Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Če gre za odločitev o dovoljenosti obnove, pravna vprašanja, ki se ne nanašajo na izpolnjevanje pogojev za dovoljenost obnove, niso pomembna po vsebini te zadeve. Revizija tudi ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila.

Revidentka tudi ni izkazala, da bi ji zaradi izpodbijane odločitve nastale zelo hude posledice, saj ni navedla, kako naj bi ji bila zaradi izpodbijane odločbe onemogočena normalna uporaba njene nepremičnine.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo, katere dovoljenost uveljavlja z razlogoma iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njeno tožbo zoper odločbo Upravne enote Maribor z dne 9. 4. 2010 v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 2. 12. 2010. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila revidentkino pritožbo zoper navedeno odločbo prvostopenjskega organa, s katero je ta zavrgel revidentkin predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo o spremembi gradbenega dovoljenja z dne 11. 1. 2007, izdanega investitorju ... za gradnjo komunalne opreme zazidave ... v ...

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicuje revident, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.

6. Revidentka dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1 utemeljuje z dvema pravnima vprašanjema. Navaja, da iz izpodbijane sodbe izhaja „stališče, da je v upravnem postopku za izdajo spremembe gradbenega in lokacijskega dovoljenja pomembno presoditi le, ali so izpolnjeni vsi s predpisi določeni pogoji, nerelevantno pa naj bi bilo, da je bilo investitorju izdano izpodbijano spremenjeno gradbeno dovoljene za objekte komunalne infrastrukture, po katerem se odstranijo že zgrajeni objekti parkirišča in dovozne ceste, ki so zgrajeni po drugem veljavnem gradbenem dovoljenju (ki se ni spremenilo) in predani v uporabo že pred tem“. Meni, da je pomembno tudi vprašanje, „ali je zakonit sklep upravnega organa, ki je pravilen samo v izreku, medtem ko so razlogi, ki so navedeni v obrazložitvi, v celoti napačni, drugostopenjski organ pa je po uradni dolžnosti ugotavljal drugačno dejansko stanje mimo pritožbenih navedb, saj je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je sklep, ki ga je tožeča stranka izpodbijala s tožbo v upravnem sporu, v obrazložitvi v celoti napačen iz razloga, iz katerih je bila zahteva za obnovo postopka zavrnjena, ne držita, da pa je izrek, s katerim je bil predlog zavrnjen, pravilen in zakonit, zato ne obstaja potreba po odpravi izpodbijanega sklepa“.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča pravni vprašanji, ki ju zastavlja revidentka, nista pomembni glede na vsebino obravnavane zadeve. Z izpodbijanim sklepom prvostopenjskega organa je bil zavržen revidentkin predlog za obnovo postopka izdaje spremembe gradbenega dovoljenja, ker revidentka, ki je uveljavljala obnovo postopka iz razloga po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ni verjetno izkazala obstoja okoliščin, na katere se predlog opira (drugi odstavek 267. člen ZUP). Gre torej za odločitev o dovoljenosti obnove, zato pravna vprašanja, ki se ne nanašajo na izpolnjevanje pogojev za dovoljenost obnove, niso pomembna po vsebine te zadeve. V čem naj bi bilo prvo pravno vprašanje, ki ga zastavlja revidentka, pomembno po vsebini te zadeve, pa revidentka ne pojasni.

8. Drugo pravno vprašanje, ki ga zastavlja revidentka, se nanaša na procesno situacijo, ki je urejena v tretjem odstavku 248. člena ZUP. Ta določa, da v primeru, ko organ druge stopnje spozna, da je izrek v odločbi prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, navede v svoji odločbi pravilne razloge, pritožbo pa zavrne. Gre za jasno določbo, ki v praksi ne sproža posebnih dilem, zato revidentka tudi s tem pravnim vprašanjem ni izkazala dovoljenosti revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 92/2010 z dne 22. 4. 2010 in X Ips 660/2008 z dne 24. 11. 2010, X Ips 77/2011 z dne 9. 3. 2011) namreč revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila.

9. Revidentka tudi ni izkazala izpolnjenosti pogoja za dovoljenost revizije po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki ga prav tako uveljavlja. Po navedeni določbi ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revidentka navaja, da je bila vsa komunalna infrastruktura, vključno s parkirišči in dovozno potjo, že zgrajena na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, z odločbo, v zvezi s katero je predlagala obnovo postopka, pa so bili isti objekti predvideni za odstranitev, s tem in oženjem dovozne poti pa ji je onemogočena normalna uporaba njene stanovanjske hiše. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka z navedenimi trditvami ni izkazala, da bi ji zaradi izpodbijane odločitve nastale zelo hude posledice. Ni namreč pojasnila, kako naj bi ji bila zaradi izpodbijane odločitve (nedovolitev obnove postopka) onemogočena normalna uporaba njene nepremične.

10. Glede na to, da revidentka ni izkazala izpolnjenosti zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

K II. točki izreka:

11. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.