Jedro

Razširitev tožbe na novega toženca je v primerih naknadnega sosporništva na pasivni strani odvisna izključno od privolitve novega toženca. Njegove privolitve sodišče ne more nadomestiti. Zato izdaja posebnega sklepa sodišča v primeru naknadnega sosporništva o dopustnosti oziroma nedopustnosti subjektivne spremembe tožbe, ni potrebna. Tudi če bi šteli vlogo tožnika za razširitev tožbe na novega toženca kot upnikovo dejanje zoper dolžnika pred sodiščem, da bi se ugotovila njegova terjatev, to dejanje zastaranja ni pretrgalo, ker je bila upnikova zahteva za razširitev tožbe na sedanjo toženo stranko zavrnjena najkasneje tedaj, ko sedanja tožena stranka v razširitev tožbe nanjo ni privolila.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, na podlagi katerega bi bila tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino po posameznih postavkah v zneskih, kot so podrobneje razvidni iz izreka sodbe. Sodišče je tožniku naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse dovoljene pritožbe razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ali pa jo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je treba v konkretnem primeru smiselno uporabiti določilo 367. čl. Obligacijskega zakonika, ki določa, da se šteje v primeru, če je bila tožba zoper tožnika zavržena zaradi nepristojnosti sodišča ali iz kakšnega drugega vzroka, ki se ne tiče same stvari, pa vloži tožnik novo tožbo v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila tožba zavržena, da je bilo zastaranje pretrgano že s prvo tožbo. V konkretnem primeru je sodba z dne 28.11.2006, s katero je sodišče odločilo, da se ne dopusti razširitev tožbe na novega toženca, postala pravnomočna dne 18.12.2006, tožnik pa je novo tožbo zoper sedanjega toženca vložil dne 20.2.2007, torej manj kot tri mesece od dne, ko je postala sodba z dne 28.11.2006 pravnomočna. Glede na to, da razširitev na novega toženca ni bila dopuščena izključno zaradi njegovega nasprotovanja, torej izključno iz postopkovnih razlogov, gre za vzrok, ki se ne tiče same stvari.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Zakaj tožnik v postopku pod opr. št. P 4089/2004 z vlogo z dne 12.7.2005, s katero je razširil tožbo tudi na sedanjo toženo stranko, ni glede nje pretrgal zastaranja in zakaj v konkretnem primeru ne pride v poštev uporaba 367. čl. OZ, je prvo sodišče z analizo določb Obligacijskega zakonika in relevantnih določb Zakona o pravdnem postopku, izčrpno in pravno pravilno utemeljilo v razlogih izpodbijane sodbe. Pri tem je svoje stališče dodatno utemeljilo tudi z ustreznimi dognanji pravne teorije. Razloge prvega sodišča, v katerih je vsebovan tudi odgovor na vse pritožbene trditve, pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi kot svoje in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje. Razširitev tožbe na novega toženca je v primerih naknadnega sosporništva na pasivni strani odvisna izključno od privolitve novega toženca. Njegove privolitve sodišče ne more nadomestiti. Zato izdaja posebnega sklepa sodišča v primeru naknadnega sosporništva o dopustnosti oziroma nedopustnosti subjektivne spremembe tožbe, ni potrebna (glej Komentar k 191. čl. ZPP v 1. odst. na strani 243 – Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2 knjiga). Tudi, če bi šteli vlogo tožnika z dne 12.7.2005 v postopku pod opr. št. P 4089/2004 kot upnikovo dejanje zoper dolžnika pred sodiščem, da bi se ugotovila njegova terjatev, to dejanje zastaranja ni pretrgalo, ker je bila upnikova zahteva za razširitev tožbe na sedanjo toženo stranko zavrnjena najkasneje tedaj, ko sedanja tožena stranka v razširitev tožbe nanjo ni privolila. Sedanja tožena stranka je z vlogo z dne 23.10.2006 sporočila sodišču, da v spremembo tožbe ne privoli in ne vstopa v pravdo. Navedeno njeno vlogo je pooblaščenec tožnika prejel 6.11.2006, tožbo v predmetni zadevi pa vložil šele 20.2.2007, torej ne v trimesečnem roku. Sam sklep sodišča v zadevi pod opr. št. P 4089/2004-III o tem, da se ne dopusti razširitev tožbe na sedanjo toženo stranko pa je iz prej navedenih razlogov brezpredmeten in kot tak ne predstavlja sklepa v smislu 367. čl. Obligacijskega zakonika.

Odločitev prvega sodišča je torej pravilna in zakonita, pritožba ni utemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo.

Odločitev o tem, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka je posledica neuspele pritožbe in dejstva, da je bil odgovor na pritožbo nepotreben in ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji.