Jedro

Če dolžnik v času, ko je upnik predlagal nadaljevanje izvršbe na dolžnikove nepremičnine, ni več lastnik teh nepremičnin, ni mogoče dovoliti tako predlaganega nadaljevanja izvršbe.

Sodišče prve stopnje ni dovolilo nadaljevanja izvršbe na dolžnikove nepremičnine, zato tudi ni odločalo o pristopu k izvršbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog upnika za nadaljevanje izvršilnega postopka na nepremičnine v lasti prvega dolžnika, vpisane v vl. št. ..., ... in ..., k. o. Š. (1. točka izreka) ter zavrnilo njegov predlog za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka).

Zoper ta sklep sodišča prve stopnje je pravočasno pritožbo vložil upnik brez navedbe pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi je navedel, da je sodišče prve stopnje v odredbi za drugo javno dražbo, opr. št. In 120/2006 kot lastnika nepremičnin navedlo prvega dolžnika in ne sedanjega lastnika D. I. d.o.o. Prav tako je sodišče prve stopnje spregledalo dejstvo, da je bil dne 15. 5. 2007 že izdan pravnomočen sklep o izvršbi zoper oba dolžnika in da dolžnikov dolg izvira iz časa pred prodajo teh nepremičnin, poleg tega pa je družbo, ki je novi lastnik nepremičnin, ustanovil drugi dolžnik, ki je hkrati tudi direktor novega lastnika. Nadalje je navedel, da namerava zoper drugega dolžnika začeti postopek zaradi izpodbijanja njegovih pravnih dejanj, v katerem bo uspel, ter vložiti kazensko ovadbo. Z izpodbijano odločitvijo sodišče prve stopnje ne prispeva k zmanjšanju obremenitve sodišč. Izkazal je tudi vse pogoje iz 270. člena ZIZ za izdajo predlagane začasne odredbe. V skladu z 267. členom ZIZ je začasno odredbo mogoče izdati še pred uvedbo sodnega postopka. Z zavrnitvijo predlagane začasne odredbe se podpira očitna namera drugega dolžnika, da s prodajo svojega premoženja (dejansko samemu sebi) oškoduje druge upnike, saj bo novi lastnik dobil vrnjen presežek kupnine od prodanih nepremičnin. Sodišče prve stopnje je s tem, ko v izreku sklepa ni odločilo tudi o njegovem predlogu, da se dovoli pristop k že začeti nepremičninski izvršbi, storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter kršilo njegovo pravico do pritožbe, saj sklepa sodišča prve stopnje v tem delu ni mogel izpodbijati. Predlagal je, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da njegovemu predlogu v celoti ugodi, oziroma podredno, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da predlaganega nadaljevanja izvršbe na v predlogu navedene nepremičnine prvega dolžnika ni mogoče dovoliti. V skladu s I. odstavkom 32. člena ZIZ je namreč lahko predmet izvršbe za poplačilo denarne terjatve vsaka dolžnikova stvar ali premoženjska oziroma materialna pravica, kolikor ni z zakonom izvzeta iz izvršbe, oziroma če ni izvršba na njej z zakonom omejena. Po vpogledu v zemljiško knjigo (ob upoštevanju I. odstavka 168. člena ZIZ) pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da prvi dolžnik ni lastnik nepremičnin, vpisanih v vl. št. ..., ... in ..., k. o. Š. Te so namreč postale last družbe D. I. d.o.o. še preden je upnik predlagal nadaljevanje izvršbe s tem sredstvom izvršbe. Nepomembne so pritožbene navedbe upnika o tem, kaj je sodišče prve stopnje zapisalo v odredbi za drugo javno dražbo v drugem izvršilnem postopku, da je že pridobil pravnomočen sklep o izvršbi zoper oba dolžnika, da dolžnikov dolg izvira iz časa pred prodajo teh nepremičnin ter o tem, kdo je ustanovitelj novega lastnika nepremičnin, saj ne gre za dejstva, ki bi bila odločilna za odločanje o dovolitvi nadaljevanja izvršbe s tem sredstvom izvršbe. Tako (pravilno in popolno) ugotovljeno dejansko stanje daje vso podlago za zaključek, da predlaganega nadaljevanja izvršbe na nepremičnine v lasti prvega dolžnika ni mogoče dovoliti, zato je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna.

Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno zavrnilo upnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je ta predlagal, da se po poplačilu prvega in drugega upnika v izvršilnih zadevah, opr. št. In 120/2006 ter In 11/2007 zadržijo sredstva, pridobljena s kupnino od prodaje teh nepremičnin, in iz njih poplača njegova terjatev. Svojo odločitev je oprlo na dejstvo, da prvi dolžnik ni več lastnik teh nepremičnin in da upnik (iz razloga, ker ni dovolilo nadaljevanja izvršbe s tem sredstvom izvršbe) ni pridobil poplačilne pravice na teh nepremičninah. Navedena odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, vendar iz drugačnih materialno pravnih razlogov.

Pritožnikovo stališče, da je začasno odredbo mogoče izdati še pred uvedbo postopka, je sicer pravilno in v skladu z 267. členom ZIZ, vendar pa ne drži njegova navedba, da je izkazal vse pogoje iz 270. člena ZIZ. Upnik je sicer izkazal za verjetno, da njegova terjatev obstoji (I. odstavek 270. člena ZIZ). Z navedbami, da po sklepu o izvršbi, opr. št. Ig 173/2007 ni bil poplačan, iz listine B. pa da je razvidna dolžnikova insolventnost že od leta 2005, ter da po izpisih iz uradnih evidenc (ki jih ni predložil) dolžnik ne poseduje več premičnin in ni mogoče izslediti njegovega prebivališča, pa upnik ni verjetno izkazal nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena, kar je drugi pogoj za izdajo začasne odredbe. Podano mora namreč biti konkretno aktivno ravnanje dolžnika, katerega namen je, da se upniku onemogoči oziroma precej oteži poplačilo njegove terjatve. Tega pa upnik ni izkazal. Prav tako je namen začasne odredbe (v skladu s I. odstavkom 271. člena ZIZ) doseči zavarovanje in ne poplačilo upnikove denarne terjatve, kot je med drugim predlagal upnik. Začasna odredba kot sredstvo zavarovanja ni namenjena upnikovemu interesu, da bi od dolžnika izsilil izpolnitev določene obveznosti, pač pa da se z njo njegova zavarovana terjatev v izvršbi uspešno realizira.

Sodišče druge stopnje še ugotavlja, da s tem, ko v izreku sklepa ni odločilo o upnikovem predlogu, da se dovoli pristop k že začeti nepremičninski izvršbi, sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in tako ni kršilo upnikove pravice do pritožbe. S sklepom, s katerim sodišče prve stopnje dovoli izvršbo oziroma nadaljevanje izvršbe na nepremičnine, se še ne odloči o pristopu k izvršbi. V skladu z II. odstavkom 171. člena ZIZ pristopi upnik, za čigar terjatev je sodišče pozneje izdalo sklep o izvršbi na isto nepremičnino, k že začeti izvršbi. To pomeni, da pristop kasneje dovoljene izvršbe na nepremičnine k že začeti izvršbi sledi procesnemu dejanju dovolitve izvršbe na nepremičnine. Ker pa sodišče prve stopnje ni izdalo sklepa o nadaljevanju izvršbe na nepremičnine dolžnika, temveč je upnikov predlog zavrnilo, tudi ni odločalo o pristopu k izvršbi.

Materialno pravo je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno uporabilo, v postopku na prvi stopnji pa ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ). Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo upnika zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni bil uspešen (I. odstavek 165. člena v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).