Up-502/01

4. 7. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Z. na seji senata dne 4. junija 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Senata za prekrške, št. Pp 10340/00 z dne 13. 9. 2001 v zvezi z odločbo Sodnika za prekrške Ribnica št. P 764/00 z dne 29. 6. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik izpodbija pravnomočno odločbo sodnika za prekrške, s katero mu je bila za prometni prekršek vožnje pod vplivom alkohola (1,92 grama alkohola na kilogram krvi) po c) točki četrtega odstavka 117. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. - ZVCP) izrečena denarna kazen v znesku 100 000 SIT in sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Izpodbijana odločba Senata naj bi mu bila vročena dne 14. 11. 2001.

2.Z izpodbijano odločbo naj bi bila kršena 22. in 23. člen Ustave. Pravica do sodnega varstva naj bi mu bila kršena, ker mu je bilo s spremembo Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. - ZP) odvzeto sodno varstvo na Vrhovnem sodišču. Pravica do enakega varstva v postopku pred državnimi organi pa naj bi mu bila kršena, ker v postopku na prvi in drugi stopnji ni bil preverjen, obravnavan in ocenjen njegov zagovor, da je ugotovljena količina alkohola v krvi posledica dejstva, da po navodilih zdravnika psihiatra jemlje zdravila za zmanjšanje psihičnih motenj. Zaužitje zdravil po njegovem mnenju zanesljivo vpliva na rezultat meritev stopnje alkohola v krvi.

3.Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče razveljavi odločbo Senata za prekrške in mu zadevo vrne v novo odločanje. Predlaga tudi, naj Ustavno sodišče zadrži izvršitev izpodbijane odločbe, saj bi mu z odvzemom vozniškega dovoljenja nastale težko popravljive posledice. Bistveno naj bi mu bilo oteženo obiskovanje zdravnikov, do katerih lahko pride le z uporabo lastnega avtomobila.

B.

4.Za zatrjevano kršitev pravice do sodnega varstva očitno ne gre. Po določbi prvega odstavka 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Ustavno sodišče je že odločalo o položaju sodnikov za prekrške in v odločbi št. U-I-117/93 z dne 2. 2. 1995 (Uradni list RS, št. 13/95 in OdlUS IV, 10) sprejelo načelno stališče, da je sodnike za prekrške glede na njihove pristojnosti po veljavni ureditvi prekrškov in skladno z določbo 23. člena Ustave treba obravnavati kot del sodne oblasti. Ustavno sodišče v prej navedeni odločbi ugotavlja, da imajo v pravni ureditvi tak položaj, ki zagotavlja samostojno, neodvisno in nepristransko odločanje. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 24/01- ZP-M), ki je iz zakona črtal določbe, ki so omogočale vlaganje zahtev za sodno varstvo, pritožniku torej ni bila kršena pravica do sodnega varstva.

5.Z navedbami, da v postopku na prvi in drugi stopnji ni bil preverjen, obravnavan in ocenjen njegov zagovor, da je ugotovljena količina alkohola v krvi posledica dejstva, da po navodilih zdravnika psihiatra jemlje zdravila za zmanjšanje psihičnih motenj, pritožnik po eni strani zatrjuje nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja, po drugi strani pa zatrjuje kršitev pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Ustavno sodišče ni instančno sodišče, ki bi presojalo, ali je bilo v postopku o prekršku pravilno ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljeno materialno in procesno pravo. Ta presoja je zaupana organom za postopek o prekrških, ki odločajo v skladu z Ustavo in zakoni (tako Ustavno sodišče že v sklepu št. Up-103/97 z dne 25. 2. 1998, OdlUS VII, 118). V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno. Obravnavan primer očitno ni takšen, zato z izpodbijano pravnomočno odločbo tudi ni mogla biti kršena ustavna pravica iz 22. člena Ustave.

6.Tudi pritožnikov očitek kršitve 25. člena Ustave (pravica do pravnega sredstva) je neutemeljen. Po tej določbi je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ustavno sodišče je že v svoji odločbi št. U-I-98/91 z dne 10. 12. 1992, (Uradni list RS, št. 61/92 in OdlUS I, 101) poudarilo, da smisel tega ustavnega zagotovila ni le v tem, da zagotavlja posamezniku pravico do vložitve pravnega sredstva, temveč tudi v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese. Pravici do pritožbe pa odgovarja tudi obveznost organa, ki odloča o pritožbi, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava ter da se opredeli do tistih pritožbenih navedb, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, treba izpodbijano odločbo spremeniti oziroma razveljaviti. Da bi bilo razvidno, ali je pritožbeni organ upošteval navedene zahteve, pa mora biti njegova odločba obrazložena.

7.Pritožnik je pritožbo vložil, o njej pa je pritožbeni organ tudi odločil. Kot izhaja iz obrazložitve drugostopne odločbe, je drugostopni organ ocenil navedbe v pritožbi, se do njih opredelil in svojo odločitev obrazložil. Do pritožbene navedbe glede vpliva uživanja tablet proti depresiji na ugotovljeno stopnjo alkohola v krvi se pritožbeni organ izrecno sicer res ni opredelil, ugotoviti pa je treba, da je omenjene navedbe zadovoljivo ocenil in svojo odločitev obrazložil v sklopu vseh drugih pritožbenih očitkov.

8.Ker zatrjevane kršitve človekovih pravic očitno niso podane, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer