Jedro

Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v obravnavanem primeru tožnik izkazoval pravni interes za sodelovanje v postopku in za vlaganje pravnih sredstev v zvezi z dovolitvijo javne prireditve le do tedaj, dokler ta prireditev ni bila končana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Kranj z dne 22. 7. 2008, s katero je upravni organ prve stopnje: dovolil Zavodu za turizem A. prirediti javno prireditev – A. 2008 – 26. tradicionalno A. noč, ki se bo odvijala v B. v času od 24. 7. do vključno 27. 7. 2008, po programu, ki ga v odločbi natančno navaja (1. točka izreka); določil obveznosti organizatorja glede dodatnih ukrepov za zagotovitev reda in varnosti (2. točka izreka); določil vodjo javne prireditve ter vodjo rediteljske službe (3. točka izreka). Tožena stranka je z odločbo z dne 28. 8. 2008 tožnikovo pritožbo zoper navedeno prvostopno odločbo zavrnila.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnik izkazoval pravni interes za sodelovanje v postopku in za vlaganje pravnih sredstev v zvezi z dovolitvijo javne prireditve le do tedaj, dokler ta prireditev ni bila končana (27. 7. 2009). Po tem roku si tožnik svojega pravnega položaja v zvezi s postopkom odobritve prireditve ni mogel več izboljšati, saj je zasledoval svojo pravico do sodelovanja v tem postopku kot stranski udeleženec in uveljavljal omejitev hrupa na predpisano dopustno raven za prireditev v mestnem jedru in druge ugovore. Sodišče prve stopnje je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožnikovo tožbo po uradni dolžnosti zavrglo.

3. Tožnik vlaga zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje pritožbo, v kateri navaja, da njegov tožbeni zahtevek v obravnavanem primeru ni bil usmerjen na prepoved izvedbe prireditve, temveč na odpravo upravnega akta (izpodbojna tožba). Zahteval je zgolj to, da sodišče z odpravo odločbe ukine njene pravne učinke. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, ki trdi, da z izvedbo prireditve ugasne pravni interes za izpodbijanje ne le upravnega akta, s katerim je bila prireditev dovoljena, temveč vseh upravnih aktov, ki so kakorkoli smiselno povezani s prireditvijo. S tem pa nujno trdi, da so z izvedbo prireditve vsi ti upravni akti prenehali pravno učinkovati, torej prenehali obstajati kot upravni akti. Tožnik opozarja, da obravnavani primer zanj nima pomena zgolj enkratne situacije, saj se vsako leto na območju glavnega trga, kjer ima stalno prebivališče, izvede večje število javnih prireditev, pri katerih s postavljanjem prireditvenih objektov in z uporabo ozvočenja obremenjujejo okolje. Javne prireditve, še zlasti tiste, ki trajajo mesec dni, izrazito posegajo v ustavno varovane kategorije, kot so pravica do zasebne lastnine, osebnostne pravice in pravica do zdravega življenjskega okolja. Če je tožnikova možnost varstva pravic v upravnem sporu omejena le na čas trajanja posamezne prireditve, to praktično pomeni, da je tožnik brez sodnega varstva in izpostavljen nevarnosti ponavljajočega se kršenja svojih materialnopravnih in procesnih pravic z nezakonitimi odločbami. Katerikoli upravni organ lahko tako v nedogled ponavlja isto kršitev, ker njegove nezakonite odločbe nikoli ne bodo odpravljene in mu vrnjene v novo odločanje z obvezujočim pravnim mnenjem sodišča. Presojanje pravnega interesa glede na nevarnost ponavljanja iste nezakonitosti v prihodnosti je posebej umestno iz razloga, ker je v nasprotnem primeru očitno onemogočeno uresničevanje pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Tožniku je kršena tudi pravica do enakega varstva pravic. Poudarja, da v primerih, kot je obravnavani, stranke nimajo možnost sprožiti upravnega spora zaradi posega v človekove pravice in svoboščine. Ker je prvostopenjsko sodišče nepravilno uporabilo določbo 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 in je to vplivalo na zakonitost izpodbijanega sklepa, ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje, tožnik Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnik v upravnem sporu ne izkazuje potrebnega pravnega interesa za presojo pravilnosti in zakonitosti odločbe o dovolitvi javne prireditve A. 2008 – 26. tradicionalno A. noč, ki se je odvijala v B. v času od 24. 7. do vključno 27. 7. 2008, torej že pred vložitvijo tožbe, s katero je tožnik začel upravni spor.

6. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v obravnavanem primeru tožnik izkazoval pravni interes za sodelovanje v postopku in za vlaganje pravnih sredstev v zvezi z dovolitvijo navedene javne prireditve le do tedaj, dokler ta prireditev ni bila končana, to pa je najkasneje s potekom 27. 7. 2008. Od tega dne dalje si torej tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča svojega pravnega položaja v zvezi s postopkom odobritve te prireditve ni mogel več izboljšati, saj je zasledoval svojo pravico do sodelovanja v tem postopku kot stranski udeleženec, kjer je varoval le svoje pravne koristi in od tedaj dalje ni imel več pravnega interesa za vlaganja pravnih sredstev. Enako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v podobnih zadevah (I Up 1572009, I Up 190/2009, I Up 257/2009).

7. Ker mora na obstoj pravnega interesa sodišče paziti po uradni dolžnosti, je prvostopenjsko sodišče postopalo pravilno, ko je tožnikovo tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 po predhodnem preizkusu zavrglo.

8. Pritožbeni ugovor, da so bile tožniku kršene ustavne pravice iz 22. in 23. člena Ustave RS, ni utemeljen. Tožnik sicer pravilno ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni možen subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1, to je upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic, saj je v tej zadevi zagotovljeno drugo sodno varstvo, to je sodno varstvo v rednem upravnem sporu, v katerem je mogoče zahtevati odpravo izpodbijanega upravnega akta, vendar samo, dokler je za to podan pravni interes. Zaradi (v pritožbi pavšalno) zatrjevanega poseganja v zasebno lastnino ima tožnik sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti. Glede domnevnih posegov v okolje, predvsem imisij zaradi hrupa, pa pritožbeno sodišče poudarja, da stranski udeleženci v upravnem postopku (in nato v upravnem sporu) ne morejo uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na varstvo javnega interesa, in lahko varujejo samo svoje pravice in pravne koristi, katerih obstoj in kršitve pa morajo jasno zatrjevati in konkretno dokazovati. Neutemeljen je tudi ugovor o kršenju ustavne pravice do enakega varstva pravic. Sodišče bi namreč postopalo enako tudi v primeru, če bi bila zahteva organizatorja za javno prireditev zavrnjena in bi organizator vložil tožbo, seveda če bi ob odločanju sodišča že potekel čas, v katerem naj bi se prireditev odvijala. Tožnik pa niti ne zatrjuje, da bi sodišče v takem primeru kdaj odločilo drugače. Glede na navedeno tako ni prišlo do zatrjevanih kršitev ustavnih pravic.

9. Ker razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.