Jedro

Zdravnik specialist, ki je delavca zdravil, ne more biti sodni izvedenec v sporu glede bolniškega staleža delavca.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica za čas od 8. do 14.10.1989 opravičeno odsotna z dela zaradi bolezni, oziroma opravičena do bolniškega staleža in v tej smeri smiselno spremenilo sklep odbora za varstvo pravic tožene stranke z dne 2.11.1989, ki tožnici bolniškega staleža za to obdobje ni odobril. Svojo odločitev je sodišče oprlo zlasti na pridobljeno izvedeniško mnenje specialista internista dr. S. Ž. R., z dne 21.6.1994, iz katerega je izhajalo, da je bilo zdravstveno stanje tožnice v obdobju od 1.10. do 14.10.1989 takšno, da bi ji tožena stranka opravičeno odobrila bolniški stalež.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev. Pri tem ne zanika slabega zdravstvenega stanja tožnice v spornem obdobju, katerega razlog pa ni bil nikoli odkrit. Takšna zdravstvena simptomatika pa ni preprečevala tožničine delazmožnosti in ji je zato pristojni zdravstveni konzilij s 7.10.1989 bolniški stalež utemeljeno zaključil. Hkrati toženka osporava verodostojnost izvedeniškega mnenja dr. S. Ž. R., češ da je bila izvedenka dejansko tožničina zdravnica in bi zato moral izvedensko mnenje podati neodvisni specialist medicine dela.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja, da dr. S. Ž. R. v tem primeru ne bi smela biti imenovana za sodno izvedenko, ker je bila v spornem času tožničina lečeča zdravnica v Xy. Zato je njeno mnenje z dne 21.6.1994 mogoče šteti le za izvid lečečega internista, ne pa za formalno izvedensko mnenje. Ob takšnem značaju tega dokaza pa se izkaže, da je ostalo dejansko stanje v dosedanjem postopku nepopolno ugotovljeno.

Na eni strani je izkazano problematično zdravstveno stanje tožnice v izvidu specialista internista, z naročilom, da pride tožnica konec oktobra 1989 na dodatne preiskave v bolnico, hkrati je izkazano, da tožničina pristojna zdravnica ni nasprotovala, da odide tožnica med bolniškim staležem v začetku oktobra 1989 domov v Srbijo, kjer je očitno imela možnost dodatne zdravstvene oskrbe in to ne glede na to, da je zdravnica očitno vedela, da bo tožnica v tem času predstavljena konziliju zdravnikov zaradi podaljšanja bolniškega staleža, na drugi strani pa obstaja odločitev konzilija, da se tožnici s 7.10.1994 bolniški stalež zaključi, to odločitev pa je potrdil tudi pristojni odbor za varstvo pravic tožene stranke, čeprav toženka problematičnega zdravstvenega stanja tožnice v tem času ne zanika.

Hkrati je izkazano, da je tožnica na odločitev konzilija reagirala in se zglasila na delu, vendar šele po nekaj dneh (15.10.1989), ko je v bolnici v Kruševcu, po domnevnem nasvetu tamkajšnjih zdravnikov, zaključila ob prejemu obvestila o zaključku bolniškega staleža že začete preiskave.

Ob tako izkazanih dejstvih je dejansko utemeljen pritožbeni predlog, naj v zadevi poda izvedeniško mnenje neodvisni izvedenec s področja medicine dela. Le-ta naj bi ob razpoložljivi zdravstveni dokumentaciji poskušal podati izvedensko mnenje zlasti iz vidika doktrine priznavanja bolniškega staleža, to je, ali se je v spornem času v podobnih primerih, ko je zdravnik specialist zaradi problematične zdravstvene simptomatike bolnika naročil na hospitalne preglede, bolniški stalež za vmesno obdobje priznaval, ali ne in kako naj bi na priznanje staleža z vidika medicinske doktrine vplivala tožničina zadržanost v bolnici, kjer se je nahajala z vednostjo lečeče zdravnice, ki temu ni nasprotovala.

Glede na povedano je bilo potrebno v skladu z določili člena 370. ZPP izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v dopolnitev postopka. Po pribavi predlaganega izvedenskega mnenja s področja medicine dela o nakazanih vprašanjih bo lahko sodišče o tožničinem zahtevku, upoštevaje tudi doslej zbrane dokaze, na novo odločilo.