto človekovo pravico sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi ukrepa nastale.(5) Sodišče mora torej pri odreditvi pripora ne le ugotoviti, ali so za to podani pogoji, ki jih določa zakon, ampak tudi utemeljiti neogibnost tega ukrepa. Utemeljitev neogibnosti pripora pa sama po sebi implicira odgovor, zakaj sodišče namesto pripora ni izreklo kakšnega drugega ukrepa. Tudi iz določbe prvega odstavka 199.a člena ZKP, ki predpisuje hišni pripor, izhaja, da se ta ukrep odredi, kadar odreditev pripora ni neogibno potrebna za varnost ljudi ali potek kazenskega postopka. S pomočjo logične razlage kot metode za ugotavljanje prave vsebine in smisla navedenih določb je z argumentom »a contrario« moč ugotoviti, da kadar sodišče ugotovi, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka, ni potrebno posebej utemeljevati, zakaj za zagotovitev varnosti ljudi oziroma poteka postopka ni odredilo drugih, milejših ukrepov.(6)

10. Vložnik neutemeljeno navaja, da so iz pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora izostali razlogi o tem, zakaj obdolženčeve ponovitvene nevarnosti ni mogoče odpraviti z blažjim posegom v njegove ustavne pravice, denimo s hišnim priporom. Preiskovalna sodnica je namreč v točki 10 obrazložitve svoje odločbe pojasnila, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi. Njeno stališče, da je odreditev pripora nujna, ker bi lahko obdolženec nadaljnja kazniva dejanja izvrševal tudi telefonsko, ker njegova vloga v hudodelski združbi ni zahtevala fizičnega sodelovanja, je razumno in ni v nasprotju z ugotovljenim dejstvom, da je obdolženec »zadeve urejal« tako telefonsko kot tudi z osebnimi stiki (srečanje v Kopru).

C.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

(1) Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 252/2003 z dne 28. 10. 2004 in druge.

(2) Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 30515/2014-188 z dne 18. 2. 2016. (3) Sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 35458/2012-179 z dne 9. 8. 2012, tč. 14. (4) Odločba Ustavnega sodišča RS Up-74/95 z dne 7. 7. 1995. (5) Sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 47951/2014-116 z dne 22. 1. 2015. (6) Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 41/1999 z dne 18. 2. 1999, I Ips 254/2006 z dne 24. 8. 2006, XI Ips 37014/2015-89 z dne 9. 11. 2015, in druge.