Jedro

Za civilnopravno obveznost, o kateri govori sodišče prve stopnje v napadeni sodbi, bi namreč šlo le v primeru, če bi obdolženec prišel zgolj v zamudo z vračilom dolga, kar pa v obravnavanem primeru iz doslej zbranega dokaznega gradiva ni razbrati, saj obdolženec zanika celo sam nastanek dolga.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje pred drugim sodnikom posameznikom.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje po 3. točki 358.člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obd. D. M. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (KZ). Po prvem odstavku 96. člena in po prvem odstavku 97. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun, kakor tudi potrebni izdatki in nagrada pooblaščenke oškodovanca.

Proti tej sodbi se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

V pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki bi naj bila v tem, da napadena sodba naj ne bi imela razlogov o vseh odločilnih dejstvih, razlogi, ki jih ima, pa naj bi bili popolnoma nejasni, po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Pritožba namreč v okviru tega pritožbenega razloga v bistvu graja pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, s katerimi ne soglaša, s tem pa utemeljuje pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, glede katerega pa je pritožba utemeljena.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča dejansko stanje v obravnavani zadevi namreč doslej ni bilo do take mere razjasnjeno, da bi odpadli prav vsi pomisleki o pravilnosti prvostopnega oprostilnega izreka, to pa zahteva ponovitev dokaznega postopka z izvedbo vseh razpoložljivih dokazov in njihovo ponovno, vendar skrbnejšo oceno od te, ki jo ima napadena sodba.

Pritožba ima prav, ko ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje ukvarjalo zgolj z okoliščino, ali je obdolženec ob najetju posojila pri oškodovancu, le-temu točno prikazoval svoje trenutno slabo finančno stanje, ali pa je o tem govoril po resnici, ni pa se ukvarjalo še z drugo okoliščino, ki bi naj kazala na njegov takratni goljufivi namen, namreč z njegovim tedanjim zatrjevanjem, da bo posojilo v najkrajšem času vrnil. V obtožbi se namreč obdolžencu očita, da je z obojim hkrati oškodovanca spravil v zmoto ter ga s tem pripravil, da mu je posodil na račun neplačane kupnine 10.000 DEM in vsoto 8.000 DEM v gotovini. V kolikor je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je oškodovanec bil dobro seznanjen s slabo finančno situacijo obdolženca, ko mu je posodil denar, zaradi česar ga obdolženec glede tega ni spravil v zmoto, pa bi moralo ugotavljati tudi to, ali obstajajo okoliščine, ki potrjujejo navedbo obtožbe, da je obdolžencu hkrati lažno obljubil takojšnje vračilo dolga, čim bo to zmogel, pa tega ni storil. S tem v zvezi bi moralo skrbno presoditi dejstvo, da je obdolženec stanovanje, ki ga je kupil od oškodovanca, kmalu za tem prodal in je torej razpolagal s kupnino, saj ga je pred tem kupil na kredit, oškodovancu pa vseeno ničesar ni vrnil, v povezavi s tem pa oceniti tudi obdolženčevo zanikanje dolga in njegovo zatrjevanje, da ni napisal in podpisal spornih potrdil, kar je ovrgel izvedenec grafolog mag. B. R.. Šele, ko bi sprejelo oceno navedenih dokazov, bi lahko z vso gotovostjo zaključilo, ali je obdolženec ob sklepanju posojilne pogodbe z oškodovancem ravnal z goljufivim namenom ali ne in ali je torej obtožba zoper njega utemeljena. Za civilnopravno obveznost, o kateri govori sodišče prve stopnje v napadeni sodbi, bi namreč šlo le v primeru, če bi obdolženec prišel zgolj v zamudo z vračilom dolga, kar pa v obravnavanem primeru iz doslej zbranega dokaznega gradiva ni razbrati, saj obdolženec zanika celo sam nastanek dolga.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP). Ker bo v ponovljenem postopku v pretežnem delu potrebno zgolj ponovno oceniti zbrano dokazno gradivo, je pritožbeno sodišče odločilo, da bo sodišče prve stopnje lažje to storilo pred drugim sodnikom posameznikom (četrti odstavek 392. člena ZKP).