Jedro

V opisani strukturi in vsebini obrazložitve odločitve s strani obeh organov sodišče ne vidi nobenih znakov arbitrarnega ali drugače šikaniranega načina izvajanja dokazne ocene ali da bi bila obrazložitev očitno nerazumna, in da bi bilo kršeno določilo 25. člena Meril v tem smislu, da odločitev ne bi bila zadosti obrazložena oziroma podprta z navedbo dejstev in dokazov, ki so bili ugotovljeni v postopku; dalj od tega pa sodišče v upravnem sporu o zakonitosti obrazložitve akta o (ne)izvolitvi ne gre. Zato je izpodbijani akt z vidika potrebne vsebine obrazložitve tudi glede na stališča Upravnega sodišča v prvotnem postopku zakonit in pravilen. Preostalo oziroma bolj natančno, kar poskuša uveljavljati tožnik v upravnem sporu, pa ni predmet sodniške presoje zaradi avtonomije državne univerze.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim prvostopenjskim aktom je Senat fakultete A. Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju: Senat ZF) odločil, da se B.B., ne izvoli ponovno v naziv "višji predavatelj za področje C.". V obrazložitvi izpodbijanega akta se prvostopenjski organ med drugim sklicuje na 66. člen Meril za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev (z dne 25. 10. 2011 in 24. 4. 2012, v nadaljevanju: Merila), ki določa, da se lahko v naziv višjega predavatelja izvoli kandidat, ki ima med drugim izkazano tudi pedagoško usposobljenost. Senat ZF je na podlagi četrtega odstavka 215. člena Statuta UL pri odločanju upošteval tudi mnenje Študentskega sveta in rezultate študentske ankete o pedagoškem delu kandidata. Tri mnenja poročevalcev so bila pozitivna, mnenje Študentskega sveta pa negativno. Na glasovanju je Senat ZF soglasno odločil, da se mag. B.B. ne izvoli ponovno v naziv "višji predavatelj za področje C.". Vpogled v spis in tudi dokumentacijo pritožbenega postopka je opravil njegov pooblaščenec dne 17. 6. 2013 in 3. 7. 2013 v prostorih Kadrovske službe fakultete A.., o čemer je bil narejen uradni zaznamek, pri tem pa so mu bile izročene fotokopije mnenj Študentskega sveta UL ZF o pedagoški usposobljenosti z dne 3. 2. 2012 in 13. 5. 2013 in fotokopije rezultatov študentskih anket z dne 28. 8. 2009 (BA 2.-redni), 7. 7. 2010 (BA 3.-redni), 7. 7. 2010 (ZN - 1.-redni), 28. 8. 2009 (BA 2.-redni), 7. 7. 2010 (BA 3.-redni), 7. 7. 2010 (ZN - 1.-redni), 5. 11. 2012 (BA 1.-redni), 5. 11. 2012 (OP 3.-redni), 5. 11. 2012 (ZN 3.-izredni). Kandidat v roku desetih dni po vpogledu v dokumentacijo pritožbenega postopka, v skladu z določbo 220.a člena Statuta, ni podal nobene pisne opredelitve. Dne 27. 6. 2013 je stranka po svojem pooblaščencu podala pritožbo zoper odločbo Senata ZF. Poročevalec je dne 2. 11. 2013 podal svoje mnenje o korektnosti postopka in je navedel, da je prišlo do določenih pomanjkljivosti. Izpostavil je dve, in sicer da bi lahko vodstvo ZF ob negativni oceni Študentskega sveta UL ZF sklicalo mediacijski sestanek in nadalje, da bi opozorilo Študentski servis UL ZF na nedoslednost oddanih mnenj. Sklepno je predlagal, da se pritožbi ugodi in se zadeva vrne članici v ponovno odločanje v fazo pridobivanja nedvoumnega Študentskega mnenja. Sprejet je bil sklep, da se pritožbi kandidata ugodi in da se zadeva vrne članici v ponovno odločanje.

2. V izpodbijanem aktu je nadalje opisano, da je Senat ZF na podlagi instrukcije pritožbenega organa ponovno začel predmetni postopek. Študentskemu svetu ZF so bili pri tem vročeni tudi rezultati šestih študentskih anket z dne 28. 8. 2009 (BA 2.-redni), 7. 7. 2010 (BA 3.-redni), 7. 7. 2010 (ZN 1.-redni), 5. 11. 2012 (BA 1.-redni), 5. 11. 2012 (OP 3.-redni), 5. 11. 2012 (ZN 3.-izredni). Študentski svet je tako dne 15. 1. 2014 izdelal mnenje o pedagoškem delu B.B. na temelju študentskih anket in neformalnih informacij, ki jih je pridobil od študentov, kakor to opredeljuje 88. člen Meril. Študentski svet je podal negativno mnenje. Senat ZF UL je soglasno odločil, da se B.B. ne izvoli ponovno v omenjeni naziv. Pritožba je bila posredovana Senatu UL, ki jo je na svoji seji dne 15. 12. 2014 z odločbo št. 024-221/2013-11 v celoti kot neutemeljeno zavrnil. Upravno sodišče pa je v sodbi v zadevi I U 86/2015-21 z dne 7. 6. 2016 odpravilo odločbo fakultete A. št. HAB-113-S4/2013 z dne 17. 2. 2014 in zadevo vrnilo v ponoven postopek.

3. V zvezi s ponovljenim postopkom prvostopenjski organ na strani 6 odločbe pravi, da je bila stranka najpozneje 18. 3. 2014 seznanjena z vsebino celotnega upravnega spisa, na katerem temelji ta odločba. Že s samo izročitvijo kopij spisa je bilo stranki omogočeno, da se v ponovnem postopku pred izdajo nove odločbe izjavi o vsem relevantnem procesnem gradivu. Poleg tega je bila stranka z dopisom z dne 14. 7. 2016 tudi posebej obveščena o teku ponovnega postopka in hkrati pozvana, naj se izjasni o ponovitvi postopka. Na ta poziv je odgovorila z dopisom z dne 19. 7. 2016, da vztraja pri izvedbi postopka ponovne izvolitve v naziv. Dodatno je bila stranka z dopisom pozvana k uresničitvi možnosti izjasnitve dne 31. 8. 2016 glede priloženih kopij pritožb študentov (iz obdobja 25. 4. 2013, 14. 6. 2013, 25. 4. 2013, 20. 6. 2013). Prvostopenjski organ nato povzema, kaj iz teh pritožb izhaja. Pooblaščenci stranke so se na dopis z dne 31. 8. 2016 odzvali s prošnjo za vpogled v dokumentacijo postopka, kar jim je bilo dne 13. 9. 2016 tudi omogočeno, pri tem pa niso bile z njihove strani zahtevane nobene kopije listin spisa. Sicer pa je stranka obširne pripombe na mnenje Študentskega sveta UL ZF že podala in to v pritožbenem postopku zoper prvostopenjsko odločbo, ki je bila s sodbo Upravnega sodišča odpravljena. Senat UL ZF je obravnaval tudi mnenje Študentskega sveta ZF, ki je sestavljeno skladno s priporočili nadrejenega mu Študentskega sveta Univerze v Ljubljani in vsebuje temeljito obrazložitev in opredelitev do vseh bistvenih vidikov pedagoškega procesa stranke. Pri izdelavi mnenja je Študentski svet UL ZF v celoti sledil določbam od 88. do 90. člena Meril. V mnenju je upošteval tako študentske ankete kot tudi neformalne informacije, ki jih je pridobil od študentov (internih anket in ustnih ali pisnih individualnih mnenj študentov) - kot mu izrecno nalaga tudi odstavek 88. člena Meril. V skladu z 90. členom Meril je študentski svet svoje mnenje zelo temeljito obrazložil. Mnenje namreč vsebuje zelo poglobljeno in podrobno analizo pedagoškega dela stranke v relevantnem obdobju, ki zajema študijska leta 2007/2008, 2008/2009, 2009/2010, 2010/2011 in 2011/2012. V mnenju je Študentski svet izpostavil in obrazložil številne konkretne pomanjkljivosti v pedagoškem delu stranke, ki jih organ povzema v devetih točkah na straneh 7-8 prvostopenjskega akta.

4. V nadaljevanju izpodbijane odločbe organ navaja, kaj je kandidat navedel v pripombah na študentsko mnenje z dne 15. 1. 2014. Pripombe so navedene v petindvajsetih alinejah na straneh 8-9 prvostopenjskega akta. Organ pravi, da je iz tega razvidno, da se je Študentski svet UL ZF v svojem mnenju jasno in konkretno opredelil do vseh bistvenih vidikov pedagoškega procesa: razumljivosti in sistematičnosti predavanj ter preverjanjem znanja; odnosom do študentov; pripravo in metodično oziroma didaktično vrednostjo pedagoških pripomočkov, študijskih gradiv in učbenikov. Študentski svet UL ZF je namreč v mnenju povzel tako ocene iz pridobljenih anket, kakor tudi informacije od študentov, ki so bili prisotni na predavanjih B.B.. Izpovedbe in informacije s strani študentov so bile zelo odklonilne od pričakovanega korektnega, etično-akademskega in občečloveškega odnosa B.B. v razmerju do njih; izražena so bila pričevanja o šikanoznem ravnanju do študentov pri dostopanju do študijskih gradiv, neenakih pogojih pri opravljanju izpitov, nekorektnem in diskriminatornem nazivanju oziroma ravnanju s študenti, kljub vmesnim opozorilom vodstva fakultete. Ob tako izrazitih in številnih pomanjkljivostih pedagoškega dela kandidata Študentski svet UL ZF o kandidatovem pedagoškem delu ni mogel podati pozitivnega mnenja, marveč je povsem upravičeno podal negativno mnenje, ki ga je pristojni organ upošteval in mu v celoti sledil. Vse navedeno je delno izkazano tudi s študentskimi anketami za študijski leti 2008/2009 in 2009/2010, saj je v tem časovnem obdobju kandidat prejel zgolj skupni oceni 2,23 in 1,59, glede česar je potrebno dodati, da Študentski svet pri oblikovanju mnenja sicer ni vezan na rezultate študentskih anket. Poleg tega imajo pridobljene neformalne informacije s strani študentov pri podaji mnenja bistveno večjo težo, saj prikazujejo realno dejansko stanje in so napram numeričnim ocenam (od 1 do 5) v anketah neprimerljivo pomembnejše, kar se tiče opisa bistvenih vidikov pedagoškega procesa v luči študentov. Izvedene ankete v ocenjevalnem obdobju kandidata tudi niso dopuščale posebnih komentarjev oziroma zapisov študentov ob podaji svoje ocene, kot je to sedaj mogoče. Pridobitev neformalnih informacij je pri podaji študentskega mnenja nujno potrebna in s tem namenom je tudi določena v Merilih. Ob vsem tem ne gre zanemariti niti dejstva, da kandidat določene nepravilnosti in zatrjevanja študentov tudi sam priznava, pri čemer je v svojih vlogah pojasnil, da gre za nekaj posamičnih dogodkov, ki se lahko pripetijo vsakomur, kar je po mnenju Senata ZF UL nesprejemljivo. Poleg tega kandidat v svojih pripombah na študentsko mnenje zgolj pavšalno zavrača trditve študentov, v pretežnem delu njihovih navedb ne zanika, temveč mestoma navaja, da študentski svet ne more podajati mnenja za pedagoško delo po ocenjevalnem obdobju, kar gre razumeti kot priznanje navedenih dejstev v študentskem mnenju. Nadalje kandidat po mnenju Senata ZF UL ni navedel nobene razumne razlage, ki bi dokazovala ali nakazovala na neresničnost vsebine študentskega mnenja, zato je Senat UL ZF mnenju v celoti sledil, pripombe kandidata pa (v delih, v katerih kandidat navedb študentov ni priznal) zavrnil kot neutemeljene. Organ v odločbi izpostavlja tudi protislovje v navedbah kandidata, ko navaja, da bi študentski svet moral izvesti presojo tudi v okviru študentskih anket (kar pomeni, da se sklicuje na rezultate anket), po drugi strani pa kandidat sam navaja, da naj bi bili rezultati univerzitetnih anket študentov, internih anket itd. v veliki večini prirejeni in ponarejeni (in jih kot take ne sprejema). Študentski svet po mnenju Senata UL ZF pri izdaji mnenja tudi ni zasledoval nobenih interesov, kot to želi neresnično prikazati kandidat v svojih vlogah, vsled česar študentsko mnenje predstavlja verodostojen dokument, ki vsebuje pravo in resnično voljo študentov. Nobenega dvoma tudi ni v pravilnost in vsebinsko ustreznost pridobljenih študentskih anket, glede česar je potrebno izpostaviti, da je v primeru študijskega programa C. (3. letnik) za študijsko leto 2010/2011 anketo izpolnilo zgolj 7 študentov od 89 vpisanih, kar predstavlja zgolj 7,86 vseh študentov. Po mnenju Senata UL ZF je anketo v tem primeru izpolnilo premajhno število študentov, da bi rezultati bili lahko upoštevni, saj predstavljajo zgolj voljo nekaj študentov. Kandidat je bil v študijskem letu 2008/2009 ocenjen s skupno povprečno oceno vseh odgovorov 2,23 v študijskem letu 2009/2010 pa 1,59, pri čemer ne gre spregledati zelo nizke ocene pri ocenjevanju odnosa do študentov (1,17 in 1,06), pomoči in mentorstvu (1,88 in 1,25), spodbujanju (1,67 in 1,59) in študijski literaturi (1,94), sicer pa je bila povprečna ocena vseh odgovorov kandidata v celotnem ocenjevalnem obdobju 3,1. Senat UL ZF je ob tem upošteval tudi elemente za presojo pedagoške usposobljenosti kandidata, določene v 53. členu Meril. Po mnenju Senata UL ZF je študentsko mnenje ustrezno obrazloženo in zato natančno opisuje vse pomanjkljivosti glede pedagoške usposobljenosti kandidata (tako časovno, količinsko in vsebinsko), prav tako tehnična izvedba ni vplivala na vsebinsko pravilnost študentskih anket, kar vse je Senat UL ZF s pripombami kandidata presojal in odločil, da ob upoštevanju vseh okoliščin primera (in navedenih elementov za presojo pedagoške usposobljenosti) v obravnavanem primeru le-ta nedvomno ni izkazana. V skladu s pravili odločanja po prostem preudarku in ob upoštevanju načela avtonomije univerze je Senat ZF soglasno zavrnil vlogo za ponovno izvolitev v naziv, kakor je zapisano v 1. točki izreka odločbe.

5. Z drugostopenjsko odločbo je Senat Univerze v Ljubljani pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnil. V obrazložitvi akta je med drugim navedeno, da je pritožnik imel v skladu z 220.a členom Statuta UL ponovno možnost vpogledati v celotno dokumentacijo pritožbenega postopka in je vpogled opravil dne 20. 12. 2016. Do izteka roka za podajanje morebitne dodatne opredelitve do dokumentacije dodatnih pisnih opredelitev oziroma stališč ni podal. Iz dopisa z dne 6. 9. 2016, s katerim je tajnik UL ZF pritožniku posredoval dodatne listine in mu pojasnil, da je ostalo dokumentacijo prejel že marca 2014, ne izhaja, da se sme pritožnik izjaviti le o poslanih listinah. Drugostopenjski organ meni, da je negativna ocena Študentskega sveta UL ZF utemeljena, saj rezultati anket kot navedbe v mnenju Študentskega sveta kažejo na resne težave pri pedagoškem delu. Iz dokumentacije je razvidno, da je UL ZF v ponovljenem postopku omogočila kandidatu, da se izjavi o negativnem mnenju študentskega sveta, nova odločba Senata UL ZF o neizvolitvi pa je podrobno in natančno obrazložena, pri čemer vsebuje opredelitev tako do mnenja Študentskega sveta kot do anket o pedagoškem delu. Senat UL je soglasno sprejel sklep, da se pritožba B.B. kot neutemeljena zavrne. Glede očitka pritožnika, da se je smel izjaviti le o listinah, ki jih je prejel skupaj z dopisom z dne 6. 9. 2016, s katerim je tajnik fakultete pritožniku posredoval dodatne listine in mu pojasnil, da je ostalo dokumentacijo prejel že marca 2014, Senat UL ugotavlja, da iz dopisa ne izhaja, da se sme pritožnik izjaviti le o poslanih listinah. Poleg tega je v spisu na razpolago pritožnikova obsežna izjasnitev o predhodno prejetih listinah, o vsem pa je pritožnik podal svoje dodatno stališče tudi v sami pritožbi. Senat UL ZF je postopal pravilno, s tem ko je obravnaval mnenje, ga povzel in ga upošteval v kombinaciji s študentskimi anketami. Senat UL ugotavlja, da je mnenje Študentskega sveta pripravljeno v skladu z določili Meril in v njem ne gre za pavšalne navedbe o delu pritožnika, temveč za izčrpno obrazložitev, na podlagi katere se lahko presoja pedagoška usposobljenost, izkazovanje katere je pogoj za morebitno izvolitev v naziv. Merila namreč določajo zgolj minimalne pogoje, ki jih mora kandidat izpolnjevati, da je lahko izvoljen v naziv. Gre namreč za volitve in ne za samodejno pridobitev naziva. Senat UL ZF je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel določbe predpisov, razloge in dejstva, na podlagi katerih je bila sprejeta izpodbijana odločba. Iz obrazložitve izhaja, da je Senat UL ZF pri obravnavi vloge pritožnika obravnaval celotno dokumentacijo in se opredelil tako do mnenja Študentskega sveta kot do pripomb pritožnika na študentsko mnenje. Ob tem je ugotovljeno tudi, da so študenti, ki so izpolnjevali ankete oziroma sodelovali pri podaji informacij za izdelavo mnenja Študentskega sveta, večinoma že zaključili študij in je danes praktično nemogoče ponovno preveriti navedene informacije, zato se lahko pristojni organ opre zgolj na dokumentacijo. Ob tem je potrebno poudariti, da Merila določajo, da Študentski svet izdela mnenje o pedagoškem delu kandidata ob upoštevanju študentskih anket in neformalnih informacij, ki jih pridobi od študentov, pri čemer pa študentski svet pri oblikovanju svojega mnenja ni vezan na rezultate študentskih anket. Senat UL ugotavlja, da so študentske ankete za leta 2008/2009 in 2009/2010 slabe. Še zlasti izstopajo ocene za odnos do študentov/študentk, ki so 1,17 in 1,06 na lestvici od 1 do 5, kar pomeni, da so skoraj vse ocene bile negativne. V letih 2010/2011 in 2011/2012 so ocene nekoliko boljše. Mnenja Študentskega sveta so konsistentna z rezultati anket, saj nekatere lastnosti pritožnika ocenijo pozitivno in celo pohvalijo, druge pa izrazito negativno, pri čemer izstopa negativen odnos do študentov in študentk. Glede študentskih anket pritožnik predvsem poudarja trend izboljšanja tik pred izvolitvijo, v drugem delu pa izpodbija navedbe iz posameznih pisnih pritožb študentov na njegovo delo. Rezultati anket, kot tudi navedbe v mnenjih Študentskega sveta kažejo na resne težave pri pedagoškem delu pritožnika, zato je negativno mnenje po mnenju Senata UL utemeljeno. Senat UL ugotavlja, da je Senat UL ZF z diskrecijsko pravico, da med dvema odločitvama izbere tisto, ki je najbolj primerna, presodil, da kandidat ne izkazuje pedagoške usposobljenosti, ki je eden od t.i. skupnih pogojev (določenih v 39. členu Meril) in t.i. posebnih pogojev (določenih v 66. členu Meril), s čimer primerno zasleduje zagotavljanje kakovosti izobraževalnega dela univerze. Posledično je Senat UL ZF pravilno uporabil 37. člen Meril, ki določa, da mora kandidat za izvolitev v naziv kumulativno izpolnjevati skupne, splošne in posebne pogoje za izvolitev v naziv in kandidata ni izvolil v zaprošeni naziv.

6. V tožbi tožnik uveljavlja, da je bil organ v ponovljenem postopku skladno s 64. členom ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Senat UL ZF je novo odločbo, ki jo tožnik izpodbija v tem sporu, izdal šele 21. 11. 2016, s čimer je močno presegel zakonsko določen 30 dnevni rok za izdajo upravnega akta v ponovnem postopku in je tudi kršil pravila postopka. Pri izdaji odločbe Senat UL ZF tudi ni upošteval pravnega mnenja Upravnega sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovih stališč. Iz odločbe izhaja, da bi naj organ obravnaval odpravo očitka kršitve načela zaslišanja stranke, ne navede pa, da je kršitev odpravil. V odločbi ugotavlja, da je bil tožnik najpozneje 18. 3. 2014 seznanjen z vsebino celotnega upravnega spisa, na katerem temelji odločba, že s samo izročitvijo kopij spisa pa bi naj bilo stranki omogočeno, da se v ponovnem postopku pred izdajo nove odločbe izjavi o vsem relevantnem procesnem gradivu. K uresničitvi možnosti izjasnitve bi naj bila stranka pozvana dne 31. 8. 2016 s priloženimi kopijami pritožb študentov. Iz obrazložitve odločbe ne izhaja, da bi naj organ odpravil zatrjevano in s strani sodišča ugotovljeno kršitev pravice do izjave stranke in tudi dejansko tega ni storil. S posredovanjem dopisa dne 31. 8. 2016 tožniku ni bila zagotovljena pravica do izjave v smislu upravno-procesnih izhodišč in zahtev določb ZUP. V ponovljenem postopku kljub napotilu Upravnega sodišča ugotovljene procesne kršitve ni odpravil, temveč je smatral, da je bila pravica do izjave stranke zagotovljena že na podlagi vpogleda v spis in posredovanja pritožb dne 31 .8. 2016. 7. Pedagoška usposobljenost kandidata se skladno z Merili pri ponovni izvolitvi izkazuje z mnenjem Študentskega sveta in z rezultati ankete o kandidatovem pedagoškem delu. Ko Senat UL ZF kot pristojen organ odloča o izvolitvi (ponovno) v naziv, mora pri odločitvi upoštevati tako mnenje kakor tudi rezultate anket, to pa mora v svoji odločbi tudi natančno pojasniti. Z vidika ocene o pedagoški usposobljenosti kandidata je odločba Senata v tem delu torej nedvomno odločba, izdana na podlagi mnenja Študentskega sveta. Upoštevaje 41.člen Meril se pedagoška usposobljenost namreč izkazuje tudi z mnenjem študentskega sveta. Glede na 10. člen Meril, po katerem se v postopku za izvolitev smiselno uporabljajo tudi določila ZUP, je potrebno torej za presojo pravilnosti in procesne ustreznosti upoštevanja mnenja drugega organa pri odločanju določenega organa uporabiti določbe ZUP glede izdaje zbirne odločbe (tako postopkovno kot vsebinsko). Glede na upravno-procesno teorijo je zbirna odločba tista odločba, ki jo izda organ, pristojen za odločanje in izdajo odločbe, v pravnem smislu osrednji upravni akt, sestavni deli tega akta pa so dejanja sodelujočih organov s pravico do sodelovanja v upravni zadevi. V razmerju do osrednje odločbe so dejanja drugih organov elementarni, akcesorni, nesamostojni akti, ki nimajo lastnosti upravnih odločb niti nimajo neposrednega pravnega učinka proti stranki in proti njej učinkujejo šele, ko se odloči z zbirno odločbo. Je pa za zbirno odločbo bistveno, da jo sestavljajo tudi vsi akcesorni akti, saj sta njena zakonitost in pravilnost odvisni tudi od teh aktov. Če zbirni odločbi manjka akcesorni akt, je lahko zbirna odločba izpodbojna. Pri tem mora biti mnenje, ki je povzeto v sami odločbi, ustrezno obrazloženo in utemeljeno, hkrati mora biti stranki dana možnost, da svoje stališče glede obrazloženosti, utemeljenosti ali pravilnosti mnenja izrazi že tekom postopka odločanja. Mnenje Študentskega sveta ima nedvomno naravo elementarnega (aksesornega) akta v okviru odločanja o sami glavni zadevi še posebej v primeru, ko organ pri odločanju mnenje upošteva. Stranka mora biti s tem mnenjem seznanjena in mora imeti realno možnost, da se do njega opredeli, skladno z načelom zaslišanja stranke že tekom postopka, to mnenje pa mora biti povzeto tudi v obrazložitev glavne odločbe. Iz prakse Upravnega sodišča izhaja, da organ krši pravila postopka, če obrazložitev odločbe ne vsebuje vsega, kar je določeno v 214. členu ZUP. Če odločba nima takšne obrazložitve, je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka, zaradi česar je treba tak akt odpraviti. To pomeni, da mora obrazložitev vsebovati tudi utemeljitev, izhajajočo iz mnenja, ki je bila podlaga za sprejem odločitve organa; v obrazložitvi se organ ne more zgolj sklicevati, da je mnenje negativno in ga zgolj povzeti, temveč se mora do tega tudi opredeliti. Organ prve stopnje bi moral v obrazložitvi odločitve natančno pojasniti postopek pridobivanja mnenja (glede katerega je tožnik tekom postopka že zatrjeval, da ni bil pridobljen pravilno in v sladu s postopkovnimi določili Statuta), pojasniti bi moral vsebino mnenja, stališče tožnika o izdanem mnenju in zakaj mnenje Študentskega sveta sprejema, tožnikovih argumentov pa ne. Sklicuje se na Ustavno sodišče v zadevi Up-936/16-18 z dne 19. 1. 2017 v zvezi s pravili izdajanja zbirne odločbe. Samo na takšen način so strankam v postopku izdaje zbirne odločbe zagotovljena procesna jamstva, ki jim omogočajo polno izvrševanje pravice iz 22. člena Ustave. Navedeno procesno jamstvo mora biti nedvomno zagotovljeno tudi v postopku, ko gre za izdajo zbirne odločbe v obliki odločbe, izdane na podlagi mnenja drugega organa.

8. Organ je v svoji odločitvi sicer povzel vsebino mnenja Študentskega sveta, vendar se do njega dejansko ni opredelil niti ni obrazloženo pojasnil, zakaj je mnenju sledil, tožnikovim pripombam pa ne. V odločbi navaja le, da je študentsko mnenje ustrezno obrazloženo in natančno opisuje vse pomanjkljivosti glede tožnikove pedagoške usposobljenosti, ne pojasni pa oziroma ne odgovori pa na očitke tožnika, ki jih je mimogrede podal v enem izmed prejšnjih postopkov in ne v ponovljenem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. S tem je bila tožnikova pravica do izjave iz 9. člena ZUP izvotljena. Senat bi moral prejeto mnenje skladno z načelom zaslišanja stranke pred morebitnim odločanjem poslati v seznanitev in odgovor tožniku, hkrati pa upoštevati njegove argumente oziroma se do njih opredeliti že tekom postopka, o tem tožnika seznaniti. Ker tega Senat UL ZF ni storil, je kršil določbo 214. člena ZUP. Izpodbijane odločbe sploh ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Hkrati je s tem Senat UL ZF kršil tudi določilo 25. člena Meril, skladno s katerim mora organ izbrano odločitev obrazložiti oziroma podpreti z navedbo dejstev in dokazov, ki so bila ugotovljena v postopku in ravnati v skladu z načelom zakonitosti iz 6.člena ZUP. Tudi v upravnih zadevah, v katerih je organ upravičen odločati po prostem preudarku, mora postopati po tem zakonu. Odločanje po prostem preudarku se nanaša le na materialni predpis, v procesnem pravu prostega preudarka ni.

9. Sklicuje se tudi na 146. člen ZUP. V konkretnem primeru v ponovljenem postopku tožnik ni imel možnosti, da se seznani z uspehom dokazovanja in se o tem izreče. Zgolj pregled listin tožniku ne prikaže slike in ugotovitev, ki jih ima pri vodenju postopka in odločanju pred očmi organ. Senat UL ZF bi moral tožnika pred izdajo odločbe seznaniti z uspehom dokazovanja, da glede na mnenje študentskega sveta ne bo ponovno imenovan in mu dati možnost, da se o tem izjasni. Organ v odločbi navedb tožnika ne primerja z vsebino mnenja Študentskega sveta in anket, niti na tožnikove očitke ne odgovori; ni se resneje poglobil v pripombe tožnika na mnenje Študentskega sveta oziroma na te pripombe ni odgovoril. Pri tem organ v izpodbijani odločbi, ki sicer vsebuje količinsko (ne pa tudi vsebinsko) obsežnejšo obrazložitev kot odločbe v predhodnih postopkih, nikjer ne obrazloži argumentirano, zakaj je pri svoji odločitvi v celoti sledil le mnenju Študentskega sveta in zgolj pavšalno, brez kakršnekoli kritične presoje izpostavljenih "incidentov", povzema ugotovitve mnenja, medtem ko je tožnikove pripombe na mnenje neargumentirano zavrnil, brez da bi za takšno odločitev navedel konkretne razloge. S tem je Senat UL ZF kot organ prve stopnje ravnal tudi v nasprotju z napotki in navodili Upravnega sodišča, ki je v sodbi jasno zapisalo, da mora pred svojo odločitvijo tožnika izrecno pozvati, da naj se opredeli do mnenja Študentskega sveta in rezultatov študentskih anket in mu določiti rok za izjasnitev. Tožnik je bil s strani dekana fakultete A. doc. dr. D.D., in torej ne s strani Senata UL ZF kot bi bilo to potrebno (in upravno procesno pravilno), z dopisom z dne 31. 8. 2016 obveščen, da se ima možnost izjaviti o dejstvih in okoliščinah, ki se nanašajo na pritožbe študentov. V dopisu je bil tožnik pozvan, da se o poslanih listinah (zgolj o teh listinah, ne pa tudi o drugih dejstvih in okoliščinah ter dokazih postopka, predvsem pa ne z uspehom dokazovanja) izjasni v 8 dneh od vročitve dopisa. S tem je organ kršil določbe upravnega postopka. Kljub napotkom Upravnega sodišča tožnik tudi v ponovljenem postopku ni bil pravilno pozvan k opredelitvi do mnenja študentskega sveta in rezultatov študentskih anket, zlasti pa ni bil seznanjen z uspehom dokazovanja v postopku, zato je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka (3. točka 2. odstavka 237. člena ZUP, 8. člen ZUP, 1. odstavek 138. člena ZUP, 9. člen ZUP, 22. člen Ustave).

10. Organ na mnenje Študentskega sveta ni vezan, če se lahko o pedagoški usposobljenosti kandidata prepriča na podlagi druge dokumentacije in izjave tožnika kot stranke v postopku. To potrjuje tudi sodna praksa Upravnega sodišča (I U 1187/2016-8 z dne 26. 1. 2017). Tožnik je na vse očitke iz mnenja zelo natančno odgovoril, organ pa v svoji odločbi ni podrobneje pojasnil, kaj o posameznem očitku meni, zakaj daje mnenju prednost in zakaj tožnikovim navedbam ne sledi in jih ne upošteva. Določilo 2. odstavka 88. člena Meril določa, da študentski svet izdela mnenje o pedagoškem delu kandidata na temelju študentskih anket in neformalnih informacij, ki jih pridobi od študentov. 89. člen Meril določa, da Študentski svet pri oblikovanju svojega mnenja ni vezan na rezultate študentskih anket, če njegovo mnenje odstopa od rezultatov anket, pa mora to odstopanje izčrpno obrazložiti in utemeljiti. Skladno z 90. členom Meril mora mnenje študentskega sveta vsebovati navedbo kandidata in ocenjevalnega obdobja, na katero se nanaša, navedbo količinskih in kakovostnih kazalcev, ki so bili podlaga ocene pedagoškega dela kandidata in izčrpno obrazložitev. V primeru, da je mnenje negativno, mora poleg zgoraj navedenih sestavin vsebovati tudi časovno, količinsko in vsebinsko opredelitev konkretnih pomanjkljivosti v pedagoškem delu kandidata. Glede na dejstvo, da mnenje študentskega sveta odstopa od rezultatov anket, bi moral Študentski svet odstopanje izčrpno obrazložiti in utemeljiti, česar pa ni storil. Mnenje z dne 15. 1. 2014 pa rezultatov anket na nobenem mestu ne povzema in se do rezultatov anket ne opredeli, temveč je v mnenju zgolj pavšalno navedeno, da je bilo mnenje izoblikovano na podlagi rezultatov univerzitetnih anket študentov. Ankete v mnenju niti niso bile povzete niti se študentski svet do rezultatov anket ni opredelil. Nadalje mnenje nikjer ne opredeljuje ocenjevalnega obdobja, na katerega se nanaša, čeprav je prav to obdobje tisti časovni okvir, znotraj katerega se ocena daje, in je ključnega pomena za opredelitev študentskega sveta glede pedagoške usposobljenosti kandidata. Mnenje nadalje nikjer ne opredeljuje količinskih in kakovostnih kazalcev, ki so bili podlaga ocene pedagoškega dela kandidata niti časovne, količinske in vsebinske opredelitve konkretnih pomanjkljivosti v pedagoškem delu kandidata. Študentsko mnenje ni pripravljeno v skladu z vsebino, ki jo za mnenje, zlasti za negativno mnenje, precizno in jasno določajo Merila. V odločbi organ navaja, da bi naj bilo negativno mnenje delno izkazano tudi s študentskimi anketami za študijski leti 2008/2009 in 2009/2010, ostalih (za tožnika ugodnih) anket pa ne omenja in se do njih ne opredeljuje oziroma ne pojasni, zakaj jih pri odločanju ni upošteval. Da so rezultati navedenih anket relevantni, drugih pa ne, se je tožnik seznanil šele s prejemom izpodbijane odločbe, kar je nezakonito in v nasprotju z zahtevami ZUP. Rezultati ankete o pedagoškem delu tožnika v prvih dveh študijskih letih (2008-2010) so odstopajoči pri predmetu babištvo, ki pa so bile nato ocenjene občutno bolje. V kasnejših študijskih letih so bile ocene celo boljše, torej so bili študentje s pedagoškim delom veliko bolj zadovoljni. Za odločanje so ključna ravno zadnja leta pred ponovnim imenovanjem, torej bi se moral organ pri odločanju glede vsebine anket in vpliva rezultatov anket na odločitev o imenovanju opredeliti do vseh anket v relevantnem obdobju. Organ pa v odločbi priročno omenja zgolj ankete, po katerih tožnik ni bil najbolje ocenjen. Organ se ni opredelil do njegovih navedb niti do dokazov, ki jih je predložil: na primer na dopis na Rektorat UL z dne 10. 5. 2013 o ravnanju študenta E.E. s pojasnilom dogodka, na katerega se v veliki meri naslanja mnenje Študentskega sveta; na dopis z dne 31. 7. 2013 v zvezi z načinom preverjanja znanja pri predmetu F., s katerim je pojasnil, zakaj bi bilo za zaščito koristi študentov bolje, če bi se preverjanje znanja opravljalo pred komisijo. Vsebino tega dopisa je tožnik pojasnil tudi študentom, kar izhaja že iz pripomb na študentsko mnenje, vendar se Senat UL ZF do teh navedb tožnika v sami odločbi ni opredelil, čeprav jasno kažejo na to, da so navedbe Študentskega sveta, da je tožnik študentom grozil s komisijskim izpitom, neutemeljene oziroma izmišljene. Senat UL ZF bi se torej moral do vseh pripomb in navedb ter predloženih dokazov tožnika obrazloženo opredeliti, pojasniti, zakaj jim ne sledi in jih ne upošteva. Organ bi moral nasprotujoče si navedbe tožnika in študentskega sveta med seboj soočiti, pretehtati ter nato v odločbi argumentirano pojasniti, zakaj je sledil navedbam ene ali druge strani. Senat UL ZF, kot že navedeno, na mnenje Študentskega sveta ni vezan in tožnik je prepričan, da je organ ravnal napačno, ko je svojo odločitev oprl zgolj na to mnenje. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, zakaj je v konkretnem odločilno zgolj in samo mnenje Študentskega sveta, druge podlage za odločitev o pedagoški usposobljenosti pa ne. Senat UL ZF je brez poglobljene presoje zgolj enostransko sledil in v odločbi povzel pavšalne navedbe mnenja študentskega sveta, dodal izide študentskih anket za študijski leti 2008/2009 in 2009/2010, do izjemno pozitivnih ocen o znanstveni in strokovni usposobljenosti tožnika pa se sploh ni opredelil in je očitno njihovemu pomenu neargumentirano dal manjšo težo. S tem je organ ravnal tudi v nasprotju s sodno prakso.

11. Sklicuje se na sodbo I U 469/2013, ki pravi, da mora biti v obrazložitvi akta pristojnega organa o neizdaji soglasja za izvolitev razvidno, kaj je v razpravi o tožnikovi kandidaturi pretehtalo argumente komisije, ki je podala pozitivna mnenja, tako da je bil izid glasovanja na Senatu univerze negativen za tožnico in da ti razlogi ne smejo biti v nasprotju z namenom, zaradi katerega je zakonodajalec dal univerzi pooblastilo za odločanje po prostem preudarku in v okviru tega je posebej pomembno, da ne gre za nedopustno diskriminacijo.

12. Senat UL ZF je svojo odločitev (neutemeljeno) sprejel še preden je sploh pridobil mnenja poročevalcev in Študentskega sveta, za utemeljitev svoje odločitve pa je nato pridobil temu ustrezno negativno mnenje Študentskega sveta, ki naj bi takšno odločitev Senata UL ZF legitimiralo. Na to vsekakor kaže dejstvo, da je bilo prvotno mnenje študentskega sveta z dne 3. 12. 2012 pozitivno, vendar ga je Senat UL ZF povsem neutemeljeno ter brez kakršnekoli argumentirane obrazložitve zavrnil in zahteval pripravo novega mnenja. Tudi drugo mnenje Študentskega sveta z dne 13. 5. 2013, ki je sicer opredeljeno kot negativno, v sami obrazložitvi vsebuje veliko pozitivnih ocen oziroma pohval dela tožnika, očitkov oziroma graj dela tožnika, ki jih je manj kot pohval, pa Študentski svet ni obrazložil oziroma konkretiziral (ker za to ni imel podlage) ter za njih ni ponudil konkretnih dokazov. Zaradi navedenih pomanjkljivosti je Senat UL ZF študentskemu svetu dal še dodatna navodila ter pridobil tretje "nedvoumno" negativno mnenje študentskega sveta, ki sicer vsebuje količinsko obsežnejšo "obrazložitev" negativne ocene tožnikovega dela, kljub temu pa ne more predstavljati mnenja Študentskega sveta, saj je sestavljeno izjemno pomanjkljivo oziroma nepravilno. Mnenje Študentskega sveta, kljub temu, da ga je bilo potrebno sestavljati kar trikrat, ni argumentirano in ne vsebuje vseh potrebnih sestavin, predvsem pa ne obrazloži, zakaj naj bi bilo tožnikovo delo tako pomanjkljivo, da je bila izdana negativna ocena o njegovi pedagoški usposobljenosti, čeprav so bila vsa mnenja poročevalcev, ki so ocenjevali znanstveno in strokovno usposobljenost tožnika, izjemno pozitivna ter rezultati anket med študenti z vsakim letom boljši. Vse to jasno kaže na dejstvo, da je bil edini cilj pri pridobitvi mnenja Študentskega sveta zgolj ta, da se ne glede na dejanske okoliščine in preostale pozitivne ocene dela tožnika pridobi negativno mnenje, ki bi na videz utemeljilo že predhodno odločitev Senata UL ZF, da se tožnika ne izvoli ponovno v naziv. Ravno zaradi dejstva, da je bilo edino pomembno negativno mnenje, je Senat UL ZF zavrnil prvotno pozitivno mnenje Študentskega sveta ter zahteval novo mnenje, seveda z drugačno (negativno) oceno dela tožnika. Vendar je pri tem študentski svet pri pripravi drugega mnenja naletel na težavo, saj za izdajo negativnega mnenja ni imel konkretne podlage oziroma utemeljitev, zaradi česar je moral Senat UL ZF pridobiti še tretje mnenje, ki je vključevalo "nove" ugotovitve glede pritožb študentov. Predvsem je potrebno poudariti, da se tretje "nedvoumno" mnenje Študentskega sveta, ki naj bi zadostilo vsem potrebam Senata UL ZF tako glede ocene in obrazložitve, nanaša oziroma v pretežnem delu opira na dogodke, do katerih je prišlo šele v aprilu in juniju 2013, torej več kot pol leta za tem, ko je tožnik vložil vlogo za ponovno izvolitev, na podlagi katere je Senat UL ZF dne 27. 5. 2013 odločil, da se tožnika ne izvoli ponovno v naziv. Pritožbe študentov z dne 14. 6. 2013 oziroma 20. 6. 2013, na katerih pretežno temelji negativno mnenje študentskega sveta, ki ga je Senat UL ZF uporabil kot edini argument za neizvolitev tožnika, je torej potrebno presojati v luči že skrhanih odnosov ter razočaranja tožnika nad nepravično izvedenim prvotnim postopkom obravnavanja njegove vloge. Izjemno nepravično oziroma neživljenjsko je dejstvo, da je Senat UL ZF pri svoji odločitvi odločilno vlogo pripisal zgolj in edino mnenju Študentskega sveta, ki temelji ravno na predhodno navedenih pritožbah študentov, za katere bi bilo povsem razumno sklepati, da so nastale po navodilu in zgolj za potrebe izdelave negativnega mnenja o delu tožnika.

13. Kot dokaz med drugim predlaga opis tožnika "Preverjanje znanja pri predmetu E.", Pripombe na študentsko mnenje, Obvestilo tožnika o ravnanju študenta E.E., Elektronsko sporočilo (e-mail) z dne 9. 4. 2006. 14. V zadnjem delu tožbe pravi, da je v postopku z izdajo odločbe prišlo tudi do občutnega posega v tožnikove ustavno varovane pravice, in sicer: pravico iz 3. odstavka 49. člena Ustave RS (svoboda dela), iz 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic), 34. člena Ustave RS (pravica do osebnega dostojanstva stranke v pravnem postopku), iz 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic). Poseg v ustavne pravice je dopusten le, če je to v skladu z načelom sorazmernosti. V konkretnem primeru se z odločbo posega v tožnikovo pravico do svobode dela, enakega varstva pravic in pravico do osebnega dostojanstva. Kot navedeno zgoraj je ponovna neizvolitev v naziv neposredno povezana z zaposlitvijo tožnika oziroma izgubo njegove zaposlitve, kar se je v konkretnem primeru že zgodilo. Tožnik je bil zgolj objekt postopka, kar pa je neposredno v nasprotju s pravico do osebnega dostojanstva v pravnem postopku. Po oceni tožnika in glede na smiselno razlago Sodbe I U 2178/2009 z dne 6. 7. 2010 pa poseg v pravico iz 22. člena Ustave RS ni dovolj določno predpisan v Statutu. Posledično mora Senat UL ZF kot pristojni organ ob neizvolitvi v naziv v obrazložitvi odločbe vključiti tudi vsebinske razloge, saj sicer pritožbeni organ ali sodišče izpodbijane odločbe ne more presojati z vidika pravil odločanja po prostem preudarku ob upoštevanju načela avtonomije univerze. V 25. členu Meril je izrecno določeno, da odločitev Senat obrazloži oziroma podpre z navedbo dejstev in dokazov, ki so bili ugotovljeni v postopku. Tega pa Senat UL ZF ni storil. Za uresničitev načela avtonomnosti univerze je sicer tak poseg primeren, a ni nujen, saj je mogoče z milejšim posegom v ustavno pravico iz 22. člena Ustave RS v enaki meri uresničiti načelo legitimnega cilja uresničevanja avtonomije univerze. Pred izvedbo odločanja o prošnji kandidata (in izvedbi volitev v naziv) se obravnavajo strokovni argumenti za in proti izvolitvi v naziv. Ti razlogi iz obravnavanja na seji Senata pa morajo biti jasno navedeni v obrazložitvi odločbe. V izpodbijani odločbi pa tega ni. Vse navedeno zgoraj pripelje do zaključka, da ni podanega ravnovesja med prizadetostjo iztožljive pravice na eni strani in potrebno koristjo na strani avtonomije univerze. Zato je potrebno odločbo razveljaviti in zadevo vrniti prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Če sodišče odločbe ne bo odpravilo, pa tožnik sodišču predlaga, da ugotovi njeno nezakonitost ter da je bilo z njo poseženo v tožnikovo pravico do svobode dela, enako varstvo pravic in pravico do osebnega dostojanstva.

15. Primarno predlaga, da sodišče odločba senata odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka. Podredno pa predlaga, da sodišče ugotovi, da je odločba Senata fakultete A. Univerze v Ljubljani nezakonita. Ugotovi se, da je bilo z odločbo Senata fakultete A. Univerze v Ljubljani poseženo v pravico do svobode dela, enako varstvo pravic in pravico do osebnega dostojanstva. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka.

16. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je z aktivnostmi v ponovljenem postopku pričela takoj po prejemu sodbe Upravnega sodišča. Odločitev o izvolitvah v naziv sprejema Senat UL ZF, ki praviloma zaseda enkrat mesečno, kar pomeni, da tudi ob upoštevanju tega dejstva ter prej opisanih okoliščin, novega upravnega akta ni bilo mogoče izdati v prej navedenem zakonskem roku. Stranka bi lahko tekom postopka vložila tudi pritožbo zaradi molka organa. Časovni potek izdaje novega upravnega akta je izključno posledica upoštevanja napotil Upravnega sodišča in aktivnosti, ki jih je bila tožena stranka dolžna izvesti pred izdajo nove odločbe, kar ni v ničemer vplivalo na siceršnjo pravilno in zakonito odločitev pristojnega organa, ki je o zadevi odločal. 17. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe na str. 6 in 7 izhaja stališče prvostopenjskega organa, in sicer, da je bil tožnik najpozneje dne 18. 3. 2014 seznanjen z vsebino celotnega spisa, na katerem temelji odločba, na podlagi česar mu je bila dana možnost, da se izjavi o vseh relevantnih dejstvih in gradivu, s čimer je bilo po mnenju tožene stranke v celoti zadoščeno načelu zaslišanja stranke.

18. Kot je navedlo tudi Upravno sodišče v odločbi opr. št. 1 U 86/2015-21, je mogoče procesno kršitev pri prvostopenjskem odločanju popraviti tudi v pritožbenem postopku v skladu z 243. členom ZUP. S tem v zvezi tožena stranka dodatno še pojasnjuje, da je bil tožnik tudi z dopisom z dne 14. 7. 2016 posebej obveščen o teku ponovnega postopka in istočasno pozvan, da se izjasni glede ponovitve postopka, na kar je tožnik odgovoril, da vztraja pri izvedbi postopka ponovne izvolitve v naziv. Dodatno je bil tožnik pozvan k izjasnitvi tudi dne 31. 8. 2016, ko so mu bile posredovane kopije pritožb študentov, zaradi česar je tožnik zahteval vpogled v spis, ki je bil izveden 13. 9. 2016. Z navedenim dopisom oziroma pozivom je bilo tožniku tudi pojasnjeno, da je vse ostale listine prejel ob izvedenem vpogledu v dokumentacijo tekom pritožbenega postopka, kar je razvidno tudi iz uradnega zaznamka z dne 13. 9. 2016, tj. da je bil tožnik tudi v tem primeru dodeljen rok 8 dni za izjasnitev. Z dopisom UL ZF z dne 31. 8. 2016 so bile tožeči stranki poslane pritožbe študentov in v tem dopisu je bil tožniku dodeljen rok 8 dni za pisno izjasnitev. Sodišče lahko vpogleda tudi v uradni zaznamek o vpogledu v dokumentacijo z dne 13. 9. 2016, iz katerega je razvidno, da je bila tožeča stranka ob vpogledu opozorjena, da je bil tožnik že z dopisom z dne 7. 9 .2016 pozvan k izjasnitvi, vsled česar je sicer popolnoma neizkazan in neutemeljen očitek tožeče stranke o kršitvi pravice do izjave. V spisu se nahaja tožnikova obsežna izjasnitev o listinah. Obrazložitev prvostopenjskega organa je po mnenju tožene stranke pravilna in zadostno obrazložena, ter skladna z napotili prej omenjene odločbe Upravnega sodišča (12. - 14. točka obrazložitve). Iz izpodbijane odločbe je namreč razvidna in utemeljena opredelitev do mnenja Študentskega sveta, rezultatov anket in vsebine mnenja, prav tako odločba obsega tudi obrazložitev, zakaj sledi mnenju Študentskega sveta in ne tožnikovi izjavi. Drugostopenjski organ navaja, kaj je kandidat v Pripombah na Študentsko mnenje z dne 15. 1. 2014 navedel. 19. Tožena stranka nadalje pravi, da je iz konkretnih delov obrazložitve razvidno, da se je Študentski svet UL ZF v svojem mnenju jasno in konkretno opredelil do vseh bistvenih vidikov pedagoškega procesa: razumljivost in sistematičnost predavanj ter preverjanja znanja; odnos do študentov; priprava in metodična oziroma didaktična vrednost pedagoških pripomočkov, študentskih gradiv in učbenikov. Študentski svet UL ZF je namreč v mnenju povzel tako ocene iz pridobljenih anket, kakor tudi informacije od študentov, ki so bili prisotni na predavanjih. Izpovedbe in informacije s strani študentov so bile zelo odklonilne od pričakovanega korektnega, etično-akademskega in obče človeškega odnosa, s čimer kljub vmesnim opozorilom vodstva fakultete, kandidat ni prekinil. Glede na vse navedeno je neutemeljen očitek tožnika glede kršitve določbe 214. člena ZUP, saj je izpodbijana odločba po mnenju tožene stranke zadostno obrazložena. Študentski svet, ki podaja mnenja za potrebe habilitacijskih postopkov, je pri svojem delu avtonomen, v zvezi s čimer je potrebno dodati, da je mnenje Študentskega sveta tudi sicer skladno z izvedenimi študentskimi anketami, kot je to razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Organ prve stopnje je dovolj obrazloženo pojasnil, zakaj je dal mnenju "prednost" pred ostalimi ocenami in dokumentacijo, kot to v tožbi izpostavlja tožnik, kakor tudi, zakaj ni sledil tožnikovim pripombam. V tem delu velja ponovno izpostaviti, da tožnik obrazloženo in konkretno niti ne ugovarja obrazložitvi in odločitvi organa prve stopnje, temveč tožbo gradi na temelju pavšalnih in neutemeljenih očitkov. Povsem zgrešen je tudi očitek tožnika, da v ponovljenem postopku ni imel možnosti, da se seznani z uspehom dokazovanja, da o izvolitvi odloča Senat fakultete s tajnim glasovanjem in prejudiciranje odločitve iz tega razloga niti ni mogoče. Seznanitev stranke z uspehom dokazovanja je relevantna v primerih, ko upravni organ izvaja dokaze, ki jih ni predlagala stranka, pa organ na podlagi izvedenih dokazov ugotovi drugačno dejansko stanje od tistega, ki ga je zatrjevala in dokazovala stranka. V takem primeru mora imeti namreč stranka možnost, da na te dokaze odgovori s svojimi. Ni pa namen seznanitve stranke z uspehom dokazovanja v tem, da ima stranka možnost spreminjati svoj zahtevek vse do stopnje, ko mu je mogoče ugoditi (sodba v zadevi U 1818/2008 z dne 9. 4. 2009). Toženi stranki se utemeljeno poraja vprašanje ali je tožeča stranka sploh dovolj pozorno prebrala obrazložitev organa prve stopnje, saj obrazložitev obsega vse potrebno, je določeno v 214. členu ZUP.

20. V nadaljevanju tožena stranka navaja citat iz sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi III U 41/2016 z dne 6. 2. 2017 in sicer, da obrazložitev odločbe tožene stranke, glede na volilni postopek, predpisan z ZVis in Statutom univerze, iz objektivnih in zakonskih razlogov ne more segati preko formalnih razlogov in zajemati tudi razlogov o tem, zakaj se je senat oziroma zakaj so se njegovi posamezni člani odločali glasovati proti predlogu, da se tožnik ponovno izvoli v naziv višjega predavatelja. Vrhovno sodišče se je postavilo na stališče, da lahko obrazložitev vsebuje le pojasnilo, kako so bile izvedene volitve in kakšen volilni izid je bil dosežen, s čimer so, glede na posebne zakonske določbe ZVis, dovolj tehtno in prepričljivo opredeljena odločilna dejstva, ki so vodila toženo stranko pri izdaji s tožbo izpodbijane odločbe ter jih je sodišče prve stopnje upravičeno presojati v okviru preizkusa pravilnosti in zakonitosti odločbe. V nasprotnem primeru bi, kot navaja Vrhovno sodišče RS, sodišče nedopustno poseglo v ustavno in zakonsko zagotovljeno avtonomijo tožene stranke, saj člani senata, ki volijo, z glasovanjem dejansko uresničujejo avtonomijo tožene stranke in niso z nobenim zakonom zavezani, da svoj glas obrazložijo, saj bi bilo to v nasprotju z načelom svobode volitev.

21. Tožena stranka nadalje tudi ponovno pojasnjuje, da organ prve stopnje tožnikovim pripombam ni sledil (kar je navedeno tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe) iz razloga, ker je tožnik sam priznal določene nepravilnosti in zatrjevanja študentov, pri čemer je v svojih vlogah pojasnil, da gre za nekaj posamičnih dogodkov, ki se lahko pripetijo vsakomur, kar je povsem nedopustno. Poleg tega je tožnik v svojih pripombah na študentsko mnenje zgolj pavšalno zavrnil trditve študentov, v pretežnem delu pa njihovih navedb ni zanikal, ter je navajal, da Študentski svet ne more podajati mnenja za pedagoško delo po ocenjevalnem obdobju, kar gre razumeti kot priznanje navedenih dejstev v študentskem mnenju, prav tako ni navedel nobene razumne razlage, ki bi dokazovala ali nakazovala na neresničnost vsebine študentskega mnenja, zaradi česar njegovim pripombah ni bilo moč slediti.

22. Po mnenju tožene stranke je nepravilno in neutemeljeno tudi grajanje, da mnenje Študentskega sveta ni ustrezno in da ni pripravljeno v skladu z določbami Meril, prav tako tudi navajanje, da mnenje odstopa od rezultatov anket, saj temu ni tako. Tožnik v tem delu niti obrazloženo ne navede, v katerem delu in na kakšen način naj bi mnenje odstopalo od anket, kar je Senat UL ZF sicer v izpodbijani odločbi obrazložil. Pritožbeni razlogi tožnika so tako pavšalni, da jih niti ni mogoče preizkusiti, v tej posledici pa so popolnoma neupoštevni. Ne držijo navedbe tožnika, da Senat UL ZF pri odločanju ni upošteval ostalih študentskih anket (ki naj bi bile za tožnika ugodne), saj je tudi ta del ustrezno obrazložil. Očitek, da naj bi Senat UL ZF dal Študentskemu svetu navodilo, kakšno mnenje naj pripravijo, je neresnično in v razmerju do Senata UL ZF tudi žaljivo. Tožena stranka kot dokaz dodatno prilaga tudi zapisnik 38. redne seje Senata Univerze v Ljubljani z dne 30. 5. 2017, iz katerega je razvidno, da je bil soglasno sprejet sklep, da se pritožba tožnika zavrne kot neutemeljena (sklep št. 10.1), prav tako je tudi v odločbi UL izpostavljena presoja glede pritožbenih navedb tožnika, in sicer je tudi Senat UL ugotovil, da so bile študentske ankete v letu 2008/09 in 2009/10 slabe, pri čemer še zlasti izstopajo ocene za odnos do študentov, ki so 1,17 in 1,06 na lestvici od 1 do 5, kar pomeni, da so bile skoraj vse ocene negativne. Mnenja Študentskega sveta so konsistentna z rezultati anket, saj nekatere lastnosti tožnika ocenijo kot pozitivne, druge pa hudo grajajo, pri čemer spet izstopa negativen odnos do študentov in študentk. Rezultati anket kot tudi navedbe v mnenjih Študentskega sveta kažejo na resne težave pri pedagoškem delu B.B., zato je bilo negativno mnenje tudi po mnenju UL utemeljeno. (str. 10, tretji odstavek). Tožnik ne izkazuje pedagoške usposobljenosti, ki predstavlja enega od skupnih pogojev, določenih v 39. členu in 66. členu Meril, v posledici navedenega pa tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev iz 37. člena Meril. Prav tako po mnenju tožene stranke v obravnavanem primeru ni bilo kršeno načelo sorazmernosti, glede česar tožnik, razen navedbe pravne teorije, konkretno ne navede nobenih dejstev.

23. Tožeča stranka pravi, da neizvolitev v naziv neposredno ni povezana z zaposlitvijo tožnika. Kot je razvidno iz priloženega dopisa tožnika z dne 20. 10. 2014, je tožnik na toženo stranko naslovil predlog za sporazumno prekinitev delovnega razmerja z dnem 9. 11. 2014, na podlagi česar je bil v nadaljevanju sklenjen sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi št. 110069-7/2014 z dne 10. 11. 2014. To pomeni, da izvolitev v naziv nikakor ni povezana z zaposlitvijo tožnika, saj le-ta ni več zaposlen pri toženi stranki. Tožniku z izdajo izpodbijane odločbe tudi niso bile kršene nobene ustavne pravice, prav tako pa tožnik tudi ne razpolaga z nobeno iztožljivo pravico, s katero bi lahko zahteval ponovno izvolitev v naziv.

24. V prvi pripravljalni vlogi tožeča stranka pravi, da tožena stranka potrjuje dejstvo, da je izpodbijani akt dejansko izdala kasneje, kot to predvideva določba 4. odstavka 64. člena ZUS-1, s tem pa je kršila pravila upravnega postopka. V ponovnem postopku tožena stranka zmotno smatra, da je pravica do izjave stranke zagotovljena že na podlagi vpogleda v spis in posredovanja pritožb. S tem je bil kršen 9. člen ZUP. Tako tudi ni mogoče šteti, da je bila stranki možnost zaslišanja dana že s samo pravico pregledovati dokument zadeve. Sklicuje se na sklep X Ips 273/2013 z dne 19. 06. 2014,v katerem je rečeno, da se revident glede dejstev in okoliščin, na katerih temelji izpodbijana sodba, ni imel možnosti neposredno izjasniti ne v upravnem postopku in ne na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje, zato je Vrhovno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

25. V konkretnem primeru pravica do izjave dejansko ni bila omogočena. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo obrazložitev Senata ZF UL le kopirala oz. uporabila računalniško funkcijo "copy-paste". Slednje ravnanje nedvomno dokazuje, da tožena stranka nima relevantnih protiargumentov, s katerimi bi lahko utemeljila svoje ravnanje. Ne drži torej dejstvo, da tožeča stranka ni konkretno navedla, katere kršitve je tožena stranka v postopku imenovanja v naziv zagrešila. Tožeča stranka je namreč jasno opredelila in izpostavila vse kršitve ter opredelila tudi njihove posledice, tožena stranka pa zgolj s pavšalnim navajanjem, da gre za pavšalne očitke tožeče stranke, ki naj ne bi bili utemeljeni in ne bi vplivali na vsebino mnenja, zavrača očitke tožeče stranke, pri čemer pa je pomembno, da se do očitanih kršitev ni vsebinsko opredelila. Tožeča stranka navedbam nasprotuje in poudarja, da ostaja na stališču, da je navedeni očitek odsotnosti možnosti seznanitve z uspehom dokazovanja in možnostjo, da se o tem izreče, upravičen (U 1818/2008 z dne 9. 4. 2009). Nadalje tožena stranka v odgovoru na tožbo kot dokaz prilaga tudi zapisnik 38. redne seje Senata Univerze v Ljubljani z dne 30. 5. 2017. Tožeča stranka na tem mestu izpostavlja, da gre za nov dokaz oziroma za navajanje novih dejstev in dokazov v upravnem sporu, kot to opredeljuje določilo 3. odstavka 20. člena ZUS-1, skladno s katerim stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Primerjava navedb tožene stranke v vseh dosedanjih vlogah pokaže, da tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja določena nova dejstva in širi svoje navedbe, pri čemer ne obrazloži, zakaj teh dejstev ni navedla že v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

26. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču med drugim predlaga povračilo stroškov, do teh pa po mnenju tožeče stranke slednja ni upravičena, saj je tožena stranka nosilec javnega pooblastila. V kolikor pa bi sodišče vseeno odločilo, da tožena stranka je upravičena do takšnega povračila, tožeča stranka na tem mestu izpostavlja pretirano točkovanje pregleda listinske dokumentacije v stroškovniku

27. Tožena stranka v pripravljalni vlogi navaja, da je bil tožnik enako obravnavan, kot vsi ostali predlagatelji v postopkih izvolitve v naziv. S tem, ko je prvostopenjski organ, sicer povsem upravičeno, prekoračil 30-dnevni rok za izdajo odločbe v postopku vnovičnega odločanja, pa tožnika v ničemer ni obravnaval arbitrarno in mu ta prekoračitev roka tudi sicer v ničemer ni bila v škodo. Upravno sodišče je v sodbi opr. št. I U 86/2015-21 z dne 7. 6. 2016 v 14. točki obrazložitve navedlo, da bi v predhodno izvedenem upravnem postopku moral prvostopenjski organ še pred odločitvijo tožnika pozvati, da se opredeli do mnenja Študentskega sveta in rezultatov študentskih anket, mu dati rok za izjasnitev, nakar bi moral pri svoji odločitvi upoštevati tudi tožnikovo izjavo in v obrazložitvi navesti, zakaj pri svoji odločitvi bodisi sledi mnenju študentskega sveta ali pa morebiti tožnikovi izjavi, kar bo potrebno storiti v ponovljenem postopku in je to tudi bilo storjeno. Kot je ugotovilo navedeno sodišče v omenjeni sodbi, je bila tožniku dana možnost do izjave v pritožbenem postopku, vendar ker se drugostopenjski organ ni opredelil do tožnikovih navedb, je bila ta odločba nepopolna. Iz vsebine navedene sodne odločbe je razvidno, da je bila tožniku že v predhodnem postopku (oziroma v postopku, ki je bil predmet te sodne presoje) omogočena pravica do izjave na podlagi 9. člena ZUP (razvidno iz uradnega zaznamka z dne 4. 2. 2014), pri čemer je bila odločba zaradi pomanjkljive obrazložitve kasneje razveljavljena. Tožena stranka s tem v zvezi pojasnjuje, da je ne glede na prej omenjeno dejstvo, prvostopenjski organ tožniku v postopku vnovičnega odločanja, ponovno omogočil vpogled v dokumentacijo in mu z dopisom dekana D.D. z dne 31. 8. 2016 dal možnost, da se (ponovno) izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, o čemer je bil tožnik dne 13. 9. 2016 ob vpogledu v spis, ki je bil izvršen s strani njegovega pooblaščenca oziroma konkretno odvetniške kandidatke G.G., tudi posebej opozorjen, saj je to dejstvo omenjena pooblaščenka s podpisom tudi potrdila, kar je razvidno iz uradnega zaznamka o vpogledu v dokumentacijo habilitacijskega postopka z dne 13. 9. 2016. Slednji se v tem delu sklicuje na sklep X Ips 273/2013 z dne 19. 6. 2014, ki pa se nanaša na povsem drugačno dejansko in pravno stanje - v tej odločbi je bilo namreč ugotovljeno, da se revident glede dejstev in okoliščin, na katerih temelji izpodbijana sodba, ni imel možnosti neposredno izjasniti, ne v upravnem postopku, ne na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje, za kar pa ne gre v obravnavanem primeru, saj je tožnik to možnost večkrat tudi imel - tako v predhodno izvedenem postopku (v fazi pritožbe), kakor v tem postopku. Tožnik v tem postopku navsezadnje tudi ne prereka, da ni imel možnosti izjasnitve, ki jo je izkazano imel, temveč zgolj navaja pravno teorijo glede načela zaslišanja stranke, pri čemer se do toženčevih navedb v tem delu, ne opredeli. Način, kako mora dati organ stranki možnost, da se izjavi o pravno pomembnih dejstvih in okoliščinah, v zakonu ni splošno predpisan, vendar pa je upravni organ oziroma tožena stranka (in prvostopenjski organ) s tem, ko sta tožniku omogočila vpogled v spisovno dokumentacijo in mu dala rok za izjavo, prav gotovo zadostila vsem obveznostim in pri tem ravnala v skladu z dolžno skrbnostjo. Stranka nadalje pojasnjuje, da je tožnik v tožbi z dne 29. 9. 2017 toženki neutemeljeno očital, da bi moral prvostopenjski organ natančno pojasniti postopek pridobivanja mnenja, vsebino mnenja, stališče tožnika o izdanem mnenju in zakaj mnenje Študentskega sveta sprejema, tožnikovih argumentov pa ne, kar vse odločba Senata UL ZF z dne 21.11.2016 vsebuje, in sicer: na str. 2 in 4 je naveden potek pridobivanja mnenja Študentskega sveta glede česar tožena stranka še dodaja, da sama nima nobenih pristojnosti glede načina dela Študentskega sveta; na str. 7 in 8 je navedena vsebina mnenja študentskega sveta, na str. 8 in 9 je navedeno stališče tožnika o izdanem mnenju, na str. 9 in 10 je navedena obrazložitev, zakaj mnenje študentskega sveta sprejema, tožnikovih argumentov pa ne. Iz navedenega je torej razvidno, da so tožnikove navedbe o neustrezni oziroma pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane odločbe v celoti neutemeljene, saj odločba zajema vse potrebne sestavine in ustrezno argumentacijo. Kot izhaja iz obrazložitve odločbe Vrhovnega sodišča opr. št. VSRS X Ips 131/2017 z dne 3. 9. 2019 ni razlogov za odstop od prej omenjenega stališča, kar pomeni, da drugačna obrazložitev odločitve, sprejete s tajnim glasovanjem, ni mogoča. V obravnavnem primeru je tožena stranka podala bolj obširno obrazložitev v skladu z napotili Upravnega sodišča, čeprav glede na stališče Vrhovnega sodišča v navedeni sodbi, to ni potrebno. Pravna dolžnost obrazložitve oblastvenih odločitev kot izraz spoštovanja pravice iz 22. člena Ustave se ne po svoji vsebini in ne po svoji funkciji ne razteza na avtonomne, strokovne odločitve univerze in visokošolskih zavodov, v katerih se ne odloča o pravicah ali obveznostih strank, tudi če bi se postavili na stališče, da se navedena ustavna določba glede na možnost sodnega varstva kandidata (59. člen ZViS) v določeni meri razteza tudi na postopke za izvolitev v naziv, pa to lahko pomeni le, da je univerza obrazložitev dolžna podati le glede uresničevanja procesnih pravic kandidata, torej le s predstavitvijo poteka postopka in utemeljitvijo, da je odločanje potekalo zakonito v predpisanih okvirjih. Upravni organ v tem primeru ni izvajal nobenih takšnih dokazov, temveč je zgolj pridobil dokumentacijo, v skladu s področnimi predpisi, s katero je bil (v celoti) seznanjen tudi tožnik, pri čemer tudi ni bilo ugotovljeno drugačno dejansko stanje, temveč je tožnik izrazil nestrinjanje z vsebino mnenja študentskega sveta ter načinom pridobivanja le-tega, glede česar ni bilo ugotovljeno nobene nepravilnosti (sodba X Ips 131/2017 z dne 3. 9. 2009). Glede navedb tožnika v zvezi z novim dokazom - tj. zapisnikom 38. redne seje Senata Univerze v Ljubljani z dne 30. 5. 2017, toženka pojasnjuje, da če bi tožnik pogledal datum izdaje tega dokaza oziroma zapisnika, bi lahko ugotovil, da je dokument nastal v času pred odločanjem o pritožbi tožnika zoper odločbo UL ZF. št. HAB-113/24/2016 z dne 21. 11. 2016, in je naveden oziroma povzet v obrazložitvi izpodbijane odločbe UL, št. 104-5/2017-4 z dne 19. 7. 2017 (na str. 6). Kot tak ne predstavlja novega dokaza in tudi ne novoto, ki v obravnavanem primeru ne bi bila dopustna. Tako je jedro navedenega odločanja utemeljeno v avtonomno določenih pravilih znanosti in stroke, ki se izvaja v okviru predpisanega postopka (17. točka obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 131/2017). Tožena stranka sodišču predlaga, da po izvedenem dokaznem postopku tožbo v celoti zavrne, s stroškovno posledico.

28. V vlogi z dne 5. 1. 2021 tožeča stranka pravi, da je prejela pripravljalno vlogo tožene stranke in prereka vse v njej podane navedbe in se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na svoje navedbe, ki jih je podala v prejšnjih vlogah v tem postopku.

29. Tožba ni utemeljena.

30. Tožnik v tožbi ne uveljavlja, da drugostopenjski organ ni odgovoril na katerega izmed pritožbenih ugovorov v smislu obveznosti iz drugega odstavka 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Drugostopenjski organ je v vsebinskem delu obrazložitve drugostopenjskega akta (na straneh 6-7 drugostopenjske odločbe) odločitev oprl na argumentacijo, ki jo je zavzel prvostopenjski organ, temu pa je drugostopenjski organ dodal oziroma je naredil posebne poudarke v obrazložitvi odločitve. Sodišče ugotavlja, da je odločitev tožene stranke zakonita in pravilna in se sodišče lahko sklicuje na utemeljitev tožene stranke (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju: ZUS-1). Zaradi razhajanj v pravnih stališčih med strankama pa bo navedeni utemeljitvi tožene stranke sodišče dodalo svoje poudarke glede na tožbene ugovore o spoštovanju napotkov Upravnega sodišča iz predhodne sodbe v zadevi I U 86/2015-21 z dne 7. 6. 2016 v ponovljenem postopku, o pravici do izjave oziroma zaslišanja stranke, o potrebni vsebini obrazložitve predmetnega akta o (ne)izvolitvi oziroma o dokazni oceni v konkretnem primeru. Pred tem pa bo v prvem razdelku sodbe povzelo stališča glede avtonomije državne univerze, kajti razlaga tega ustavnega načela ima vpliv na intenzivnost in obseg presoje zakonitosti tovrstnih aktov organov državne univerze v upravnih sporih s strani sodišča. 31. V sodbi v zadevi X Ips 39/2019 z dne 27. 5. 2020, s katero je Vrhovno sodišče razveljavilo sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 2603/2018 z dne 9. 1. 2019, Vrhovno sodišče pravi, da je odločitev o izvolitvi v naziv po vsebini predmet avtonomne strokovne presoje pristojnih organov univerze. Zato je tudi vprašanje vsebine obsega njene utemeljitve oziroma obrazložitve izraz navedenega avtonomnega strokovnega vrednotenja, „česar sodišče ne more ocenjevati, saj bi s tem stopilo na polje presoje tiste vsebine, ki mu je po Ustavi odtegnjena.“ Zato se tudi pravna dolžnost obrazložitve oblastvenih odločitev „kot izraz spoštovanja pravice iz 22. člena Ustave“ ne po svoji vsebini ne po svoji funkciji ne razteza na avtonomne, strokovne odločitve univerze in visokošolskih zavodov, v katerih se ne odloča o pravicah ali obveznostih strank. Vrhovno sodišče dodaja, da je „sicer pomembno“, da je v primeru neuspeha vsak kandidat, ki je zaprosil za izvolitev v določen naziv, seznanjen s pomanjkljivostmi, ki jih mora odpraviti oziroma pogoji, ki jih mora (še) izpolniti, vendar pa je to „dolžnost, ki se mora zagotavljati“ na podlagi jasno opredeljenih ter javno objavljenih meril ter v okviru „ustrezne komunikacije“ s kandidati v okviru univerze in njenih članic, „ne prek formalne obveznosti obrazložitve“, kot to velja za upravne akte, in ne prek sodišča v okviru sodne presoje na podlagi ZVis. To pomeni, da vprašanj izpolnjevanja znanstvenih, umetniških, pedagoških in drugih zahtev meril za izvolitev v naziv po njihovi naravi sodišče v upravnem sporu ne more razreševati.1

32. Po stališču Vrhovnega sodišča je državna univerza obrazložitev odločitve o (ne)izvolitvi dolžna podati le glede „uresničevanja procesnih pravic kandidata, torej le s predstavitvijo poteka postopka in utemeljitvijo, ki omogoča preizkus, ali je odločanje potekalo v predpisanih okvirjih.“ Preizkus sodišča prve stopnje preko teh okvirov ne more in ne sme posegati. V nasprotnem primeru bi sodišče prve stopnje nedopustno poseglo v ustavno (58. člen Ustave) in zakonsko (po ZVis) zagotovljeno avtonomijo. Glede na vsebino, ki je lahko predmet sodnega preizkusa, „mora odločba v postopku habilitacije vsebovati obrazložitev o tem, kako so bile izvedene volitve in kakšen volilni izid je bil dosežen in to tako, da je mogoč preizkus, ali je postopek tekel v predpisanih okvirjih“.2

33. V sklepu v zadevi X Ips 39/2019 se Vrhovno sodišče sklicuje tudi na svojo predhodno sodbo v zadevi I Up 214/2009 z dne 28. 12. 2009, v kateri je sodišče navedlo, da odločba tožene stranke „ne more segati preko formalnih razlogov in zajemati razlogov o tem, zakaj je senat oziroma zakaj so se njegovi posamezni člani odločili glasovati, da se tožnik ne izvoli v naziv.“3 Pri tem je Vrhovno sodišče v zadevi I Up 214/2009 izhajalo iz izhodiščnega stališča, da gre pri izvolitvah v univerzitetne nazive po ZVis in statutu univerze za izražanje volje volivcev na tajnih volitvah.4

34. Upravno sodišče v zvezi s tem pripominja, da je v sodbi (opr. št I U 2603/2018-5), ki jo je Vrhovno sodišče razveljavilo s sklepom X Ips 39/2019, Upravno sodišče, upoštevajoč, kakor je sodbo Upravnega sodišča povzelo Vrhovno sodišče,5 presojalo v izpodbijanem aktu ravno to, na kar usmerja razlaga Vrhovnega sodišča oziroma je Upravno sodišče opravilo presojo v mejah, kakor je upravni spor zamejilo tudi Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 39/2019. V zadevi I U 2603/2018-5 je namreč Upravno sodišče ugotovilo, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni bilo razvidno, kakšna so bila mnenja študentskih svetov ter strokovnih poročevalcev in da v njej ni razlogov o izpolnjevanju kvalitativnih in kvantitativnih kriterijev v skladu z merili za izvolitev v naziv. Vse našteto se namreč omejuje zgolj na formalne razloge oziroma je znotraj okvirov presoje spoštovanja procesnih predpisov. Upravnemu sodišču ni poznano, da bi to sodišče kadar koli odločilo, da mora biti iz tovrstne odločbe organov univerze razvidno, zakaj so se njegovi posamezni člani odločili glasovati, da se tožnik ne izvoli v naziv.6 Imata pa Upravno sodišče in Vrhovno sodišče različni stališči glede tega, ali mora biti vsebinski razlog za neizvolitev sestavni del obrazložitve in da volitve v visokošolske nazive (ni)so svobodne volitve v tem smislu, da gre zgolj za izražanje volje volilnih upravičencev ob upoštevanju zgolj procesnih predpisov, kar bo sodišče utemeljilo v nadaljevanju te obrazložitve v povezavi s sodno prakso Upravnega sodišča. 35. Upoštevajoč navedeno sodno prakso Vrhovnega sodišča in interpretacijo ZVis in 58. člena Ustave, ki od tožene stranke zahteva samo, da v obrazložitev vključi podatke o tem, kako so bile izvedene volitve in kakšen volilni izid je bil dosežen in to tako, da je mogoč preizkus, ali je postopek tekel v predpisanih okvirjih, tožnikova tožba očitno ni utemeljena oziroma bi iz zgoraj opisane sodne prakse Vrhovnega sodišča izhajalo celo, da tožnik v konkretnem primeru sploh nima dostopa do sodnega varstva glede na tožbene ugovore (in primarni zahtevek), ki ga uveljavlja.

36. Vendar pa zakonodajalec takšne omejitve sodnemu nadzoru nad zakonitostjo (ne)izvolitev v visokošolske nazive ni predpisal, niti takšna omejitev ne izhaja iz ustavi skladne razlage določbe 58. člena Ustave. Poleg tega se tudi tožena stranka v upravnem sporu ne brani zgolj s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 39/2019 z dne 27. 5. 2019, ampak se v pretežnem delu njenih pripravljalnih vlog brani z argumentom, da je izpodbijani akt tudi po vsebini dovolj obrazložen in da pravica do obrambe oziroma izjave ni bila kršena. Zato Upravno sodišče tožbe ni zavrglo kot nedopustne, ampak jo je zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi že izpeljane interpretacije načela avtonomije univerze v predhodnih primerih na prvi stopnji sojenja7 in tudi na drugi stopnji sojenja pred izdajo sodbe v zadevi X Ips 39/2019. 37. Določilo 59. člena ZVis namreč določa, da se zoper odločbo, izdano v postopku za izvolitev v naziv, lahko sproži upravni spor.8 V tem določilu ni nobene posebne omejitve glede sodne presoje zakonitosti teh aktov. Izpodbijana odločba ni upravni akt,9 ampak gre za druge vrste javno-pravni akt, za katerega se določbe ZUP uporabljajo subsidiarno (tretji odstavek 3. člena ZUP), pri čemer se upravni postopek po ZUP uporablja „smiselno,“10 kolikor za izvolitve v nazive visokošolskih učiteljev postopek ni urejen s posebnimi določili (4. člen ZUP).11

38. Upravno sodišče je v pretekli sodni praksi vzpostavilo specifično razmerje med določilom o avtonomiji državnih univerz iz 58. člena Ustave in preostalimi ustavnimi določbami, ki so lahko relevantne v postopkih izvolitev v univerzitetne nazive, v primerjavi z zgoraj citirano prakso Vrhovnega sodišča.12

39. Upravni spori iz 59. člena ZVis v zvezi z določilom drugega stavka prvega odstavka 2. člena ZUS-1 so namreč zamejeni najprej z vsebino tistih določb, ki jih je predpisal zakonodajalec, te pa niso izključno procesne norme. S temi določbami je avtonomija univerze omejena. Zakonodajalec je tako predpisal pogoje za izvolitev (55. člen ZVis), med katerimi so med drugim tudi pogoj, da mora visokošolski učitelj izpolnjevati pogoje, določene v skladu z merili za izvolitev v naziv, merila pa določi senat visokošolskega zavoda in merila morajo biti v skladu z zakonom, pri čemer je zakonodajalec predpisal tudi, da morajo biti merila mednarodno primerljiva, kar je materialno-pravni pogoj, in se morajo javno objaviti. V določilu 8. točke 49. člena ZVis je celo določeno, da Svet za visoko šolstvo RS kot svetovalno telo Vlade RS daje mnenje k merilom za izvolitve v nazive visokošolskih učiteljev. Zakonodajalec je tudi predpisal postopek za izvolitev (56. člen ZVis), a da se podrobnejši postopek za izvolitev naziv v skladu z zakonom uredi v merilih in statutu visokošolskega zavoda (57. člen ZVis). Zakonodajalec je v četrtem odstavku 55. člena ZVis predpisal, da je v naziv višjega predavatelja lahko izvoljen, kdor je končal najmanj študijski program druge stopnje in ima preverjene pedagoške sposobnosti13, kar so materialno-pravni zakonski pogoji. To je temeljni zakonski okvir, znotraj katerega sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost predmetne odločbe o neizvolitvi v naziv, kajti sicer določba 59. člena ZVis o presoji „zakonitosti“ tovrstnih odločb v upravnem sporu, ki nima posebnih omejitev niti v drugem odstavku prvega odstavka 2. člena ZUS-1, ne bi imela smisla.14 Vendar pa je brez dvoma zakonski pogoj o preverjenih pedagoških sposobnostih strokovne narave, ki spada v sfero avtonomije državne univerze, a so metode tega preverjanja predpisane z Merili in statutom univerze ob smiselni uporabi določb ZUP.

40. Odločitve o nazivih visokošolskih učiteljev se sicer sprejemajo na podlagi volitev, vendar ne gre za svobodne in tajne volitve, kjer volivci zgolj izražajo svojo voljo,15 tako kot na primer pri volitvah v predstavniške organe lokalne in državne oblasti glede na to, katere pogoje in kaj vse je predpisal zakonodajalec v ZVis, da mora izpolniti kandidat za morebitno izvolitev. Poleg tega mora biti v kandidacijskem postopku spoštovana pravica stranke do izjave, da kandidat ni zgolj objekt postopka (22. in 34. člen Ustave) in mora imeti enake pogoje kandidiranja brez elementov nedopustne diskriminacije (tretji odstavek 49. člena Ustave). To pomeni, da mora sodniška interpretacija načela avtonomije državne univerze ter obsega in intenzivnosti sodne kontrole nad zakonitostjo odločanja volilnih organov na državnih univerzah upoštevati tudi druge ustavne določbe in ne samo določbo 58. člena Ustave, saj mora biti to načelo obravnavano v koherentni povezavi z ostalimi določbami Ustave, odločanje o izvolitvah v visokošolske nazive državnih univerz pa mora biti znotraj okvirov in sestavni del ustavne demokracije Republike Slovenije.

41. Zato je Upravno sodišče v pretekli sodni praksi izpeljalo interpretacijo, da iz jezikovne, logične in sistematične razlage določila 58. člena Ustave RS izhaja splošna pravna interpretacija, da je državna univerza avtonomna institucija na vseh področjih (z vidika Ustave), razen na dveh. Državna univerza z vidika Ustave ni avtonomna v svojem ravnanju na tistem področju oziroma v tistih primerih, ko ravnanje tožene stranke pomeni kolizijo s katero drugo ustavno določbo na isti ravni ustavno-pravnega varstva, kajti ravnanje državne univerze ne more biti neodvisno od ustavnih določb. In drugič: državna univerza ni avtonomna glede financiranja, ker naj bi po določilu 2. odstavka 58. člena Ustave RS to področje urejal zakon.16

42. Za obravnavani spor je glede na tožbene ugovore o napačnem postopanju glede pridobivanja mnenja Študentskega sveta in pravil njegove uporabe v skladu z Merili ključen tisti vidik predhodnih interpretacij Upravnega sodišča, kjer Upravno sodišče ustavno načelo avtonomije univerze postavlja v ustrezno razmerje z ustavno določbo 3. odstavka 49. člena Ustave RS, ki je ustavna pravica, in po kateri je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. Izvolitev v naziv visokošolskega učitelja sicer ne pomeni neposredne pridobitve delovnega mesta, vendar pa sodišče že v zadevi U 1375/2002 ni spregledalo dejstva, da (ne)izvolitev v naziv visokošolskega učitelja lahko neposredno vpliva na pridobitev oziroma izgubo določenega delovnega mesta. Poleg tega pa imajo tovrstne odločitve, ki se sprejemajo na podlagi volitev, vpliv tudi na pravico do zasebnosti v smislu dostopa do poklica in možnosti vzpostavljanja strokovnih oziroma poslovnih vezi s kolegi znotraj določenega (visoko-kvalificiranega) poklica in varstvo časti in ugleda kot varovanih elementov zasebnosti iz 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - lahko tudi v zvezi s prepovedjo diskriminacije iz 14. člena EKČP.17 Preneseno na ustavno-pravno raven to pomeni, da je v teh zadevah relevantno določilo 3. odstavka 49. člena Ustave RS. Gre za specialno in iztožljivo ustavno pravico, ki je odraz splošnega pravnega načela enakosti pred zakonom ali prepovedi diskriminacije (2. odstavek 14. člena Ustave RS) ali temeljne človekove pravice do enakopravnosti (1. odstavek 14. člena Ustave RS) ali temeljne človekove pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS).18 Tožnik v upravnem sporu namreč lahko varuje svojo ustavno pravico do prepovedi diskriminacije oziroma da pod enakimi pogoji, brez razlikovanja na nedopustni osebni podlagi, kot drugi kandidati sodeluje v postopku izvolitve v naziv. S tem noben legitimen vidik avtonomije državne univerze ni ogrožen, kajti avtonomija univerze prav gotovo ni v tem, da kogar koli neenako obravnava (diskriminira) v nasprotju z Ustavo. Dokazno breme za zatrjevano neenako obravnavanje (diskriminacijo) je najprej na tožniku, da izkaže dejstva, ki upravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije. Ko je takšna domneva izkazana, mora kršitelj dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršil te prepovedi, oziroma da je neenako obravnavanje dopustno v skladu s tem zakonom (40. člen Zakona o varstvu pred diskriminacijo, ZVarD, Uradni list RS, št. 33/2016).19 Da bi sodišče lahko v takšnem sporu razsodilo, pa je nujno potrebno varovati vsaj minimalne procesne garancije glede pravice do izjave oziroma obrambe, načina pridobivanja strokovnih mnenj, kar je predpisano z Merili in Statutom, in glede obrazložitve odločbe tudi v vsebinskem smislu.

43. Vendar pa tožnik v obravnavani zadevi ne uveljavlja, da bi bil z izpodbijanim aktom diskriminiran na podlagi neke osebne oziroma nedopustne okoliščine, ampak uveljavlja, da tožena stranka ni spoštovala omenjenih minimalnih procesnih garancij ter da ni spoštovala predhodnega pravnega mnenja, stališč in napotkov Upravnega sodišča za ravnanje v ponovljenem postopku.

44. Tožnik ima v tožbi prav, ko poudarja pomen spoštovanja konkretnih napotkov sodišča toženi stranki za ravnanje v ponovljenem postopku, kajti to je nepogrešljiv element v kontekstu sodne kontrole nad zakonitostjo odločitev javno-pravnih subjektov in s tem vladavine prava (členi 157., 1., 2. in drugi odstavek 3. člena Ustave RS). Vendar pa sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka v celoti držala pravnih navodil oziroma napotkov Upravnega sodišča in da je upoštevala tudi vse v sodbi I U 86/2015-21 zavzete pravne interpretacije Upravnega sodišča. 45. Upravno sodišče je v sodbi v zadevi I U 86/2015-21 najprej navedlo, da bi moral prvostopenjski organ pred odločitvijo tožnika izrecno pozvati, naj se opredeli do mnenja Študentskega sveta in rezultatov študentskih anket in mu dati rok za izjasnitev in bi moral pri odločitvi upoštevati tožnikovo izjavo in v obrazložitvi navesti, zakaj pri odločitvi sledi mnenju Študentskega sveta in da ta presoja manjka tudi v drugostopenjskem aktu.20 Vendar pa ta del obrazložitve sodbe Upravnega sodišča ne pomeni, da tožena stranka v ponovljenem postopku sodbe v zadevi I U 86/2015-21 ni upoštevala, saj je Upravno sodišče v nadaljevanju sodbe I U 86/2015-21 tudi zavzelo stališče, da je možno procesno kršitev prvostopenjskega organa popraviti tudi v pritožbenem postopku. V zvezi s tem je Upravno sodišče v sodbi I U 86/2015-21 izpostavilo, da je prvostopenjski organ po izdaji prvostopenjske odločbe z dopisom z dne 18. 3. 2014 pozval tožnika, da si lahko določenega dne vpogleda dokumentacijo in da se lahko v 10 dneh do nje opredeli.21 Upravno sodišče v zadevi I U 86/2015-21 ni tožbi ugodilo iz razloga, ker tožnik ni dobil možnosti, da se brani oziroma izjavi v postopku, ampak iz razloga, ker je bila obrazložitev obeh odločb v prvotnem postopku do tolikšne mere pomanjkljivo obrazložena, da se je ni dalo preizkusiti, saj je tožnik v postopku predložil svoje pripombe na mnenje Študentskega sveta, ki so bile po mnenju sodišča zelo podrobne, natančne in napisane na 12 straneh, noben organ pa se do teh tožnikovih navedb ni opredelil in je sodišče ugotovilo kršitev pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave.22 V takih okoliščinah gre pravzaprav za to, da je pravica do izjave kršena zaradi tega, ker je bila zagotovljena zgolj navidezno. Tožena stranka je navedeno pomanjkljivost v izpodbijanem aktu v celoti in ustrezno odpravila.

46. Med strankama ni sporno, da po določbi četrtega odstavka 215. člena Statuta Univerze v Ljubljani senat odloča na podlagi točno določenega gradiva, med katerim so tudi mnenje Študentskega sveta in rezultati študentske ankete o pedagoškem delu kandidata in da je izkazana pedagoška usposobljenost eden izmed pogojev za ponovno izvolitev (39., 41., 53. in 66. člen Meril). Med strankama tudi ni sporno, da je tožnik v ponovljenem postopku imel možnost, da se je seznanil z vsemi listinami v spisu, z mnenjem Študentskega sveta in z anketami študentov. V zvezi s tem ne navaja, da mu je bilo kar koli onemogočeno vpogledati. Zato je za presojo zakonitosti akta pomembno, da je prvostopenjski organ na straneh 7-10 navedel, kaj je Študentski svet izpostavil v mnenju in da se je organ do tega mnenja opredelil v tem smislu, da je ugotovil, da mnenje temelji na pridobljenih anketah in informacijah od študentov, da gre za bistvene vidike pedagoškega procesa v relevantnem časovnem obdobju, da so opredelitve slabosti pedagoškega procesa jasne in konkretne in jih je organ povezal z določbami Meril od člena 88. do 90 ter členov 53. in 37. Meril. Sodišče v tem delu ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Nadalje je z vidika dovoljenega obsega in potrebne strogosti sodne presoje bistveno, da je organ izčrpno povzel tudi argumente tožnika v njegovih pripombah z dne 15. 1. 2014 na mnenje Študentskega sveta (na straneh 8-9 izpodbijanega akta) ter se je do njih opredelil v drugem in tretjem odstavku na strani 10 izpodbijanega akta. Do tožnikove obrambe se je opredelil na način, da je tožnik določene nepravilnosti sam priznal s pojasnilom, da se lahko zgodijo vsakomur, da so njegove trditve preveč pavšalne, mestoma protislovne in da zato ni podal razumne razlage, ki bi dokazovala neresničnost vsebine mnenja Študentskega sveta. Organ je upošteval nizke ocene, ki jih je dobil tožnik glede pedagoškega dela v zvezi z odnosom do študentov, mentorstva, študijske literature ter majhno število izpolnjenih anket. Svoje videnje teh nizkih ocen je v drugostopenjskem aktu dodal tudi Senat Univerze v Ljubljani (prvi odstavek na strani 7 drugostopenjskega akta) in obrazložitvi dodal še sklicevanje na 39. in 66. člen Meril. To pomeni, da ne ustreza vsebini prvostopenjskega in drugostopenjskega akta očitek tožnika, da iz obrazložitve ni razvidno, zakaj organ sprejema mnenje Študentskega sveta, tožnikovih argumentov pa ne. Organ je tudi pojasnil, da zaradi zelo majhnega števila izpolnjenih anket, le-tem ni mogel dati večje teže, opredelil pa se je tudi do obdobij ocenjevanj pedagoške usposobljenosti.

47. V zgoraj opisani strukturi in vsebini obrazložitve odločitve s strani obeh organov sodišče ne vidi nobenih znakov arbitrarnega ali drugače šikaniranega načina izvajanja dokazne ocene ali da bi bila obrazložitev očitno nerazumna, in da bi bilo kršeno določilo 25. člena Meril v tem smislu, da odločitev ne bi bila zadosti obrazložena oziroma podprta z navedbo dejstev in dokazov, ki so bili ugotovljeni v postopku; dalj od tega pa sodišče v upravnem sporu o zakonitosti obrazložitve akta o (ne)izvolitvi ne gre. Zato je izpodbijani akt z vidika potrebne vsebine obrazložitve tudi glede na stališča Upravnega sodišča v prvotnem postopku zakonit in pravilen. Preostalo oziroma bolj natančno, kar poskuša uveljavljati tožnik v upravnem sporu, pa ni predmet sodniške presoje zaradi avtonomije državne univerze.

48. Študentski svet članice, na kateri teče postopek izvolitve v naziv, izdela poročilo o pedagoškem delu kandidata v roku, ki mu ga določi senat, ko ga k temu pozove. Študentski svet izdela mnenje o pedagoškem delu kandidata na temelju študentskih anket in neformalnih informacij, ki jih pridobi od študentov (88. člen Meril). Študentski svet pri oblikovanju svojega mnenja ni vezan na rezultate študentskih anket. Če pa njegovo mnenje odstopa od rezultatov anket, mora to odstopanje izčrpno obrazložiti in utemeljiti (89. člen Meril). Študentsko mnenje mora vsebovati: navedbo kandidata in ocenjevalnega obdobja, na katero se nanaša, navedbo količinskih in kakovostnih kazalcev, ki so bili podlaga ocene pedagoškega dela kandidata, izčrpno obrazložitev. Negativno mnenje študentskega sveta mora poleg sestavin iz prvega odstavka vsebovati tudi časovno, količinsko in vsebinsko opredelitev konkretnih pomanjkljivosti v pedagoškem delu kandidata (90. člen Meril). Tožnik s tožbenimi argumenti ni uspel izkazati, da katero izmed navedenih določil ni bilo spoštovano do te mere, da bi to lahko kazalo na možno kršitev določbe iz 22. člena Ustave o enakem varstvu pravic. Zato sodišče tudi ni našlo elementov, ki bi kazali na to, da tožena stranka pooblastila za odločanje po prostem preudarku oziroma znotraj polja avtonomije državne univerze23 ni izvrševala v okviru zakona in Ustave.

49. Tožnik v okviru pravice do izjave tudi uveljavlja, da bi moral biti seznanjen z uspehom dokazovanja, preden bi organ izdal prvostopenjsko odločbo. Določba 5. točke tretjega odstavka 146. člena ZUP v konkretnem primeru ni bila kršena. Po tej določbi mora uradna oseba, ki vodi postopek, stranki na ustni obravnavi ali izven ustne obravnave pisno oziroma ustno na zapisnik omogočiti, da se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izreče. Tožnik je to možnost dobil, ko je bil seznanjen z dokazno oceno prvostopenjskega organa in je podal pritožbo, o kateri je odločal drugostopenjski organ, ki ni spremenil dokazne ocene prvostopenjskega organa in zato njegova pravica iz 9. člena ZUP v upravnem postopku ni bila izvotljena. Zaradi vsega navedenega tožna stranka z izpodbijanim aktom ni posegla v tožnikovo pravico iz tretjega odstavka 49. člena ustave ali 34. člena Ustave, kakor tudi ne v procesno pravico iz 22. člena Ustave do enakega varstva pravic in pravice do izjave.

50. Tožnik tudi nima prav, ko pravi, da je izpodbijani akt zbirna odločba in da gre v primeru mnenja Študentskega sveta za akcesorni akt. Mnenje Študentskega sveta nima pravnega statusa „soglasja“ brez katerega (pozitivnega) Senat Univerze v Ljubljani ne more izvoliti kandidata. Drugostopenjski organ je v upravnem sporu tudi pojasnil, zakaj ni mogel izdati odločbe v 30 dneh po prejemu sodbe in sodišče ni našlo znakov, ki bi kazali na neupravičeno zavlačevanje postopka. Ker so med strankama v tej zadevi sporna samo pravno-procesna vprašanja in tožnik glavne obravnave niti ni predlagal, sodišče pa sme upoštevati tudi ekonomičnost sojenja24 in je sodišče lahko odločilo o zadevi na podlagi podatkov v spisu,25 je sodišče odločilo na seji senata (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

51. Na tej podlagi je sodišče prišlo do sklepa, da je treba tožbo zavrniti kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

52. V drugi točki izreka sodbe je sodišče odločilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, ker je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

1 Sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 39/2019 z dne 27. 5. 2020, odst. 13. 2 Ibid. odst. 14; glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 214/2009, 28. 12. 2009, odst. 11. 3 Sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 39/2019 z dne 27. 5. 2020, odst. 8; glej tudi: sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 214/2009, 28. 12. 2009, odst. 11. 4 Ibid. odst. 7., 8. in 11. 5 Sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 39/2019 z dne 27. 5. 2020, odst. 7. 6 Glej na primer sodbo Upravnega sodišča I U 469/2013, 28. 3. 2013, odst. 34. 7 Po določilu 125. člena Ustave so sodniki neodvisni, vezani so na Ustavo in zakon. Po določbi 11. člena Zakona o sodiščih sodišče višje stopnje lahko pri odločanju na podlagi vloženega pravnega sredstva usmerja pravno mnenje sodišča nižje stopnje v okvirih, ki jih določa procesni zakon. Sodnik je pri uporabi prava neodvisen tudi v razmerju do sodišča višje stopnje, ki je v konkretni zadevi že izrazilo svoje pravno mnenje. Na tak način je Upravno sodišče odločalo tudi v nekaterih drugih istovrstnih sporih. Glej na primer: sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 533/2017-58 z dne 7. 9. 2020. 8 V konkretnem primeru ne gre za t.i. rezervni upravni spor, ampak za upravni spor po prvem odstavku 157. člena Ustave oziroma po drugem stavku prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Po prvem odstavku 157. člena Ustave namreč o zakonitostih dokončnih posamičnih aktov, s katerim državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil odločajo o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče, če za določeno zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo. V drugem odstavku istega člena je urejen t.i. rezervni upravni spor, po katerem, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika. 9 Po prvem stavku prvega odstavka 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Po drugem stavku prvega odstavka 2. člena ZUS-1 o zakonitosti „drugih aktov“ odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. 10 Glej na primer sodbi Upravnega sodišča v zadevah I U 1/2017-6, 12. 1. 2017, odst. 11 (oziroma 19) in I U 469/2013-7 z dne 28. 3. 2013, odst. 21-23. 11 Tudi iz določbe drugega odstavka 10. člena Meril izhaja, da se v postopku za izvolitev v naziv smiselno uporabljajo določila Zakona o splošnem upravnem postopku. 12 Glej na primer: U 610/2001, 28. 5. 2003; U 1231/2001, U 1375/2002 z dne 12. 11. 2003, U 250/2007 z dne 16. 10. 2007; I U 469/2013-7 z dne 28. 3. 2013; I U 1/2017-6 z dne 12. 1. 2017, I U 533/2017-58 z dne 7. 9. 2020. 13 Na podlagi te določbe je Upravno sodišče izpeljalo interpretacijo, da pristojni organ univerze ni dolžan kandidata izvoliti v naziv, če le-ta izpolnjuje zakonske pogoje in druge pogoje, ki so predpisani z merili fakultete iz določila 7. odstavka 55. člena ZVis. Senat namreč lahko tudi ne izvoli takšnega kandidata, ker določilo 1. odstavka 55. člena ZVis določa, da je v naziv izredni profesor »lahko« izvoljen in ne določa, da je izvoljen, kdor izpolnjuje določene pogoje (glej na primer sodbo Upravnega sodišča I U 1/2017-6 z dne 12. 1. 2017, odst. 4 oziroma odst. 13). 14 Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1/2017-6 z dne 12. 1. 2017, odst. 8 (oziroma 17). 15 O tem glej: sodbo vrhovnega sodišča I Up 214/2009, 28. 12. 2009, odst. 7-8. 16 Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1/2017-6 z dne 12. 1. 2017, odst. 7 (oziroma 16). 17 Glej mutatis mutandis: Oleksander Volkov v. Ukraine, 9. 1. 2013, odst. 165-166. 18 Ibid. odst. 11 (oziroma 20). 19 sodba Upravnega sodišča v zadevi I u 533/2017-58 z dne 7. 9. 2020, odst. 26-29. 20 I U 86/2015-21, 7. 6. 2016, odst. 14. 21 Ibid. odst. 15. 22 Ibid. odst. 15 23 Glej tudi: sodbi Upravnega sodišča v zadevah I U 469/2013-7 z dne 28. 3. 2013, odst. 24, 28 in I U 1/2017-6 z dne 12. 1. 2017, odst. 17. 24 Glej mutatis mutandis sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah: Zumbotel v. Austria, odst. 34; Miller v. Sweden, odst. 30; Schuller-Zgraggen v Switzerland, odst. 58; Jussila v. Finland, odst. 42; Döry v. Sweden, odst. 41. 25 Glej mutatis mutandis sodno prakso Sodišča EU in ESČP, na podlagi katere zaslišanje tožnika v postopku na sodišču ni potrebno, če se v zadevi ne pojavljajo dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ni mogoče ustrezno rešiti na podlagi spisa in pisnih stališč strank (C‑682/13, Andechser Molkerei Scheitz/Komisija, EU:C:2015:356, odst. 46; Döry v. Sweden, odst. 37, Mirovni inštitut v. Slovenia, odst. 37, Saccoccia v. Austria, odst. 73) ali če so pravna vprašanja dokaj omejena oziroma niso kompleksna (Allan Jacobsson v. Sweden no. 2, odst. 49; Valová Assalino v. Portugal (dec.), Speil v. Austria (dec.); Ramos Nunes de Cravalho e Sá v. Portugal [GC], odst. 190-191, 211.