Jedro

Skladno s 3. odstavkom 88. člena ZDR mora delodajelec delavcu v primeru odpovedi PZ iz poslovnega razlaga ponuditi drugo ustrezno delo za nedoločen čas. PZ s krajšim delovnim časom ne predstvalja ponudbe ustrezne zaposlitve po 3. odstavku 88. členu ZDR, zato delodajalec s tem, ko delavcu ni ponudil sklenitve PZ za neustrezno delo, ni ravnal v nasprotju s 3. odstavkom 88. člena ZDR in podana redna odpoved PZ iz poslovnega razloga ni nezakonita.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se izrek sodbe glasi: "Zavrne se primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi: Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku št. KA/704/04 z dne 1.3.2004 je nezakonita in na podlagi te odpovedi delovno razmerje tožeči stranki ne more prenehati, zato tožniku 6.6.2004 delovno razmerje ni prenehalo in še vedno traja.

Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za ves čas, ko ni delal, plačati izpadlo plačo idr. prejemke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dospelosti posameznega zneska (plačilni dan) dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Vsaka stranka krije svoje stroške postopka v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom."

2. Zaradi odločitve o podrejenemu tožbenemu zahtevku se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje.

3. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožniku št. KA/704/04 z dne 1.3.2004 in ugotovi, da na njeni podlagi tožniku delovno razmerje s toženo stranko dne 6.6.2004 ni prenehalo in še traja (1. odst.), da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas, ko ni delal, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, plačati izpadlo plačo idr.

prejemke z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dospelosti posameznega zneska (plačilni dan) dalje do plačila in mu povrniti njegove stroške postopka v višini 160.895,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.8.2004 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (2. odst.).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da temelji izpodbijana sodba izključno na izjavi priče F. K., da sodišče izvedenih dokazov ni presojalo skupaj. Tožena stranka in priča M. Z. sta izpovedali, da se pri toženi stranki že dalj časa ve, da je premalo dela za dva agenta. Zato je nepravilna ugotovitev sodišča, da pri tožeči stranki še obstoji možnost zaposliti tožnika pod spremenjenimi pogoji, npr. za krajši delovni čas.

Tožena stranka je tožniku poskušala poiskati drugo ustrezno delo oz. ga zaposliti pod spremenjenimi pogoji, vendar takšnega dela pri toženi stranki ni bilo, tudi dokvalifikacija ali prekvalifikacija ni bila mogoča. Prenehala je potreba po njegovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev pravdnega postopka, ko je odločilo preko meja postavljenega tožbenega zahtevka, saj tožnik po modifikaciji tožbenega zahtevka ni zahteval priznanja vseh pravic iz delovnega razmerja, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

Tožnik je v odgovoru na tožbo navedel, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, ter da je pravilno ugotovilo, da ga je mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji, npr. s skrajšanim delovnim časom za delovno mesto agent 1. Dne 1.10.2004 je tožena stranka s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom za delovno mesto agent 1, torej je obstajala potreba po delu s krajšim delovnim časom.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo odločilna dejstva, zmotno pa je uporabilo materialno pravo, in sicer je zmotno razlagalo določbo

3. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/02, Ur. l. RS št. 42/2002) Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku, s katerim je izpodbijal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1.3.2004, podano zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov, ker je ugotovilo, da je pri tožeči stranki še obstajala potreba po tožnikovem delu pod spremenjenimi pogoji, in sicer v obliki pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom. Do takšnega zaključka je prišlo predvsem na podlagi izpovedbe priče F. K., tožnikovega nadrejenega, ki je izpovedal, da sta dva agenta pri toženi stranki preveč, eden pa premalo, saj dela preostali agent vsak vikend in ne more izrabiti letnega dopusta. Z leti se je namreč pri toženi stranki znižalo število ladij, ki jih mora delavec na delovnem mestu agent (pri toženi stranki je bil na tem delovnem mestu poleg tožnika zaposlen še en delavec) asistirati v času, ko je ladja v pristanišču, s čemer se je zmanjšal tudi obseg tega dela. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi opozorilo tudi na pravilo, da je odpoved dopustna le kot skrajno sredstvo, če ni mogoče uporabiti milejših ukrepov, pri katerih se zaposlitev ohrani, pri čemer je očitno menilo, da je sklenitev pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom tisti milejši ukrep, ki bi ga morala tožena stranka uporabiti, da bi tožnik ostal v delovnem razmerju pri toženi stranki.

Pritožba tožene stranke neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa odločilna dejstva za odločitev o tej zadevi. Iz navedenih dejstev izhaja, da je na strani tožene stranke obstajal ekonomski in organizacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ter je zato skladno s 1. alineo 1. odstavka 88. člena ZDR/02 prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da pri toženi stranki še vedno obstaja potreba po tožnikovem delu pod spremenjenimi pogoji v smislu 3. odstavka 88. člena ZDR/02 s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom. Navedena določba nalaga delodajalcu, da v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveri, ali je možno delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oz. ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oz. prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Če delavec ne sprejme ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas ter mu preneha delovno razmerje, nima pravice do odpravnine. Obveznost delodajaca po 3. odstavku 88. člena ZDR/02 je torej v tem, da ponudi delavcu sklenitev pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo ter za nedoločen čas. Ponudi sicer lahko tudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za neustrezno delo, vendar to ni obveznost delodajalca po 3. odstavku 88. člena ZDR.

Po oceni pritožbenega sodišča pogodba o zaposlitvi s krajšim delovnim časom ne predstavlja ponudbe ustrezne zaposlitve v smislu 3. odstavka 88. člena ZDR/02. Tožena stranka torej ni ravnala v nasprotju s to določbo, ko tožniku ni ponudila sklenitve pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom in zato iz tega razloga odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more biti nezakonita.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 4. točke 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožnikov primarni zahtevek zavrnilo. Pri tem je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške prvostopenjskega postopka v zvezi s tem zahtevkom. Tožena stranka kot delodajalec namreč na podlagi 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94, 20/98) krije v sporih o prenehanju delovnega razmerja svoje stroške ne glede na izid postopka.

Sodišče prve stopnje je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, zato mu ni bilo treba odločiti o podrejenem zahtevku. Ker je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje spremenilo in primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, mora sodišče sedaj odločiti še o podrejenem zahtevku. Zato pritožbeno sodišče zadevo vrača sodišču prve stopnje, da bo odločilo še o podrejenem zahtevku.

Odločitev o pritožbenih stroških se ob smiselni uporabi 3. odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo in so tako pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.