Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica se je 16.2.1995 v Avstriji poškodovala kot sopotnica v osebnem avtomobilu, ki ga je vozil njen mož. Od tožene stranke, kjer je bila zavarovana avtomobilistova odgovornost, je zahtevala plačilo za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje ji je od zahtevanih 1,500.000,00 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti prisodilo 400.000,00 SIT, od zahtevanih 600.000,00 SIT za strah pa 200.000,00 SIT. Tako je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožnici 600.000,00 SIT odškodnine in ji povrniti sorazmeren del pravdnih stroškov, za presežno zahtevanih 1,500.000,00 SIT pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako delno spremenilo, da je odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti zvišalo na 600.00,00 SIT in spremenilo stroškovno odločitev, v preostalem izpodbijanem zavrnilnem delu pa je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje izpodbija zavrnitev pritožbe za 300.000,00 SIT pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti ter za 100.000,00 SIT za strah. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se prisojena odškodnina zviša za nadaljnjih 400.000,00 SIT. Po povzemanju poteka postopka se sklicuje na izvedensko mnenje, ponavlja oceno o obsegu in intenzivnosti telesnih bolečin ter poudarja trajanje prestanega strahu.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo in odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Dejanska podlaga za odločanje v tej pravdni zadevi so naslednje ugotovitve sodišč prve in druge stopnje. Tožnica je profesorica defektologije. V času prometne nesreče je bila stara 32 let. Diagnoza njene poškodbe se je glasila: nateg vratnega dela hrbtenice in udarnina rame. Pregledali so jo v bolnici v Avstiji, kjer so ji namestili ovratnico, ki jo je nosila štiri tedne. Doma je bila na dveh pregledih pri kirurgu, zdravila se je še s hidroterapijo in analgetiki. Zaradi teh poškodb je bila šest tednov nesposobna za delo. Trpela je stalne hude bolečine dva dni, stalne srednje sedem dni in stalne lahke tri tedne, občasne lahke pa še nadaljnjih šest mesecev. Eventualne kasnejše občasne bolečine ob npr. izredno naglem gibu vratne hrbtenice pa so bile zanemarljive. V samem škodnem dogodku je utrpela primarni strah, takoimenovani sekundarni strah srednje stopnje je trajal tri tedne, lažje stopnje pa nadaljnja dva meseca.

Pravna podlaga za odločanje v tem sporu je v določbah prvega in drugega odstavka 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/79, 39/85, 57/89). Sodišče mora pri odločanju o podlagi škode in višini odškodnine upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, vendar pa pri tem tudi paziti, da ne bi šlo na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Zato je treba vsak škodni primer individualizirati, ugotoviti konkretno objektivno prizadetost oškodovanca in nato pri prisojanju pravične odškodnine upoštevati razmerja, ki se izražajo v medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in zanje prisojenimi odškodninami.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je glede na prej povzete odločilne dejanske okoliščine sodišče druge stopnje pravilno uporabilo merila za prisojo pravične denarne odškodnine, ko je odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti zvišalo le na 600.000,00 SIT, zavrnilo pa zahtevano zvišanje na prvi stopnji prisojenih 200.000,00 SIT za strah. Višja odškodnina za obe obliki nepremoženjske škode tudi po presoji revizijskega sodišča ne bi ustrezala razmerju pri prisojah odškodnine za lažje, srednje in hude škodne primere.

Uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 neutemeljeno tožničino revizijo zavrnilo, z njo pa tudi priglašene revizijske stroške.