Jedro

Po stališču Sodišča EU je z vidika člena 15. b Kvalifikacijske direktive, ki ustreza 2. alineji 28. člena ZMZ-1 bistveno, ali je izredno slaba humanitarna situacija namerno povzročena s strani tretje osebe in prizadeva prosilca in če temu ni tako, potem subsidiarna zaščita ne pride v poštev in država niti ni upravičena uporabiti klavzule iz 3. člena Kvalifikacijske direktive o višjih standardih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1982 v kraju B., Ljudska demokratična republika Alžirija.

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je tožnik 14. 8. 2017 vložil prošnjo za mednarodno zaščito, vendar za izkazovanje svoje istovetnosti ni niti tedaj niti kasneje v postopku predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko. Nadalje v obrazložitvi tožena stranka povzema, kaj je glede razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, tožnik navedel ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in ob osebnem razgovoru, ki je potekal dne 10. 10. 2017 v prisotnosti tedanjega tožnikovega pooblaščenca.

3. V nadaljevanju povzema normativno vsebino 2. in 3. odstavka 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ter 1. do 9. alineje 52. člena ZMZ, ki opredeljuje okoliščine oziroma pogoje, pod katerimi se prošnjo prosilca za mednarodno zaščito šteje za očitno neutemeljeno. Kot takšno je po ugotovitvi tožene stranke potrebno šteti tudi tožnikovo prošnjo, ki jo tožnik utemeljuje z družinskim sporom in svojo dolgotrajno brezposelnostjo, glede na družinske težave, ki so se pojavile po očetovi smrti zaradi dedovanja stanovanja, ob velikem številu dedičev, ki so vsi živeli v tem stanovanju in so bili zato v prostorski stiski, kar je privedlo do prepirov, medtem ko si tožnik vse od leta 2004 dalje ni uspel zagotoviti niti redne službe za nedoločen čas, pač pa le priložnostna dela in tako ni zaslužil za normalno življenje, zato je izgubil upanje ter odšel iz države, da bi si poskusil urediti življenje v eni izmed evropskih držav. Po oceni tožene stranke navedene okoliščine, ki jih tožnik navaja kot razlog, zaradi katerega potrebuje zaščito, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje mednarodne zaščite, saj gre za ekonomske razloge, ker je bil tožnik v Alžiriji brez redne zaposlitve in primerne nastanitve, v zvezi s stanovanjem, v katerem je živel s sorodniki, pa je bil z njimi v sporu, pri čemer sam po lastnih navedbah ni bil fizično ogrožen. Vsi ti razlogi, ki jih navaja sam tožnik, pa po oceni tožene stranke ne predstavljajo utemeljenih razlogov za priznanje mednarodne zaščite, saj je iz njegovih navedb očitno, da ne beži iz strahu pred preganjanjem ali resno škodo ter je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zaradi česar je njegovo prošnjo tožena stranka zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ, dodatno tudi ob ugotovitvi, da tožnik prihaja iz države, ki jo je Vlada RS 17. 2. 2016 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS, št. 13/2016, v nadaljevanju Odlok) določila kot varno izvorno državo, v tožnikovih navedbah pa ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Ljudska demokratična republika Alžirija za tožnika ni varna izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, saj navedbe, s katerimi tožnik utemeljuje prošnjo, niso takšne narave, da bi predstavljale razlog za priznanje mednarodne zaščite, saj je izvorno državo tožnik zapustil zaradi ekonomskih razlogov, glede na njegove navedbe, da z občasnimi zaposlitvami ne zasluži dovolj za lastno preživetje, vključno z nastanitvijo, pri čemer tožena stranka nima razlogov za dvom glede tožnikovega državljanstva Alžirije, četudi ni predložil nobenega osebnega dokumenta. Prav tako v tožnikovih navedbah ni našla nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazale, da na to, da Alžirija, ob upoštevanju tožnikovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z določili ZMZ-1, zanj ne bi bila varna izvorna država v smislu 61. člena ZMZ-1. 4. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Toženi stranki očita, da je zagrešila absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP s tem, ko se pri podaji prošnje za mednarodno zaščito tožnika njegovemu pooblaščencu ni dovolilo postavljanje vprašanj, s čimer je bila tožniku kršena pravica do izjave v postopku. Kot nepravilen označuje zaključek tožene stranke, da okoliščine, ki jih tožnik navaja kot razlog, zaradi katerega potrebuje zaščito, da so razmere v izvorni državi tožnika takšne, da mu onemogočajo dostop do sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, na primer osnovnega minimalnega dohodka, ki ga potrebuje za preživetje, niso takšne narave, da bi lahko predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite, saj iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) izhaja, da gre lahko v primerih, ko posameznik nima prebivališča, niti dostopa ali sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, za kršitev 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli (v nadaljevanju EKČP), kot na primer v sodbah ESČP v zadevah Larioshima proti Rusiji z dne 23. 4. 2002, Budina proti Rusiji z dne 18. 6. 2009, M.S.S. proti Belgiji in Grčiji z dne 21. 1. 2011, Hirsi Jamaa proti Italiji z dne 23. 2. 2012. Tožnik poudarja, da posledice, ki so v nasprotju s 3. členom EKČP, torej lahko predstavljajo resno škodo v smislu 2. alineje 28. člena ZMZ-1. Toženi stranki še očita, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava smatrala tožnikove navedbe za pravno nepomembne, zato meni, da je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Prav tako toženi stranki očita, da ni preverjala navedb, ali so razmere v tožnikovi izvorni državi res takšne, da mu ne zagotavljajo niti minimuma, ki je varovan s 3. členom EKČP, kar bi lahko storila s pridobitvijo splošnih in specifičnih poročil o tožnikovi izvorni državi. V tožbenem zahtevku sodišču predlaga, da naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, za katero meni, da je pravilna in zakonita ter pri kateri izrecno vztraja, iz tam navedenih razlogov, ki jih dodatno še podrobneje argumentira v nadaljevanju obrazložitve. Posebej opozarja na očitna lapsusa v tožbi pri zapisu (ne)pravilne številke izpodbijane odločbe ter v pozivu sodišča št. I U 2383/2017-3 z dne 26. 10. 2017 za predložitev predmetnih upravnih spisov in odgovora na tožbo, pri čemer ob sklicevanju na določilo 5. odstavka 71. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) opozarja, da le-tega lahko vloži tudi javni uslužbenec, ki nima opravljenega pravniškega državnega izpita, a pod pogojem, da ima vsaj pet let delovnih izkušenj na področju mednarodne zaščite in ga za zastopanje pooblasti minister. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje uvodoma navedena dokončna odločba o zavrnitvi prošnje tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) v pospešenem postopku na podlagi določil 1. in 2. točke 52. člena ZMZ-1 kot očitno neutemeljene. Sodišče je že v času prej veljavnega Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) v primerljivih zadevah, med drugim v zadevah št. I U 846/2014 in I U 129/2016 izrazilo stališče, da mora pristojni organ o prošnji za mednarodno zaščito praviloma odločiti v rednem postopku in zgolj izjemoma odloča v pospešenem ali v posebnih postopkih le, če so izpolnjeni predpisani zakonski pogoji, saj je namen pospešenega postopka hitro obravnavati očitno neutemeljene prošnje zato, da je v očitnih primerih čas negotovosti prosilca za mednarodno zaščito čim krajši. V tako imenovanem pospešenem postopku lahko pristojni organ odloča samo, če so izpolnjeni predpisani pogoji iz 52. člena ZMZ-1 (oziroma 54. člena prej veljavnega ZMZ), če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alineje 23. člena ZMZ-1 (oziroma ZMZ) in tako preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja očitno neutemeljena.

8. Tožena stranka je kot razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite navedla 1. in 2. alinejo 52. člena ZMZ-1. Pri odločanju v pospešenem postopku lahko tožena stranka kot pristojni organ zavrne prošnjo prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot očitno neutemeljeno med drugim zato, ker je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja 52. člena ZMZ-1), kakor tudi, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (2. alineja 52. člena ZMZ-1).

9. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je za zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite podan razlog iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1, in sicer na podlagi tožnikovih izjav, da v izvorni državi Alžiriji ni bil ogrožen in če bi v Alžiriji imel zaposlitev in urejeno bivališče, Alžirije sploh ne bi zapustil; če bi se moral vrniti v Alžirijo, bi se moral preseliti nazaj k družini in ponovno iskati službo. Sodišče zato sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in v skladu s pooblastilom zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v svoji obrazložitvi ne navaja ponovno razlogov, ki jih je za sprejeto odločitev skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa logično pravilno navedla že tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, na katero se zato sodišče v celoti sklicuje. Tožena stranka je namreč pravilno ugotovila, da tožnik kot razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, navaja izključno družinske in ekonomske razloge oziroma sorodstvene težave, ki pa so takšne narave, da teh razlogov ni mogoče opredeliti kot dejanja preganjanja v smislu 1. alineje 52. člena ZMZ-1 v povezavi s 26. in 28. členom ZMZ-1 oziroma, da je tožnik ob vložitvi prošnje in na ustnem zaslišanju dne 10. 10. 2017 ob navzočnosti svoje tedanje pooblaščenke tožnik navajal le dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Prav tako je pravilna tudi njena ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1, česar tožnik v tožbi niti ne izpodbija in tudi ne nasprotuje navedbi tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe (na str. 3, 4. odstavek), da je Vlada Republike Slovenije dne 17. 2. 2016 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS, št. 13/2016) na navedeni seznam uvrstila med drugimi tudi Ljudsko demokratično republiko Alžirijo ter jo s tem opredelila kot varno izvorno državo iz 61. člena ZMZ-1, po katerem se tretja država za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (1. alineja 1. odstavka 62. člena ZMZ-1) in prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (2. alineja 1. odstavka 62. člena ZMZ-1).

10. Po povedanem je pravilen zaključek tožene stranke glede razlogov za zapustitev izvorne države, ki jih je v prošnji in ob ustnem zaslišanju dne 10. 10. 2017 navajal sam tožnik, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja 52. člena ZMZ-1) in da tožnik prihaja iz (zanj) varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1 (2. alineja 52. člena ZMZ-1), saj tudi po presoji sodišča tožnik v postopku ni navedel nobenega dogodka ali konkretne okoliščine niti kakršnekoli podrobnosti, ki bi utegnile kazati na njegovo ogroženost iz kateregakoli izmed razlogov po določilih prve do pete alineje 1. odstavka 27. člena ZMZ-1 in bi lahko predstavljale kršitev pravice do življenja, prepovedi mučenja, prepovedi suženjstva ali prisilnega dela in spoštovanja načela zakonitosti, medtem ko razlogov, ki jih v prošnji in v svoji izpovedbi na ustnem zaslišanju dne 10. 10. 2017 opisuje tožnik, ni mogoče šteti za kršenje osnovnih človekovih pravic, oziroma, da bi jih bilo mogoče šteti za razloge preganjanja v smislu določil prve do pete alineje 1. odstavka 27. člena ZMZ-1 v povezavi s 1. odstavkom 26. člena ZMZ-1. 11. Sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, ker naj tožena stranka pri podaji prošnje za mednarodno zaščito tožnikovemu pooblaščencu ne bi dovolila dodatnega postavljanja vprašanj, saj tega očitka tožnik v tožbi niti ne konkretizira, tako da bi določno opredeljeno navedel, katere konkretne okoliščine ali dejstva tožena stranka ni upoštevala in do česa konkretno se ni opredelila v svoji obrazložitvi. Sodišče namreč ugotavlja, da je tožena stranka relevantno dejansko stanje v tožnikovem primeru za sprejeto odločitev v pospešenem postopku dovolj popolno ugotovila na podlagi dejstev in okoliščin, ki jih je navajal sam tožnik (in ki ne pomenijo dejanj preganjanja) v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, konkretno v svoji ustni izpovedbi ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in za tem tudi na ustnem zaslišanju dne 10. 10. 2017 v navzočnosti svoje tedanje pooblaščenke, ki jo je na ustnem zaslišanju tožnika (kot izhaja iz zapisnika ustnega zaslišanja tožnika z dne 10. 10. 2017, str. 4) uradna oseba izrecno vprašala, ali ima za tožnika kakšno vprašanje, vendar je pooblaščenka tedaj odgovorila, da nima vprašanj. Uradna oseba je tožnika med drugim izrecno vprašala, če bi na koncu želel še kaj dodati, kar ni bil vprašan in bi želel povedati, ker je pomembno za njegov postopek, na kar je tožnik odgovoril nikalno (kot je prav tako razvidno iz zapisnika ustnega zaslišanja tožnika z dne 10. 10. 2017, str. 4). Tožena stranka je torej pri svoji odločitvi upoštevala vse relevantne dejanske okoliščine, kot jih je navedel tožnik in se do teh okoliščin tudi ustrezno opredelila ter se pri odločitvi pravilno oprla na določila 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1, po katerem se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito šteje za očitno neutemeljeno. Tožbeni ugovor nepravilne obravnave subsidiarne zaščite v povezavi s sodno prakso ESČP v zvezi z 3. členom EKČP pa tudi ni utemeljen. Sodišče namreč ugotavlja, da izpodbijani akt tudi s tega vidika ni nezakonit, kajti pa stališču Sodišča EU je z vidika člena 15. b Kvalifikacijske direktive, ki ustreza 2. alineji 28. člena ZMZ-1 bistveno, ali je izredno slaba humanitarna situacija namerno povzročena s strani tretje osebe in prizadeva prosilca in če temu ni tako, potem subsidiarna zaščita ne pride v poštev in država niti ni upravičena uporabiti klavzule iz 3. člena Kvalifikacijske direktive o višjih standardih, kot jih zagotavlja pravo EU (M`Bodj, C-542/13, odst. 31-44). Kar pa zadeva načelo non-refoulement izključno z vidika 3. člena EKČP, pa tudi iz navedb tožnika očitno ni razvidno, da bi bil tožnik v kakršnem koli smislu posebej ranljiv, tako da bi prišli v poštev standardi iz sodbe ESČP v zadevi Paposhvili v. Belgium (št. 41738/10, odst. 172-193).

12. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo skladno s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.