Jedro

Sodišče poudarja, da je pri izplačilu deviznih vlog varčevalcev v domačih podružnicah slovenskih bank šlo za izplačilo v začetku devetdesetih let v drugačnih ekonomskih razmerah, kar se odraža tudi v načinu izplačila ter obračunanih obrestnih merah. Ker se je razmerje med banko ter varčevalcem ohranilo je tudi razumljivo, da se je za obrestovanje deviznih vlog na podlagi prvega odstavka 7. člena ZPONDV uporabilo obrestne mere, določene za vezane devizne vloge, povečane za najmanj 0,25 odstotne točke, pri upravičencih po ZNISESČP pa so bile obrestne mere določene na drugačen način. Po presoji sodišča ima Republika Slovenija tudi v okviru navodil ESČP v sodbi v Zadevi Ališić dovolj široko polje proste presoje, da upošteva navedene okoliščine in hkrati zagotovi ohranjanje vrednosti deviznih vlog, kar je namen predpisanih obrestnih mer.

Dokončen upravni akt posega v pravni položaj tožeče stranke le z izrekom upravnega akta, v katerem pristojni upravni organ odloči o predmetu postopka. Na podlagi navedenega sodišče s svojo sodno odločbo ne more nadomestiti manjkajoče odločitve o zahtevku stranke v izreku odločbe, saj brez odločitve upravnega organa v izreku odločbe ni prišlo do posega v pravni položaj tožeče stranke.

Izrek

I. Tožba se v delu, ki se nanaša na obresti v znesku 5.753,43 EUR, ki so bile določene v 1. točki izreka izpodbijane odločbe, zavrne.

II. V delu glede višine glavnice neizplačanih deviznih vlog se tožba zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju tožena stranka) odločil, da Republika Slovenija prevzame izpolnitev obveznosti Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavna podružnica Sarajevo (v nadaljevanju Glavna podružnica Sarajevo), do tožeče stranke iz naslova izplačila glavnice neizplačanih starih deviznih vlog št........... in ........ v višini 12.186,22 EUR ter obresti v višini 5.753,43 EUR, skupaj 17.939,65 EUR.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka na podlagi podatkov, ki jih je toženi stranki posredovala tožeča stranka ter na podlagi podatkov in dokumentov, ki jih je na podlagi 9. člena Zakona o načinu izvrševanja sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) toženi stranki dala na razpolago Ljubljanska banka d.d. Ljubljana, ugotovila, da je bil imetnik predmetnih deviznih vlog A.A. (v nadaljevanju prvotni imetnik), njuno stanje na dan 31. 12. 1991 je znašalo 71.489,09 DEM na devizni vlogi ....... ter 13,42 DEM na devizni vlogi ......... Na podlagi sklepa o dedovanju št. 51 VI 8802/15 H z dne 14. 1. 2016 (v nadaljevanju sklep o dedovanju), ki ga je predložila tožeča stranka, je tožena stranka ugotovila, da sta predmetni devizni vlogi prešli na tožečo stranko v deležu 1/3, to je v znesku 4,47 DEM z devizne vloge .......... in 23.829,70 DEM z devizne vloge ........... Drugi dve tretjini pa sta podedovala otroka tožeče stranke B.B. in C.C. (v nadaljevanju sodediča). Tožena stranka je ob sklicevanju na določbe ZNISESČP nadalje ugotovila natekle obresti od 1. 1. 1992 do izdaje odločbe v skupnem znesku 5.753,43 EUR. Glede predmetne devizne vloge je tožena stranka dne 26. 1. 2018 izdala informativni izračun št. 0042‑6052/2016/6. 3. Tožena stranka je dne 12. 4. 2018 prejela ugovor tožeče stranke zoper navedeni informativni izračun, v katerem tožeča stranka navaja, da znaša stanje knjižice 71.489,09 DEM, na kar je treba obračunati še obresti od 1992 dalje, kar je treba storiti v skladu s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Nadalje navaja, da se sklep o dedovanju na sme upoštevati v Sloveniji, saj naj bi veljal le v Nemčiji, oziroma naj bi veljal le za lastnino v Nemčiji. Sodediča sta po nasvetu notarja podpisala izjavo z dne 20. 3. 2018, s katero svoj delež prepuščata tožeči stranki (v nadaljevanju Izjava sodedičev).

4. V izpodbijani odločbi tožena stranka ugotavlja, da je po prvotnem imetniku tožeča stranka podedovala predmetni devizni vlogi skupaj s sodedičema, vsak v deležu 1/3. Nikjer iz sklepa ne izhaja, da ne obsega tudi predmetnih knjižic, saj je pri sklepih o dedovanju nemških sodišč običajno, da zavzamejo celotno zapuščino pokojnega, ki se razdeli skladno s sklepom. Tožena stranka v odločbi pojasnjuje, da mora vsak sodedič vložiti lastno zahtevo za verifikacijo, lahko pa sodediči pooblastijo enega od njih, da v imenu vseh sodedičev vloži zahtevo za verifikacijo. Če sklep o dedovanju ne bi bil upošteven, potem tudi tožeča stranka ne bi bila upravičeno do priznanega zneska. Z navedbami, da sta sodediča prepustila svoj delež zapuščine tožeči stranki, tožeča stranka prihaja v nasprotje z navedbami, da sklep o dedovanju ne velja za postopek verifikacije. Navedba o prenosu ne drži, tožeči stranki pripadata predmetni devizni vlogi v deležu 1/3. Izjava sodedičev je bila podpisana dne 20. 3. 2018, to je po prejemu informativnega izračuna. Na tej podlagi je tožena stranka ugotovila, da tožeča stranka v svojem ugovoru ni podala navedb, ki bi prispevale k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja, zato je zahtevi ugodila v višini, kot izhaja iz izpodbijane odločbe.

5. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Tožeča stranka navaja, da je tožena stranka nesporno ugotovila stanje predmetnih deviznih vlog kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je pa kljub temu stranki priznala zgolj 1/3 zneska glavnice in obresti, kot izhajajo iz stanja predmetnih deviznih vlog. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da sta predmetni devizni vlogi na podlagi sklepa o dedovanju s prvotnega imetnika prešli na tožečo stranko ter sodediča, na vsakega v deležu 1/3. Tožena stranka pa je v celoti spregledala dejstvo in priložene dokaze, da sta se sodediča svoji terjatvi in upravičenj iz deviznih knjižic odrekla oziroma jih prenesla na tožečo stranko. Tožeča stranka je predložila notarsko overjeno izjavo z dne 20. 3. 2018, iz katere izhaja, da sta se sodediča odrekla svoji terjatvi iz naslova starih deviznih vlog oziroma jo prenesla na tožečo stranko v celoti in brezpogojno. Dogovor je bil sklenjen ustno, še pred vložitvijo zahteve za verifikacijo, ki jo je tožeča stranka vložila tožeča stranka za celotno terjatev. Za potrebe postopka verifikacije deviznih vlog so naknadno že sklenjen in realiziran dogovor o prenosu terjatve zapisali v Izjavi sodedičev. Navedeni prenos terjatve je pravno veljaven, zato bi morala tožena stranka pravočasno predloženo izjavo upoštevati in tožeči stranki priznati upravičenje do izplačila celotne glavnice skupaj z obrestmi. Izpodbijana odločba je na podlagi navedenega nezakonita tako glede višine glavnice kot tudi višine obresti. Odločba posega v ustavno pravico do zasebne lastnine in dedovanja po 33. členu Ustave RS, 1. členu Protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ter 17. člen Listine EU o temeljnih pravicah. Sklicuje se na 146. in 147. točko obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju Zadeva Ališić in ostali), kjer ESČP Republiki Sloveniji nalaga, da je dolžna izvesti vse potrebne ukrepe, da bodo vsi varčevalci izplačani pod enakimi pogoji kot imetniki vlog v domačih podružnicah slovenskih bank. Tožeči stranki predmetni devizni vlogi nista bili nikoli izplačani. ZNISESČP kot specialni zakon ne določa, da terjatev iz deviznih vlog ni mogoče prenesti s splošno veljavno zakonodajo. Treba je uporabiti določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in upoštevati predloženo izjavo, ki izkazuje prenos terjatev na tožečo stranko v celoti in ji predmetni devizni vlogi v celoti izplačati. Kršen je tudi 26. člen Ustave RS, saj informativni izračun, ki ne upošteva višine obresti, ki so se uporabljale od dne 31. 12. 1991 dalje priznava tožeči stranki nižjo odškodnino od dejanske škode, ker sredstev ni mogla uporabljati.

6. Tožeča stranka odločbo izpodbija tudi glede višine priznanih obresti. 3. člen ZNISESČP je v nasprotju s sodbo v Zadevi Ališić in drugi, EKČP, Listino EU o temeljnih pravicah in Ustavo RS. Opozarja, da je Republika Slovenija odgovorna za poplačilo deviznih vlog varčevalcev in mora zagotoviti, da so stare devizne vloge izplačane pod enakimi pogoji, kakor so jih imeli imetniki deviznih vlog v podružnicah slovenskih bank na teritoriju RS. V 159. točki sodbe v zadevi Ališić je določeno, da se kot primerna višina zamudne obrestne mere določi obrestna mera, ki temelji na mejni posojilni obrestni meri Evropske centralne banke, povišani za 3 odstotne točke, česar z odločbo priznane obresti ne dosegajo. Priznane obresti niti ne dosegajo komercialnih obrestnih mer za vezane depozite. Tožeča stranka pa je tako oškodovana, način obračunavanja pa je neustaven, nezakonit in posega v človekove pravice tožeče stranke. Varčevalci Glavne podružnice Sarajevo so obravnavani drugače kot slovenski varčevalci, saj 3. člen ZNISEČP vnaprej določa škodo, ki so jo utrpeli zaradi nezmožnosti uporabe svojih sredstev, z nerazumno nizkimi obrestnimi merami, za takšno razlikovanje pa ni razumnega razloga. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni in toženi stranki naloži izplačilo stare devizne vloge v znesku 71.502,51 DEM, kar znaša 36.558,66 EUR skupaj z obrestmi v roku 30 dni od pravnomočnosti.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Poudarja, da iz predloženega sklepa o dedovanju izhaja, da pripada tožeči stranki dedni delež v obsegu 1/3, prav tako pa tudi sodedičema. Vsak upravičenec mora vložiti svojo zahtevo za verifikacijo, kar je tožena stranka tudi pojasnila na svoji spletni strani. Lahko pa posamezni upravičenci pooblastijo nekoga za vložitev zahteve za verifikacijo tudi v njihovem imenu. Tožena stranka ni prejela zahtev za verifikacijo sodedičev, niti ni bilo predloženo pooblastilo, da lahko tožeča stranka vloži zahtevo tudi v njunem imenu. Tožeča stranka v zahtevi na standardiziranem obrazcu ni navedla podatkov o spremembah imetnika stare devizne vloge. Iz spremne dokumentacije, ki jo je predložila tožeča stranka skupaj z zahtevo za verifikacijo, izhaja le, da je tožeča stranka podedovala predmetno devizno vlogo v deležu 1/3. Tako ni mogoče slediti navedbam tožeče stranke, da je vložila zahtevo za verifikacijo celotne devizne vloge. Nerelevantno je dejstvo, da naj bi bil opravljen prenos dednih deležev sodedičev na tožečo stranko po izdaji informativnega izračuna, s katerim je bilo vsebinsko odločeno o zahtevi za verifikacijo. Iz zahteve za verifikacijo in predložene dokumentacije izhaja, da se zahteva za verifikacijo nanaša le na podedovani delež predmetnih deviznih vlog, tožena stranka je zato lahko odločila le v tem delu. Ugovor zoper informativni izračun lahko vlagatelj vloži zgolj v primeru, če so bili podatki v informativnem izračunu nepravilni ali nepopolni ali se z informativnim izračunom ne strinja glede na dejansko stanje v zahtevi za verifikacijo. Ugovor ni namenjen širitvi zahtevka, ampak je kot pravno sredstvo namenjen zagotovitvi pravilnega dela ter odločanja v konkretnih upravnih zadevah. Tožena stranka nima pravne podlage za drugačen obračun obresti kot je določen s 3. členom ZNISESČP. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

8. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi vztraja pri tožbenih navedbah. Iz izjave B.B. z dne 17. 10. 2018 ne izhaja le, da sta se sodediča odrekla svoji terjatvi oziroma jo prenesla na tožečo stranko, ampak tudi, da je bila tožena stranka obveščena o prenosu terjatve iz devizne knjižice na tožečo stranko. Tožena stranka tožeče stranke ni obvestila, da bo zahtevo tožeče stranke obravnavala zgolj v višini 1/3 zneska zato sodediča nista imela razloga za vlaganje lastnih zahtev za verifikacijo. Tožena stranka je B.B. pojasnila, da naj se predloži pisna izjava o odstopu terjatve, kar je bil povod, da sta sodediča podala izjavi, s katerima se dokazuje predhodno izveden odstop terjatve. Tožeča stranka je vložila zahtevo za izplačilo devizne vloge v celoti, če bi želela izplačilo le v deležu 1/3, bi to nedvomno zapisala v vlogi. Tožena stranka bi morala tožečo stranko opozoriti, da je na podlagi predloženega upravičena zgolj do izplačila 1/3 zneska, ter jo pozvati k predložitvi dodatnih dokazil pred izdajo informativnega izračuna. Ob sklicevanju na obrestne mere, ki jih Ljubljanska banka terja v postopkih izven teritorija RS, tožeča stranka poudarja, da so v izpodbijani odločbi obračunane obresti prenizke, saj morata banka kot upnica varčevalca in varčevalec kot upnik banke uživati enake pravice.

K 1. točki izreka:

9. Tožba v delu, ki se nanaša na obresti, kot so bile določene v 1. točki izreka izpodbijane odločbe, ni utemeljena.

10. Pravno podlago za odločitev v konkretnem primeru predstavljajo določbe ZNISESČP, s katerimi se, skladno s 1. členom, določa način izvršitve sodbe ESČP v Zadevi Ališić in ostali. Po prvem odstavku 5. člena ZNISESČP Republika Slovenija prevzema izpolnitev obveznosti Banke do upravičencev iz naslova neizplačanih starih deviznih vlog in obresti v obsegu in do višine, kot je določeno v navedenem zakonu. Po prvem odstavku 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge kot je definirana v 2. členu tega zakona. Po prvem odstavku 2. člena pa je neizplačana stara devizna vloga po tem zakonu stanje terjatev fizične osebe do Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavne filijale Zagreb (v nadaljnjem besedilu: Glavna podružnica Zagreb) na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma, zmanjšano za izplačila posamezne podružnice Ljubljanske banke d.d. Ljubljana ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na katerikoli podlagi. Glede teka in višine obresti po 31. 12. 1991 prvi odstavek 3. člena ZNISESČP določa, da se za obdobje od 1. 1. 1992 do 31. 12. 1992 obračunavajo obresti po letni obrestni meri 6%, za obdobje od 1. 1. 1993 do 31. 12. 2015 po letni obrestni meri 1,79% ter od 1. 1. 2016 dalje po obrestni meri za vloge gospodinjstev čez noč, objavljeni v mesečnem biltenu Banke Slovenije.

11. Med strankama je sporno, ali so bile obresti v znesku 5.753,43 EUR od ugotovljene glavnice ustrezno obračunane.

12. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno obračunala obresti, skladno z določbo 3. člena ZNISESČP. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožena stranka od priznanega stanja predmetnih deviznih vlog na dan 31. 12. 1991 v znesku 23.384,17 DEM, za obdobje od 1. 1. 1992 do 31. 12. 1992 obračunala obresti po obrestni meri 6% v znesku 1.430,05 DEM ter za obdobje od 1. 1. 1993 do 31. 12. 1998 po obrestni meri 1,79% v znesku 2.559.79 DEM. Nato je ugotovila stanje na dan 1. 1. 1999 v znesku 12.186,22 EUR ter do takrat natekle obresti v znesku 2.039,97 EUR. Nadalje je za obdobje od 1. 1. 1999 do 31. 12. 2015 obračunala obresti po obrestni meri 1,79% v znesku 3.708,27 EUR ter za obdobje od 1. 1. 2016 do izdaje odločbe po obrestni meri za vloge gospodinjstev čez noč v znesku 5,19 EUR. Tožena stranka je tako pravilno, skladno z določbo 3. člena ZNISESČP, ugotovila, da skupen znesek obresti od ugotovljenega priznanega stanja predmetnih deviznih vlog znaša 5.753,43 EUR.

13. Tožeča stranka neutemeljeno navaja, da so obračunane obresti prenizke in v nasprotju z navodili ESČP v Zadevi Ališić in drugi. Sodba ESČP v Zadevi Ališić in ostali, oziroma njen 146. odstavek, ne predstavlja neposredne podlage za odločanje. Republika Slovenija je bila dolžna izvršiti sodbo v Zadevi Ališić in ostali na podlagi 46. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Kar zadeva ostale varčevalce, je ESČP Republiki Sloveniji v 146. odstavku te sodbe naložilo obveznost, da mora pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti potrebne ukrepe na nacionalni ravni, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor slednja, dobili izplačane "stare devizne vloge" pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. To obveznost je RS izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem na njegovi podlagi. Ustreznost sprejete sheme potrjuje Končna resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 15. 3. 2018. 14. Sodišče presoja, da obrestne mere kot so predpisane v 3. členu ZNISESČP ne predstavljajo neutemeljenega razlikovanja med varčevalci v Glavnih podružnicah Zagreb in Sarajevo ter varčevalci v domačih podružnicah slovenskih bank, saj gre za v bistvenem različna položaja. Na podlagi Zakona o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog (v nadaljevanju ZPONDV) je Republika Slovenija prevzela obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog vloženih v bankah na ozemlju Republike Slovenije v razmerju med banko in Republiko Slovenijo. Z uveljavitvijo ZPONDV razmerje med banko in varčevalcem ni prenehalo. ZPONDV je le določil način izplačila deviznih vlog njihovim imetnikom s strani bank. Drugače kot po ZNISESČP, na podlagi katerega je Republika Slovenija neposredno prevzela obveznost v razmerju do varčevalca. Sodišče poudarja, da je pri izplačilu deviznih vlog varčevalcev v domačih podružnicah slovenskih bank šlo za izplačilo v začetku devetdesetih let v drugačnih ekonomskih razmerah, kar se odraža tudi v načinu izplačila ter obračunanih obrestnih merah. Ker se je razmerje med banko ter varčevalcem ohranilo je tudi razumljivo, da se je za obrestovanje deviznih vlog na podlagi prvega odstavka 7. člena ZPONDV uporabilo obrestne mere, določene za vezane devizne vloge, povečane za najmanj 0,25 odstotne točke, pri upravičencih po ZNISESČP pa so bile obrestne mere določene na drugačen način. Po presoji sodišča ima Republika Slovenija tudi v okviru navodil ESČP v sodbi v Zadevi Ališić dovolj široko polje proste presoje, da upošteva navedene okoliščine in hkrati zagotovi ohranjanje vrednosti deviznih vlog, kar je namen predpisanih obrestnih mer. Po presoji sodišča v 3. členu ZNISESČP predpisane obrestne mere zagotavljajo ohranjanje vrednosti deviznih vlog ter so skladne z navodili ESČP v sodbi v Zadevi Ališić.

15. Sodišče še pojasnjuje, da je ESČP v 159. odstavku sodbe v Zadevi Ališić in drugi, na katerega se sklicuje tožeča stranka, zgolj določilo, da je mejna posojilna obrestna mera Evropske centralne banke povečana za 3 odstotne točke primerna obrestna mera za zamudne obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo in ne za zamudne obresti od neizplačanih starih deviznih vlog. Sklicevanje tožeče stranke na obrestne mere, ki jih Ljubljanska banka kot upnik zahteva v postopkih v tujini, je popolnoma neutemeljeno, saj sama postavitev zahtevka ne pomeni tudi, da je Ljubljanska banka upravičena do zahtevane višine obrestne mere.

16. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba v delu glede nateklih obresti zakonita, tožba pa neutemeljena in jo je sodišče zato na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

K 2. točki izreka:

17. V preostalem delu je tožba vložena prezgodaj.

18. Tožeča stranka v tožbi očita, da je odločba nezakonita, ker tožena stranka v izpodbijani odločbi ni upoštevala Izjave sodedičev z dne 20. 3. 2018, s katero sta po navedbah tožeče stranke sodediča svoja deleža na predmetnih deviznih vlogah prenesla na tožečo stranko. Tožena stranka bi tožeči stranki morala priznati pravico do izplačila celotne devizne vloge po stanju na dan 31. 12. 1991, ne le v deležu 1/3, to je v znesku 12.186,22 EUR.

19. Navedbe tožene stranke, da je sklicevanje tožeče stranke na Izjavo sodedičev v ugovoru zoper informativni izračun prepozno, so neutemeljene, saj sme stranka na podlagi drugega odstavka 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) do izdaje odločbe pojasnjevati in dopolnjevati svoje trditve. Informativni izračun ni odločba. Na podlagi prve alineje četrtega odstavka 13. člena ZNISESČP se informativni izračun šteje za dokončno in pravnomočno odločbo le, če upravičenec v roku ne vlogi ugovora zoper informativni izračun.

20. Na podlagi 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) upravni organ odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank v izreku odločbe. Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožeče stranke. Dokončen upravni akt posega v pravni položaj tožeče stranke le z izrekom upravnega akta, v katerem pristojni upravni organ odloči o predmetu postopka. Na podlagi navedenega sodišče s svojo sodno odločbo ne more nadomestiti manjkajoče odločitve o zahtevku stranke v izreku odločbe, saj brez odločitve upravnega organa v izreku odločbe ni prišlo do posega v pravni položaj tožeče stranke.

21. V izreku izpodbijane odločbe je tožena stranka odločila, da Republika Slovenija prevzema terjatev tožeče stranke do Glavne podružnice Sarajevo iz naslova izplačila glavnice neizplačanih predmetnih starih deviznih vlog v višini 12.186,22 EUR. Tožeča stranka je na podlagi Izjave sodedičev zahtevala celotno devizno vlogo po stanju na dan 31. 12. 1991, to je v znesku 36.558,66 EUR, pri čemer tožena stranka v izreku odločbe ni odločila o presežku nad 12.186,22 EUR. Sodišče zato v delu, ki presega v izpodbijani odločbi priznano glavnico, ne more odločiti in je tožba vložena prezgodaj.

22. Sodišče je na podlagi navedenega tožbo zavrglo v delu, ki se nanaša na priznano višino glavnice predmetnih deviznih vlog, na podlagi druge točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Sodišče še dodaja, da je z izpodbijano odločbo tožeči stranki priznana glavnica v znesku 12.186,22 EUR s obrestmi, zato z odpravo odločbe ne more doseči izboljšanja pravnega položaja, posledično pa za odpravo odločbe nima pravnega interesa.

23. Sodišče tožečo stranko opozarja na določbo prvega odstavka 220. člena ZUP, na podlagi katerega lahko pristojni organ po uradni dolžnosti ali na predlog stranke izda odločbo. Če pristojni upravni organ ni z odločbo odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka, lahko izda na predlog stranke ali po uradni dolžnosti posebno odločbo o vprašanjih, ki v že izdani odločbi niso zajeta (dopolnilna odločba).

24. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tožena stranka je namreč pravilno ugotovila natekle obresti, kot je sodišče že obrazložilo v 8. točki te sodbe. Sodišče tudi ni sledilo predlogu tožeče stranke, da naj zasliši B.B. in C.C., saj o dejstvu odstopa terjatve tožena stranka še ni odločila. Tožeča stranka na podlagi navedenega v tem postopku ne more doseči spremembe svojega pravnega položaja, zato bi bila izvedba dokaznega postopka na glavni obravnavi v nasprotju z načelom ekonomičnosti in učinkovitosti postopkov, o svojih pravnih naziranjih v zvezi z uporabo materialnega prava pa se je lahko in se tudi je izrekla v tožbi in pripravljalni vlogi. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku1. Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.2 Tak je tudi obravnavani primer.

25. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže. 1 Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge 2 Glej Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge