Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Drugostopni organ obrazložitve prvostopnega organa ni dopolnil, ne v svojem aktu ne v odgovoru na tožbo. V odgovoru na tožbo toženka navaja, da je bila tožniku v preteklosti že večkrat izdana odločba za vračilo sredstev, kjer je bil seznanjen z načinom vračila sredstev v primeru zmanjšanja vstopnih površin, vendar s tem dolžne obrazložitve spornih preglednic v izpodbijani odločbi ni podala. Izpodbijana odločba ne dosega standarda obrazloženosti iz prvega odstavka 214. člena ZUP.
I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33107-3306/2009/24 z dne 9. 1. 2019 se v 1. in 2. točki izreka odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne organu v nov postopek.
II. V preostalem se tožba zavrne.
1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka ugotovil, da je tožnik v letu 2010 predčasno nehal izvajati oziroma je nedovoljeno zmanjšal petletno obveznost izvajanja posameznih kmetijsko-okoljskih podukrepov, podukrep za ekološko kmetovanje (EK) in podukrep za rejo domačih živali v osrednjem območju pojavljanja velikih zveri (ZVE); v 2. točki odločil, da mora tožnik vrniti sredstva, izplačana na podlagi predhodno izdanih odločb št.: - 33101-60450/2009/35 z dne 8. 1. 2018, za podukrep EK, kot je prikazano v preglednici odstopanj od obveznosti in vračil med leti 2010 in 2009, v znesku ... EUR; - 33101-57895/2008/7 z dne 27. 4. 2009 za podukrep EK in ZVE, kot je prikazano v preglednici odstopanj od obveznosti in vračil med leti 2010 in 2008, za podukrep EK v znesku ... EUR in ZVE ... EUR, skupaj ... EUR; v 3. točki izreka, da se tožniku zaradi zastaranja terjatve iz odločbe št. 33107-3306/2009/17 z dne 5. 6. 2018, opusti obveznost povračila za odstopanja od obveznosti in vračil med leti 2010 in 2007; ter v 4. točki izreka ugotovil, da je tožnik na podlagi odpravljene odločbe št. 33107-3306/2009/17 z dne 5. 6. 2018, že poravnal terjatev v višini ... EUR ter se na podlagi te odločbe tožniku sredstva v višini ... EUR vrnejo na njegov TRR. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 4. 5. 2007 podpisal vlogo za vstop v podukrepe KOP, s katero se je obvezal, da bo na kmetijskem gospodarstvu še pet let izvajal izbrane podukrepe KOP v obdobju od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2011, na površinah, ki so razvidne iz zbirne vloge tožnika za leto 2007 (vstopna površina) oziroma za število živali posamezne vrste domače živali avtohtone oziroma tradicionalne pasme (vstopno število živali). Vstopna površina za podukrep EK je bila 50,12 ha, v okviru obstoječe obveznosti je največje možno zmanjšanje brez vračila 5,01 ha, ter za podukrep ZVE vstopno število 24,96 živali in v okviru obstoječe obveznosti največje možno zmanjšanje živali 2,49 živali. V nadaljevanju povzema izdane odločbe KOP v obdobju 2007 do 2013 za podukrep EK v letih od 2007 do 2010 in izdane odločbe KOP v obdobju 2007 do 2013 za podukrep ZVE od 2007 do 2010. Povzema tudi izdajo prve aplikacijske odločbe za vračilo sredstev SLED KOP 2009 z dne 11. 10. 2013, ki je bila odpravljena in nadomeščena z novo z dne 8. 6. 2015 in dne 5. 6. 2018 druga aplikacijska odločba za vračilo sredstev SLED KOP 2010, katera je bila odpravljena, in v ponovnem postopku izdana nova, izpodbijana. Obrazlaga tudi zastaranje terjatve, ugotovljene z odločbo z dne 5. 6. 2018 in plačane na podlagi odločbe z dne 20. 5. 2008, kot je razvidno iz 3. točke izreka.
2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil, v obrazložitvi zavrača ugovor tožnika, da bi moral v obravnavani zadevi veljati petletni splošni zastaralni rok. V zvezi z neupravičeno prejetimi sredstvi pa, da je prvostopni organ tožnika upravičeno terjal za vračilo sredstev prejetih za leto 2008 in leto 2009, saj je bilo plačilo izvedeno pod pogojem, da bo tožnik vseh pet let obdeloval, izvajal ukrepe KOP, na istih površinah. Ta pogoj pa pri tožniku ni bil izpolnjen.
3. Tožnik v tožbi ugovarja 2. točki izreka zaradi nepravilnega izračuna vračila ter zahteva vračilo ... EUR, ki predstavlja vračilo za leto 2008 in 2009. Ne soglaša z razlago, da je treba uporabiti 73. člen Uredbe Komisije ES št. 749/2004 v zvezi z zastaranjem, ki določa vračilo 10 let, ki začne teči, ko organ prvič uradno obvesti prejemnika. To pomeni, da mora prejemnik kmetijskih subvencij vračati dolg tudi po poteku 100 let, zastaralni rok in večina kaznivih dejanj pa zastara po 10 letih. Toženka bi morala uporabiti zakonodajo Republike Slovenije. Organu je pojasnil in se oprl na sodbo Višjega gospodarskega sodišča v Ljubljani, Cpg 258/2017 z dne 7. 7. 2017, v katerih se je sodišče izreklo v prid domače zakonodaje in rok za zastaranje določilo na 5 let, po 346. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Tudi v primeru dokapitalizacije Nove Ljubljanske banke je bilo razsojeno, da ni treba slediti navodilu ES in izbrisati male delničarje. Toženka se na 3. strani odločbe sklicuje, da je izdala zadnjo odločbo dne 8. 1. 2013. S tem želi povedati, da ima upravne postopke zaključene veliko pozneje. To je res, vendar je naslednjo odločbo v zadevi KOP toženka napisala in vročila 5. 6. 2018, kar je več kot 5 let. V obdobju med 2013 in 2018 ni bilo storjeno ničesar. Kmetija je imela med leti 2009 in 2019 vsakoletne kontrole, po smrti predhodnika je GERK-e uredil na novo in ni bil več sankcioniran. Domneva, da se je toženka odločila za vrnitev v prejšnje obdobje 2007 do 2013 nazaj, ker 10 let ni bil sankcioniran. V zvezi z 2. točko ugovarja nepravilni izračun vračila. Ni mu znano, kako se določi višina vračila glede na površine in živali. Uradnica na Agenciji, ki je napisala odločbo, je le delno pojasnila, da vračila zahtevajo po svojem izračunu, in da niso najbolj natančna oziroma so prisotna odstopanja. Sam je ugotovil, da gre za zelo komplicirano zadevo izračuna vračila in mu ni znano, kako pridejo do navedene številke. Pri brskanju dokumentov in odločb je dobil odločbo z dne 13. 4. 2012. V njej je bila določena sledljivost KOP za leto 2007/2008 in 2009, v skupnem znesku vračila … EUR. V odločbah pri vračilu za navedena leta sta mu bili izdani dve odločbi za KOP sledljivost, in sicer z dne 11. 10. 2013 v znesku vračila ... EUR in nato odločba 33107-6/2018/2 v znesku ... EUR. Skupni znesek vračila je bil ... EUR. Nihče mu ni znal pojasniti, kako je nastala razlika za ... EUR. Iz tega je sklepati, da gre za hudo malomarnost. V pritožbi je organu pojasnil, da mu je bilo v postopku z odločbo z dne 8. 1. 2019 priznano 3,8 ha uporabne površine, po sodbi Upravnega sodišča, saj je bilo ugotovljeno, da je bila kontrola 2009, na katero so se nanašale sankcije, nezakonita. Pri izračunu vračila za leta 2007/2008 in 2009 pa mu toženka ni priznala uporabne površine, saj se je držala zapisnika o ogledu iz leta 2009. Povedati hoče, da uradnik, ki je urejal izračune, ni upošteval dodane uporabne površine 3,8 ha. S priznanjem dodatne površine več ne spada v namerne kršitelje in bi mu toženka morala izbrisati status namernega kršitelja, zmanjšati površino kršitve pod 20 % in priznati subvencijo za leto 2009. Skupno mu je bilo odvzeto med ... in ... EUR.
4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene. Poudarja načelo primarnosti, supremacije evropskega prava. V zvezi z ugovorom nejasnosti izračuna vračila ugotavlja, da gre za nedovoljeno novoto, saj je tožnik v pritožbi z dne 28. 1. 2019 ugovarjal zastaranje ter uveljavljanje zamudne obresti. Tožniku je bila že večkrat izdana odločba o vračilu sredstev (odločba z dne 11. 10. 2013, odločba z dne 8. 6. 2015), vse je del prvostopnega spisa in je bil večkrat seznanjen z načinom vračila sredstev v primeru zmanjšanja vstopnih površin. Odločitve glede dodeljenih sredstev in upoštevnih površin temeljijo na pravnomočno izdanih odločbah o izplačilu za leta 2007, 2008, 2009 in 2010. Neuspešno se tožnik tudi sklicuje na delovanje predhodnika, saj izpodbijana odločba temelji na ravnanju v letu 2010, kjer je tožnik že nastopal kot nosilec kmetijskega gospodarstva. O tej zadevi se je toženka že izrekla v odločbi z dne 22. 10. 2018, kjer je bilo pritožbi ugodeno in vrnjeno organu v ponovno odločanje.
5. Tožba je utemeljena.
6. Z izpodbijano 2. točko izreka je tožniku naloženo vračilo sredstev za podukrepa KOP, EK in ZVE, zaradi odstopanja od obveznosti in vračil med leti 2010 in 2009 in 2010 in 2008. 7. Tožnik ugovarja nepravilnemu izračunu vračila. Glede na navedbo, da mu ni znano kako se določi višina vračila, sodišče njegov ugovor razume, da odločbe v 2. točki izreka ne more preizkusiti, torej kot ugovor kršitve določb postopka. Nedvomno tako razume ugovor tudi toženka, čeprav se v odgovoru na tožbo sklicuje na nedovoljeno novoto, ker je v pritožbi ugovarjal le zastaranju in zamudnim obrestim. Sodišče njenemu ugovoru, da nejasnega izračuna ne bi smelo presojati, ne sledi. V okviru upravnega spora so tožbene novote dejstva in dokazi, teh pa tožnik ne navaja. Kolikor pa toženka meni, da tožnik v pritožbi ni uveljavljal nejasnega izračuna, pa sodišče ugotavlja, da je tožnik smiselno uveljavljal tudi ta razlog. Iz navedb v pritožbi izhaja kot v tožbi, nerazumevanje izračuna.
8. Sodišče je zato uvodoma opravilo preizkus 2. točke izreka. V 2. točki izreka sta prikazani dve preglednici z legendo, ki vsebuje pojasnilo rubrik od A do G. V obrazložitvi pa je organ pregledno navedel vse izdane odločbe KOP za podukrepa EK in ZVE v letih 2007 do 2010, vendar je pri tej obrazložitvi izostala navedba, za katero rubriko od A do G je posamezen podatek relevanten. Za rubrike od A do E bi se iz obrazložitve in navedbe odločb dalo razbrati, katere podatke je uporabil organ za posamezno leto v zvezi s površinami oziroma številom živali ter izplačilom, popolnoma neobrazloženi, niti posredno, pa sta rubriki F - odstotek vračila, ki je izračunan na podlagi odstopanja od petletne obveznosti med leti 2010 (leto sledenja) in letom vračila (2009 ali 2008) in G - znesek vračila v evrih, tako po načinu izračuna kot po višini. Navedena ni niti pravna podlaga za izračun.
9. Drugostopni organ obrazložitve prvostopnega organa ni dopolnil, ne v svojem aktu ne v odgovoru na tožbo. V odgovoru na tožbo toženka navaja, da je bila tožniku v preteklosti že večkrat izdana odločba o vračilo sredstev (odločba 33107-3306/5 z dne 11. 10. 2013, odločba 33107-3306/14 z dne 8. 6. 2015), kjer je bil seznanjen z načinom vračila sredstev v primeru zmanjšanja vstopnih površin, vendar s tem dolžne obrazložitve spornih preglednic v izpodbijani odločbi ni podala. V zvezi z odločbama, ki ju navaja, pa sodišče ugotavlja, da je odločba z dne 11. 10. 2013 še bolj neobrazložena kot izpodbijana in jasnosti načina obračuna ne pojasnjuje, odločba št. 33107-3306/14 z dne 8. 6. 2015, pa se v upravnem spisu, na CD, ne nahaja, sicer pa tudi s sklicevanjem na prejšnje odločbe, čeprav v primerljivi zadevi, toženka dolžna obrazložitve ne more nadomestiti. Tožniku zato sodišče ne more pojasniti, zakaj prihaja do razlike pri zneskih vračil glede na odločbe SLED KOP in tudi ne, kako je organ prišel do zneska vračila. Izpodbijana odločba, glede odločitve v 2. točki izreka, ne dosega standarda obrazloženosti iz prvega odstavka 214. člena ZUP. Izostala je navedba razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev (5. točka) in v zvezi z rubrikama F in G tudi navedba določb predpisov, na katere se opira odločba (4. točka), zato se izpodbijane 2. točke odločbe ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), kar je bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na odločitev v zadevi.
10. Sodišče v zvezi z odpravo 2. točke izreka odpravlja tudi 1. točko izreka, s katero se ugotavlja, da je tožnik v letu 2010 predčasno prenehal izvajati oziroma je nedovoljeno zmanjšal petletno obveznost izvajanja posameznih kmetijsko-okoljskih podukrepov. Ugotovitev v 1. točki izreka je smiselno povezana z obveznostjo vračila sredstev določeno v 2. točki izreka. Tožnik meni, da je podlaga za izdajo odločbe o vračilu sredstev kršitev njegovega predhodnika iz leta 2009, ter da sam kršitev po prevzemu kmetije ni več storil, toženka pa v odgovoru na tožbo trdi, da izpodbijana odločba temelji na ravnanju v letu 2010, ko je tožnik že nastopal kot nosilec kmetijske gospodarstva. O zadevi se je izrekla v odločbi št. 33107-6/2018/2 z dne 22. 10. 2018, pritožbi ugodila in zadevo vrnila organu v ponovno odločanje (je ni v upravnem spisu). Glede na trditev tožnika in navedbe toženke sodišče ne more preveriti tudi podlage za vračilo, obstoj kršitve v letu 2010, saj o kršitvi izpodbijana odločba razlogov nima. Kolikor pa je s 1. točko izreka ponovno odločeno, kot je bilo že z odločbo št. 33107-6/2018/2 z dne 22. 10. 2018, bi to iz izpodbijane odločbe moralo izhajati, čeprav eventualna obrazložitev kršitve v tej odločbi ne more nadomestiti dolžne obrazložitve ugotovitve iz 1. točke izreka izpodbijane.
11. Tožnik v zvezi z 2. točko izreka, s katero mu je naložena vrnitev sredstev, uveljavlja še ugovor zastaranja, ki ga je toženka upoštevala pri odločitvi v 3. točki izreka in ugotovila, da se opusti obveznost povračila sredstev. Ugovor ni utemeljen iz razlogov, ki jih je navedla toženka in se sodišče na te razloge v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). Podlaga za tožnikov zahtevek je bila Uredba 796/2004 z dne 21. aprila 2004 o podrobnih pravilih za izvajanje navzkrižne skladnosti, modulacije in integriranega administrativnega in kontrolnega sistema, predvidenega z Uredbo Sveta 1782/2003 o skupnih pravilih za sheme neposrednih podpor v okviru skupne kmetijske politike in nekaterih shemah podpor za kmete, ki jo je treba v obravnavani zadevi uporabiti na podlagi načela primarnosti (supremacije) evropskega prava, kot izhaja iz 3.a člena Ustave. Tožnik zato napačno meni, da bi toženka morala uporabiti določbe Obligacijskega zakonika (OZ), ki določajo krajši zastaralni rok kot 73. člen Uredbe 796/2004/ES. Sodba VSL Cpg 258/2017 ni argument, ki bi dokazoval pravilnost tožnikove trditve o pravilni uporabi OZ, ker v tej zadevi ni šlo za enako dejansko in ne pravno situacijo (enako ne v primeru malih delničarjev).
12. Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev v zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1.