Jedro

Zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmote oziroma napak volje. Tretji odstavek 339. člena ZPP izrecno ta pritožbeni razlog navaja le pri sodbi na podlagi pripoznave, sodbi na podlagi odpovedi in vmesni sodbi na podlagi sporazuma strank. Tega pritožbenega razloga zato ni mogoče z analogijo upoštevati pri zamudni sodbi, saj gre za hoteno pravno praznino.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana zamudna sodba in sklep.

II. Toženec krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 3.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2019 dalje. V presežku do vtoževanega zneska 4.500,00 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo ter sklenilo, da lahko tožnik v 15 dneh opredeljeno zahteva povrnitev pravdnih stroškov.

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožniku povrne 317,31 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženec v pravočasni pritožbi zoper izpodbijano zamudno sodbo kot bistveno navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da dejstva, na katera tožnik opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi. Iz izvida z dne 29. 4. 2016 izhaja ugotovitev A. A., dr. med., specializanta otorinolaringologije, da je bil tožnik pregledan na urgentni travmatološki ambulanti, kjer opisujejo zlom nosu, vendar ob ogledu rtg slik sam z gotovostjo poke ne vidi. Očitno je torej, da tožnik zloma nosu ni utrpel. Navedeno predstavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Posledično sodišče ni moglo pravilno odmeriti odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj je obseg škode, kot jo je zatrjeval tožnik, v nasprotju z izvedenimi dokazi. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker tožnikove trditve, da je toženca odrinil od sebe, ni upoštevalo kot tožnikovega soprispevka k nastali škodi. Nasprotuje odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Tožnik je zatrjeval, da ga je toženec zgolj lažje telesno poškodoval, poleg tega je odškodnina ob upoštevanju načela objektivne pogojenosti višine odškodnine odmerjena v previsokem znesku. Sklicuje se na sodno prakso ter opozarja, da v obravnavanem primeru do zloma nosnih kosti ni prišlo. Nasprotuje priznanju odškodnine za strah, saj glede na to, da je tožnik odrinil toženca od sebe, primarni strah očitno ni trajal od začetka do konca napada ter ni bil intenziven. Opozarja, da ni izkazana zaskrbljenost za izid zdravljenja do takšne mere, da presega doživljanje zaskrbljenosti povprečne stopnje ter da ni objektivno izkazana negotovost za izid zdravljenja. Tožnikove poškodbe so bile ustrezno oskrbljene, kot to izhaja iz izvida, zdravljenje pa je bilo zaključeno že istega dne. Zaključek bolniškega staleža namreč ne pomeni tudi zaključka zdravljenja. Na tožbo ni odgovoril zaradi opravičene bistvene zmote, saj je bil zmotno prepričan, da gre za kazensko zadevo. Če bi vedel, da gre za drug (pravdni postopek), bi na tožbo zagotovo odgovoril. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

4. V pravočasni pritožbi zoper izpodbijani sklep o pravdnih stroških toženec navaja, da mora sodišče v primeru ugoditve njegovi pritožbi zoper izpodbijano zamudno sodbo, razveljaviti oziroma spremeniti tudi sklep o stroških.

5. Tožnik na pritožbi ni odgovoril. 6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Tožnik v obravnavani zadevi od toženca zahteva plačilo odškodnine za škodo, nastalo v škodnem dogodku 29. 4. 2016, ko ga je toženec boksnil po nosu, nadaljeval z udarci v glavo, ga udarjal s pestmi tako silovito, da ga je zbil na tla terase ter ga nato tudi na tleh udarjal s pestmi po glavi. Tožnik je zaradi navedenega utrpel zlom nosnih kosti, površinske poškodbe drugih delov glave, udarnine, podplutbo in oteklino na nosnem korenu, minimalno zvit nos v levo, udrto desno nosno kost, levo pa izbito.

8. Zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Zamudna sodba temelji na domnevi o toženčevem priznanju tožnikovih dejanskih navedb. Toženec zmotno meni, da je dejstvo (zlom nosu), na katero opira tožnik tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih predložil sam tožnik. Zgolj okoliščina, da iz izvida urgentne travmatološke ambulante izhaja, da je tožnik utrpel zlom nosu, iz izvida ORL Urgentne ambulante pa izhaja ugotovitev A. A., dr. med., specializanta otorinolaringologije, da na podlagi ogleda slik rtg glave sam poke z gotovostjo ne vidi, ne pomeni, da je podano nasprotje med zatrjevanim dejstvom in dokazi. Iz izvida ORL Urgentne ambulante namreč ne glede na zapisano ugotovitev izhaja diagnoza zlom nosu, kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje. Prav tako bi navedeno kvečjemu lahko predstavljalo nasprotje med dokazoma.1 Sodišče prve stopnje je torej pravilno povzelo diagnozo (zlom nosu), posledično pa je neutemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Glede na navedeno je neutemeljeno pritožbeno nasprotovanje prisojeni višini odškodnine, ker tožnik naj ne bi utrpel zloma nosu. Tudi sicer prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ne nasprotuje načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, kot se za to zavzema pritožba. Sodišče prve stopnje je tožniku iz navedenega naslova priznalo vtoževanih 2.500,00 EUR odškodnine, kar upoštevaje razmere v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje znaša takratnih 2,23 povprečnih neto mesečnih plač. Pri tem je upoštevalo, da je tožnik trpel hude telesne bolečine 14 dni, srednje tri mesece in občasne lažje še nadaljnje tri mesece. Prav tako je sodišče v okviru prisoje odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem upoštevalo začasno zmanjšanje tožnikovih življenjskih aktivnosti. Glede odškodnine za strah je sodišče prve stopnje tožniku priznalo 900,00 EUR, saj je tožnik utrpel močen primarni strah ob napadu in trajnejši sekundarni strah od obiska pri osebni zdravnici 29. 4. 2016 do zaključka bolniškega staleža 18. 7. 2016. Toženčevo nestrinjanje z ugotovitvami sodišča o intenzivnosti in trajanju strahu ter o zaključku zdravljenja predstavlja nedopustno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Prav tako je bila po presoji pritožbenega sodišča pri tožniku zaskrbljenost izkazana do takšne mere, da presega doživljanje zaskrbljenosti povprečne stopnje. Primeri iz sodne prakse, na katere se v pritožbi sklicuje toženec, ne dajejo podlage za nižjo odškodnino.2 Sodišče prve stopnje je torej z odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine ter je zato odmera odškodnine materialnopravno pravilna in torej v skladu z merili in kriteriji iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

10. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da sodišče prve stopnje trditev tožnika, da je toženca odrinil od sebe v posledici tega, ker ga je toženec boksnil po nosu, ter ga nato večkrat opozoril, naj preneha, naj ga pusti pri miru in da bo poklical policijo, ni upoštevalo kot njegovega soprispevka k nastali škodi. Toženec navedb o soprispevku tožnika k nastali škodi ni podal, prav tako navedene tožnikove trditve predstavljajo obrambno ravnanje in ne njegovega soprispevka k nastali škodi. Očitek zmotne uporabe materialnega prava je zato neutemeljen.

11. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam toženca, da na tožbo ni odgovoril zaradi zmote. Zamudne sodbe namreč ni mogoče izpodbijati zaradi napak volje. Tretji odstavek 339. člena ZPP izrecno ta pritožbeni razlog navaja le pri sodbi na podlagi pripoznave, sodbi na podlagi odpovedi in vmesni sodbi na podlagi sporazuma strank. Tega pritožbenega razloga zato ni mogoče z analogijo upoštevati pri zamudni sodbi, saj gre za hoteno pravno praznino.3 Poleg tega tožnik tudi ni odgovoril na dopolnitev tožbe.

12. Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče ni ugodilo pritožbi toženca zoper zamudno sodbo, je posledično neutemeljena tudi njegova pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje o povrnitvi tožnikovih pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženec s pritožbama ni uspel, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Prim. J. Zobec, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, str. 123. 2 Sklicuje se na sodbo in sklep VS RS II Ips 267/2009 z dne 11. 10. 2012, pri čemer ne drži, da je bilo oškodovancu prisojeno 2.504 EUR, saj je naveden prisojen znesek odškodnine zmanjšan za 20 % soprispevek oškodovanca; sodbo VSL I Cp 1222/99 z dne 7. 6. 2000, kjer je bilo oškodovancu prisojenih 3,3 povprečnih mesečnih plač za krajše trajanje telesnih bolečin, prav tako je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru v okviru prisoje odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem upoštevalo še začasno zmanjšane tožnikovih aktivnosti; sodbo in sklep VS RS II Ips 191/2006 z dne 10. 7. 2008, ki ni primerljiva z obravnavanim primerom. 3 J. Zobec, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, str. 145.