Jedro

Pritožbeno sodišče ni imelo pooblastila 4. točke 373. člena ZPP za spremembo prvostopenjske sodbe, ampak bi moralo ali opraviti obravnavo in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti na podlagi 1. točke 373. člena ZPP ali pa sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje skladno z določili 370. člena ZPP. S tem, ko je sodišče druge stopnje samo brez obravnave ugotavljalo dejansko stanje in odločalo v nasprotju z določbo 4. točke 373. člena ZPP, je tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 4. člena ZPP (načelo neposrednosti), tožeči stranki pa je zaradi omejitev 385. člena ZPP glede revizije, praktično vzelo možnost pravnega sredstva zoper svoje dejanske ugotovitve. Gre torej za take kršitve določb pravdnega postopka, ki lahko vplivajo na pravilnost in zakonitost sodbe. To pa pomeni, da gre za kršitve določb pravdnega postopka, ki jih je treba zaradi določb 1. in 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP v reviziji upoštevati.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, naj se razveljavijo sklepi tožene stranke z dne 24.10.1990, 15.2.1991, 31.1.1991 in 3.7.1991 o razporeditvi tožnice in da ji je tožena stranka dolžna izplačati razliko v plači med delovnim mestom strokovnega sodelavca II in delovnim mestom specialista v času od 10.2.1991 do 10.1.1992 ter razliko v odpravnini.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi tožene stranke, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbeni zahtevek tožnice kot neutemeljen zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji je navajala, da je sodišče v izpodbijani sodbi ugotavljalo novo dejansko stanje brez obravnave, kar je kršitev načela neposrednosti, sodba pa je sama s seboj v nasprotju, saj je sodišče sicer kot popolno sprejelo s strani prvostopenjskega sodišča ugotovljeno dejansko stanje. Zato bi lahko sodišče samo pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, ne pa da jo je spremenilo. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 52/92 in 19/94) vročena toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če se jih v reviziji uveljavlja, zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo glede očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Sodba sodišča druge stopnje vsebuje navedbo, da je dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Zato naj bi bili na podlagi določbe 4. točke 373. člena ZPP izpolnjeni pogoji za spremembo sodbe sodišča prve stopnje. Kljub taki ugotovitvi v izpodbijani sodbi, pa je sodišče druge stopnje ugotavljalo, ne da bi bila taka ugotovitev v sodbi sodišča prve stopnje, da je možno iz izvedenih dokazov zaključiti, da je bila tožnica na delovno mesto "poslovno svetovanje" razporejena zaradi reorganizacije, kasneje v letu 1991 pa na delovno mesto svetovalec II. zaradi združitve bank in uveljavitve kolektivne pogodbe dejavnosti. To novo dejstvo kaže tudi, da dejansko stanje na sodišču prve stopnje ni bilo popolno ugotovljeno. Tudi dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, ki naj bi bila podlaga odločitvi, da tožena stranka ob razporeditvah tožnice ni zahtevala od sindikata soglasja, in zato razporeditve niso bile opravljene v skladu s predpisi, je nepopolna, saj bi bilo soglasje potrebno samo, če bi do razporeditev tožnice prišlo zaradi njene sindikalne dejavnosti, kar pa iz dokazne ocene ne izhaja. Pritožbeno sodišče zato ni imelo pooblastila 4. točke 373. člena ZPP za spremembo prvostopenjske sodbe, ampak bi moralo ali opraviti obravnavo in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti na podlagi 1. točke 373. člena ZPP ali pa sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje skladno z določili 370. člena ZPP. S tem, ko je sodišče druge stopnje samo brez obravnave ugotavljalo dejansko stanje in odločalo v nasprotju z določbo 4. točke 373. člena ZPP, je tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 4. člena ZPP (načelo neposrednosti), tožeči stranki pa je zaradi omejitev 385. člena ZPP glede revizije, praktično vzelo možnost pravnega sredstva zoper svoje dejanske ugotovitve. Gre torej za take kršitve določb pravdnega postopka, ki lahko vplivajo na pravilnost in zakonitost sodbe. To pa pomeni, da gre za kršitve določb pravdnega postopka, ki jih je treba zaradi določb 1. in 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP v revizji upoštevati.

Poleg povedanega je revizijsko sodišče ugotovilo, da je v uvodu sodbe sodišča prve stopnje navedena kot tožena stranka L., pritožbo zoper sodbo pa je vložila N., ki je nato v izpodbijani sodbi tudi navedena kot tožena stranka. Kje je podlaga, da je v letu 1996 v pritožbenem postopku prišlo do spremembe tožene stanke, iz spisa ni razvidno, prav tako pa taka sprememba neposredno ne izhaja iz materialnega predpisa. Do ustanovitve N. je prišlo v letu 1994 na podlagi ustavnega zakona o dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 45/I/94), vendar ustanovitev nove banke ni pomenila ukinitve stare banke, tožene stranke. L. je namreč poslovala dalje, pri čemer ni pojasnjeno, če in zakaj naj bi bile na novo ustanovljeno banko prenešene zadeve delovnopravne narave, do katerih je prišlo že leta 1991. Zato bo pritožbeno sodišče pri ponovnem obravnavanju zadeve moralo razčistiti tudi vprašanje, če je bila pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje pravilno in dopustno vložena.

Glede na povedano je revizijsko sodišče v skladu z določbami prvega odstavka 394. člena ZPP reviziji ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo, zadevo pa vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

O stroških je revizijsko sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 166. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).