Jedro

Za obstoj trajnejše življenjske skupnosti se zahtevata tako določena dolžina trajanja takšne skupnosti kot tudi njena specifična vsebina, ki je podobna odnosom v družini; jasno je tudi, da krajša, kot je življenjska skupnost, intenzivnejša mora biti po vsebini, da bo predmetni zakonski znak podan. V predmetni zadevi je bilo poleg relativno kratkega, to je le osemmesečnega bivanja obtoženca in oškodovanke pod isto streho, njuno sobivanje večino časa, tako fizično kot tudi v smislu medosebnih odnosov, pretežno izolirano in nepovezano.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. iz razloga po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje nasilja v družini po drugem in prvem odstavku 191. člena KZ-1. Odločilo je, da po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obtoženca obremenjujejo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožila okrajna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja ter mu izreče pogojno obsodbo z določeno kaznijo sedem mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po proučitvi razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da državna tožilka brezuspešno izpodbija pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki sta narekovali izrek oprostilne sodbe, da med obtožencem in oškodovanko v času očitane storitve kaznivega dejanja ni obstajala trajnejša življenjska skupnost ter da obtoženi oškodovanke z inkriminiranimi ravnanji ni spravljal v podrejen položaj. Če iz obrazložitve te sodbe ni razvidno drugače, se višje sodišče strinja z obširnimi, tehtnimi in prepričljivimi razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedlo prvostopenjsko sodišče in se nanje v celoti sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja na bistvene pritožbene očitke državne tožilke.

**_Glede trajnejše življenjske skupnosti_**

5. Pritožbeno sodišče uvodoma pritrjuje državni tožilki, da se, čeprav sta obtoženi in oškodovanka v razmerju oče – hči, obtožencu po obtožbi očita storitev predmetnega kaznivega dejanja v „drugi trajnejši življenjski skupnosti“ (drugi v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1), in ne v „družinski skupnosti“ (prvi odstavek istega člena). Sodišče prve stopnje je v v obrazložitvi izpodbijane sodbe zakonski znak „druga trajnejša življenjska skupnost“ mestoma zamenjalo s „skovanko“ iz zakonskih znakov po obeh odstavkih predmetne inkriminacije, to je „druga trajnejša družinska skupnost“ (tč. 4 in 6), vendar je s tem zagrešilo zgolj pisno pomoto, kar pa na pravilnost razlogov izpodbijane sodbe o neobstoju trajnejše življenjske skupnosti med obtožencem in oškodovanko, kot so povzeti v tč. 8 izpodbijane sodbe, po presoji pritožbenega sodišča ni vplivalo, slednjega pa v pritožbi ne zatrjuje niti državna tožilka.

6. Državna tožilka zatrjevani obstoj trajnejše življenjske skupnosti v predmetni zadevi gradi na pritožbeno izpostavljenih dejstvih, da sta obtoženi in oškodovanka prebivala v isti stanovanjski hiši, katere lastnica je bila oškodovanka, čeprav v ločenih gospodinjstvih; da sta uporabljala isti vrt, brunarico, hodnike in klet; ter da je šlo tudi za ekonomsko skupnost, saj je vse stroške za hišo, torej tudi obtoženčeve, od priselitve oškodovanke v januarju 2018 plačevala izključno ona. Nadalje nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je skupnost med obtoženim in oškodovanko trajala prekratek čas, da bi se lahko opredelila kot trajna, pri čemer se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 2/2010 z dne 18. 2. 2010, izpostavlja pa tudi dejstvo, da je skupnost prenehala zgolj zato, ker je bil obtožencu zaradi nasilja nad oškodovanko in njeno družino izrečen ukrep prepovedi približanja.

7. Vrhovno sodišče je pri razlagi pojma „druge trajnejše življenjske skupnosti“ v več odločbah že pojasnilo, da KZ-1 kaznivo dejanje nasilja v družini uvršča med kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in otroke, smisel oziroma cilj zaščite tega člena pa je družinska skupnost oziroma dom, kjer naj bi se človek počutil najbolj varnega. V taki trajnejši življenjski skupnosti se namreč tudi lažje oblike nasilja bolj intenzivno odražajo na oškodovancu, kot če takšnega specifičnega medsebojnega odnosa med žrtvijo in storilci ni. Pri kaznivem dejanju nasilja v družini mora iti praviloma za neko trajnejše ravnanje storilca, ki poruši normalne medosebne odnose v družini tako, da ostanejo določeni družinski člani brez topline doma, brez občutka varnosti, so prestrašeni ipd. oziroma so ravno zaradi obdolženčevega ravnanja spravljeni v podrejen položaj (prim. sodbi VSRS I Ips 815/2010-192 z dne 3. 3. 2011 in XI Ips 48327/2012-90 z dne 29. 10. 2012).

8. Že sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno povzelo ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča, da je ugotovitev obstoja trajnejše življenjske skupnosti rezultat vsakokratne presoje vseh konkretnih okoliščin posameznega primera (prim. sodba VSRS I Ips 40643/2010-183 z dne 10. 1. 2013 in druge), pa vendar je po preučitvi relevantne sodne prakse Vrhovnega sodišča in višjih sodišč zaključiti, da se za obstoj trajnejše življenjske skupnosti zahtevata tako določena dolžina trajanja takšne skupnosti kot tudi njena specifična vsebina, ki je podobna odnosom v družini; jasno je tudi, da krajša, kot je življenjska skupnost, intenzivnejša mora biti po vsebini, da bo predmetni zakonski znak podan. Skupno gospodinjstvo (še manj pa torej le bivanje pod isto streho; opomba pritožbenega sodišča) ali ekonomska skupnost niso odločilne okoliščine za presojo obstoja družinske skupnosti (prim. sodbo VSRS I Ips 16812/2015-108 z dne 15. 12. 2016).

9. Načeloma ima državna tožilka prav, da lahko tudi le nekaj mesecev trajajoča življenjska skupnost konstituira trajnejšo življenjsko skupnost (prim. sodbo VSRS I Ips 2/2010 z dne 18. 2. 2010, na katero se v pritožbi sklicuje državna tožilka, v njej pa je Vrhovno sodišče potrdilo obstoj primerljivega zakonskega znaka družinske skupnosti v primeru, ko je le-ta trajala nekaj manj kot devet mesecev; glej tč. 7), vendar spregleda, da je bilo v predmetni zadevi, ki je predmet pritožbene obravnave, poleg relativno kratkega, to je le osemmesečnega bivanja obtoženca in oškodovanke pod isto streho, njuno sobivanje večino časa, tako fizično kot tudi v smislu medosebnih odnosov, pretežno izolirano in nepovezano.

10. Pritožbeno sodišče izpostavlja zlasti pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih državna tožilka ne izpodbija, da so obtoženi ter oškodovanka z družino bivali vsak v svojem nadstropju hiše in v ločenih gospodinjstvih; pri čemer so bile njihove bivalne enote od meseca maja 2018 pa vse do izselitve obtoženca dne 15. 9. 2018, torej najmanj štiri mesece, še dodatno ločene druga od druge s predelno steno in zaklenjenimi vrati, kar je dejansko pomenilo tudi ločenost vhodov v obe stanovanji. Iz izpovedi oškodovanke, njenega moža B. B. ter zagovora obtoženca skladno izhaja, da je bilo oškodovanki od maja 2018 dalje omogočeno ekskluzivno vstopanje v bivanjske prostore v prvem nadstropju, kjer je živela z družino, in je torej v hišo in v svoje nadstropje lahko vstopila tako, da ni šla skozi prostore obtoženca, prav tako pa je obtoženi po postavitvi predelne stene skozi vhodna vrata lahko dostopal le še do svojih prostorov v pritličju hiše. Glede na obrazloženo je zaključiti, da so obtoženi in oškodovanka z družino od maja 2018 dalje souporabljali praktično le še dvorišče, vrt ter brunarico ob hiši. 11. Odnos med obtožencem in oškodovanko je bil že pred priselitvijo oškodovanke zaznamovan s preteklimi travmami iz oškodovankinega zgodnjega otroštva, njun odnos v smislu medsebojne čustvene navezanosti pa praktično neobstoječ. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se kljub morebitni želji vseh vpletenih po formiranju tesnejših, bolj povezanih medosebnih odnosov, kar izhaja predvsem iz izpovedbe oškodovanke, da jo je oče (obtoženi) povabil, naj se z družino vselijo, da je bolan in da hiše ne zmore urejati sam, takšni odnosi med obtožencem in oškodovanko niso nikoli ustvarili, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, in sicer niti v smislu medsebojne čustvene navezanosti, katera sicer ni odločilna, niti v smislu vsakdanjih odnosov pri opravljanju gospodinjskih del, obedovanjih, vzdrževanju prostorov ipd. (prim. VSM sodba II Kp 24867/2018 z dne 22. 7. 2020).

12. Ključna je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da obtoženi in oškodovanka z družino v osemmesečnem obdobju bivanja pod isto streho niso ne skupaj kuhali, jedli (obtoženi je hodil jest k svoji sestri) ali se družili, enako pa je zaključiti tudi glede odsotnosti sodelovanja pri gospodinjskih opravilih, skrbi za hišo in okolico. Sodišče prve stopnje je ugotovilo ravno nasprotno, in sicer da se je odnos obtoženca in oškodovanke z družino že praktično od začetka, po enem mesecu od njihove priselitve, ko je oškodovanka v februarju 2018 začela prenavljati pritličje, zelo zaostril, in je oškodovanka že februarja oziroma v začetku marca zaradi ravnanj obtoženca iskala pomoč na Centru za socialno delo (CSD), klicana je bila policija, obtoženi pa je prvi plačilni nalog zaradi kršenja javnega reda in miru dobil že dne 17. 2. 2018. Glede na vse navedeno je edino pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da se normalni medosebni odnosi, značilni med člani družinske ali druge podobne trajnejše življenjske skupnosti, med obtožencem in oškodovanko sploh niso utegnili razviti, saj je bil odnos med vpletenimi že po slabem mesecu od vselitve zaznamovan zgolj z napetostjo, medsebojnimi prepiri, žaljivkami in obiski policije. Glede na vse obrazloženo se pritožbeno zavzemanje državne tožilke za ugotovitev obstoja zakonskega znaka trajnejše življenjske skupnosti v predmetni zadevi izkaže za neutemeljeno.

**_Glede podrejenega položaja_**

13. V nasprotju s sodiščem prve stopnje se pritožbeno sodišče strinja z državno tožilko, da so dejanja obtoženca, navedena v obtožbi, po trajanju, obsegu in vsebini vsekakor takšna, s katerimi je mogoče drugega spravljati v podrejen položaj, vendar pa v nadaljevanju pritrjuje pravilnemu zaključku sodišča prve stopnje, da upoštevajoč odločilne okoliščine te zadeve, kot bodo predstavljene v nadaljevanju te sodbe, oškodovanka s stani obtoženca ni bila spravljena v podrejeni položaj.

14. Obtoženi je v inkriminiranem obdobju poleg fizičnega nasilja nad obtoženko izvajal tudi kontinuirano psihično nasilje, ki ga tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče opredeliti zgolj kot skupek „simbolnih dejanj“ njegovega upora zoper ravnanja oškodovanke. Pritožnica v utemeljitev takšnega zaključka pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji obtoženčevih ravnanj premalo upoštevalo ugotovitve pristojnega CSD, dejstvo, da so bili obtožencu s strani policije v inkriminiranem obdobju izdani štirje plačilni nalogi zaradi nesramnega in žaljivega vedenja do oškodovanke z družino, ki je pri oškodovanki povzročilo občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti in strahu, da je bila s strani policije obtožencu izdana odredba o prepovedi približanja, ki jo je sodišče potrdilo in podaljšalo, ter da je sodišče na podlagi predloga oškodovanke po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) sklenilo, da mora obtoženi stanovanjsko hišo prepustiti oškodovanki z družino ter mu prepovedalo zadrževanju v njeni bližini.

15. Čeprav ni dvoma, da je bila oškodovanka zaradi dejanj obtoženca vznemirjena, prestrašena in ponižana ter se je bala za svojo družino, upoštevaje tudi pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da je oškodovanka še iz zgodnjega otroštva do očeta gojila nezaupanje in strah zaradi njegovih preteklih nasilnih ravnanj, zlasti v odnosu do svoje takratne žene oz. oškodovankine mame, pa tudi po presoji sodišča druge stopnje oškodovanka z inkriminiranimi ravnanji obtoženca ni bila spravljena v podrejen položaj, da bi postala predmet obtoženčevega nasilja in bi se le še uklanjala njegovi volji.

16. Tako v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje ni bil izkazan obtožbeni očitek, da je bila oškodovanka zaradi ravnanj obtoženca in domnevnih posledic le-tega na njenem fizičnem in psihičnem zdravju pogosto v bolniškem staležu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se v spisu nahaja le zdravniško potrdilo z dne 23. 8. 2018 (C5), ki izkazuje, da je oškodovanka zaradi udarca obtoženca po njeni roki iskala zdravniško pomoč, očitno v posledici dogodka z dne 22. 8. 2018, slednje pa ne zadostuje za ugotovitev, da je bila oškodovanka zaradi očeta pogosto v bolniškem staležu. Sodišče druge stopnje pritrjuje tudi zaključku prvostopenjskega sodišča, da je bila oškodovanka v inkriminiranem obdobju res pod stresom in je imela določene zdravstvene težave, vendar temu vsekakor ni botrovalo le ravnanje obtoženca, temveč tudi dejstvo, da je oškodovanka vzgajala tri otroke, prenavljala hišo, ter da je imela v tem obdobju tudi prometno nesrečo, zaradi katere je bil njen mož jezen in živčen.

17. Državna tožilka ima sicer prav, ko navaja, da verbalni upor oškodovanke oz. prepiranje z obtoženim, pa tudi dejstvo, da je oškodovanka večkrat poklicala policijo, sami po sebi podrejenega položaja ne izključujejo (prim. VSL sodba II Kp 16115/2015 z dne 10. 11. 2016), vendar pa so za pravilnost ugotovitve o neobstoju podrejenega položaja odločilni drugi argumenti. Bistvena je zlasti pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da podrejen položaj oškodovanke izključuje dejstvo, da se je oškodovanka – sicer lastnica hiše, ki jo je že leta 2007 podaril obtoženi, sam pa si je izgovoril pravico bivanja v prvem nadstropju hiše – z družino v začetku leta 2018 preselila k obtoženemu, pri čemer so se vselili v prostornejše in bivanjsko primernejše prostore v prvem nadstropju, obtoženi pa se je bil primoran iz prvega nadstropja, kjer je živel do prihoda oškodovanke, preseliti v bivanjsko izredno skromne prostore pritličja, čeprav je imel na podlagi pogodbe pravico do bivanja v prvem nadstropju hiše. Zagovor obtoženca o skromnosti bivalnih prostorov v pritličju, kjer je imel na voljo grobo izdelano stanovanje v le enem prostoru, ki je bilo umazano in neurejeno, brez kuhinje in s staro, manjšo kopalnico (nova je bila v izdelavi), so potrdile zaslišan priče C. C., D. D., socialna delavka E. E. ter policist F. F. 18. Odsotnost dejanskega soglasja obtoženca za preselitev v pritličje potrjuje izpoved oškodovanke, da je oče „šel oz. moral iti v pritličje“, pa tudi dejstvo, da se je obtoženi že zelo kmalu po preselitvi bivanju v takšnih razmerah začel upirati, vendar se jim ni uspel upreti in je obveljala volja oškodovanke in njene družine. Prav tako je ključno, kar izpostavlja že prvostopenjsko sodišče, da je oškodovanka kljub ostremu in očitnemu nasprotovanju ter protestiranju obtoženca, zlasti ob pomoči moža B. B. uspešno izvrševala svoja lastninska upravičenja glede hiše, zlasti je aktivno nadaljevala s prenovo hiše, kljub nestrinjanju obtoženca glede obsega oziroma intenzitete gradbenih in drugih posegov. Tudi v luči že navedenega se pritožbeno sodišče strinja z argumentacijo sodišča prve stopnje, da pri presoji podrejenega položaja ni zanemariti, da je bil na eni strani (priletni) obtoženi sam, na drugi strani pa je imela oškodovanka zaslombo in oporo v možu in otrocih, pri čemer ni odločilno, kar izpostavlja državna tožilka, koliko je bil mož (zaradi službe, čez dan) odsoten.

19. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče zaključilo, da razlogi, s katerimi državna tožilka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, niso podani. Ker ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti tudi ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

PRAVNI POUK: Zoper to sodbo ni pritožbe.