Jedro

Tožena stranka je z dopisom z dne 21. 1. 1998 pri tožnikih ustvarila vtis, da bo napako prostovoljno odpravila in da se zato na pravilo o prekluzivnem roku iz 645. člena ZOR ne more sklicevati.

Kadar se naročnik in izvajalec ne dogovorita za odpravo napake, ampak izvajalec le pristopi k odpravljanju napak, ni mogoče šteti, da je bil sklenjen dogovor. Vendar pa tudi v tem primeru možnost uveljavljanja pravic iz naslova odgovornosti za napake ne more biti časovno neomejena. Zato v obravnavanem primeru, ko ne gre za terjatev iz gospodarske pogodbe, velja splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR.

Kadar izvajalec začne odpravljati napako in daje vtis, da jo bo prostovoljno odpravil, zastaranje terjatve naročnika iz naslova odgovornosti za napake začne teči, ko izvajalec naročniku nedvoumno sporoči, da napake ne bo odpravil ali ko je to jasno razvidno iz konkludentnega ravnanja izvajalca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 (petnajstih) dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.076,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov in je toženi stranki naložilo, da mora sanirati podporni zid parkirišča apartmajskega naselja B. in tudi izvesti odvodnjavanje meteornih voda izza tega opornega zidu, vse na način ter v obsegu, kot to izhaja iz izvedenskega mnenja, ki je sestavni del dispozitiva sodne odločbe. Odločilo je, da je tožena družba dolžna k sanaciji pristopiti v roku petnajst dni po pravnomočnosti sodbe in dela dokončati v roku treh mesecev po pričetku izvajanja del. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Strinjalo se je z oceno sodišča prve stopnje, da so tožniki glede na ravnanje tožene stranke upravičeno pričakovali, da bo napake prostovoljno odpravila in se tožena stranka zato ne more sklicevati na drugi odstavek 645. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), po katerem pravica naročnika nasproti izvajalcu oziroma projektantu iz njune odgovornosti za napake preneha v enem letu od dneva, ko je o napaki obvestil projektanta oziroma izvajalca. Odločilo je, da pa tudi splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR ni potekel. 3. Zoper takšno odločitev tožena stranka vlaga revizijo. Vztraja pri pritožbenem ugovoru, da iz zapisnika sestanka stanovalcev z dne 13. 6. 1998 izhaja, da je sanacijo odklonila, da pa tožniki niso ne trdili, ne dokazovali, da bi jih tožena stranka od 13. 6. 1998, ko je bil sestanek, do 1. 12. 1998, ko je potekel enoletni rok za vložitev tožbe, glede na obvestilo o napaki, oziroma do 13. 6. 1999, ko je potekel enoletni rok od obvestila, da napak ne bo odpravljala, zavajala ali obljubljala sanacijo. Vztraja, da je pomembno dogajanje v letu dni po odklonitvi sanacije, ne pa po letu 2000, na katero se sklicujeta sodišči prve in druge stopnje. Poudarja, da pa je tudi, če bi obveljalo, da se izvajalec ne more sklicevati na prekluzijo, zahtevek za odpravo napak zastaral v petletnem zastaralnem roku po 371. členu ZOR. Meni, da glede na odklonitev sanacije, ki izhaja iz zapisnika z dne 13. 6. 1998, ta rok izteče 13. 6. 2003. Opozarja, da nepovezana dejanja tožene stranke (posek dreves) ne morejo predstavljati sklenitve dogovora o odpravi napake, da bi tak dogovor moral biti sklenjen pisno (630. člen ZOR) in da je bil posek dreves opravljen po posebnem sklepu skupščine lastnikov apartmajskega naselja z dne 28. 4. 2001. Tožena stranka predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zahtevek tožnikov v celoti zavrne, tožnikom pa v plačilo naloži stroške, ki so ji nastali v postopku.

4. Sodišče je revizijo vročilo tožnikom, ki so nanjo odgovorili. Poudarjajo predvsem, da tožena stranka graja dejansko ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da je tožena stranka s svojim ravnanjem tožnikom dajala občutek, da bo napake odpravila in da sodno uveljavljanje odprave napak in garancijskih pravic ne bo potrebno. Zato predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - tožena stranka je po podizvajalcu v okviru prenove bungalovskega naselja zgradila podporni zid parkirišča, za katerega je bilo potem uporabno dovoljenje izdano 30. 8. 1994; - postopoma so v zidu nastale razpoke, površina parkirišča se je posedla, prišlo je do pomika oziroma zasuka podpornega zidu; - vzrok za to je v premalo dimenzioniranih temeljnih petah podpornega zidu ter neustrezno izvedenem nadvišanju obstoječih podpornih zidov, neustrezno je urejeno tudi odvodnjavanje meteornih voda, to je posledica nesolidnosti gradnje in izhaja iz sfere tožene stranke; - tožniki so napake ugotovili v novembru 1997 in o njih z dopisom z dne 1. 12. 1997 obvestili toženo stranko; - dne 21. 1. 1998 je tožena stranka tožnikom poslala dopis, da bodo poslali gradbeno ekipo, ki bo poskrbela za sanacijo; - v letu 2000 je tožena stranka pri podjetju G. naročila spremljanje razpok, nato pa v letu 2002 posek dveh dreves zaradi suma, da vplivata na posedanje; - tožniki so tožbo vložili 25. 8. 2004. 7. Sodišči prve in druge stopnje imata prav, da je že ves čas uveljavljena sodna praksa, da se izvajalec, ki naročnika s svojimi dejanji zavaja, da bo napake prostovoljno odpravil, ne more sklicevati na prekluzivni enoletni rok iz drugega odstavka 645. člena ZOR(1). Takšna sodna praksa je tudi vplivala na dopolnitev določbe 636. in tretjega odstavka 663. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)(2), ki sedaj določata, da se podjemnik/izvajalec oziroma projektant ne more sklicevati na prekluzivni enoletni rok če se napaka nanaša na dejstva, ki so mu bila znana ali mu niso mogla ostati neznana, pa jih ni sporočil naročniku, ali če je s svojim ravnanjem zavedel naročnika, da pravic ni pravočasno uveljavil. Pravilna je ocena sodišč prve in druge stopnje, da je tožena stranka z dopisom z dne 21. 1. 1998 pri tožnikih ustvarila vtis, da bo napako prostovoljno odpravila in da se zato na pravilo o prekluzivnem roku iz 645. člena ZOR ne more sklicevati. Vprašanje pa je, ali v primeru, ko se izvajalec na prekluzivni rok ne more sklicevati, velja splošni zastaralni rok in če, kdaj zastaranje začne teči. 8. V sodni praksi se je uveljavilo stališče, da ima v primeru, ko se naročnik in izvajalec dogovorita za odpravo napake, takšen sporazum samostojno naravo, zahtevek za izpolnitev tega dogovora pa zastara v splošnem zastaralnem roku(3). Kadar pa se naročnik in izvajalec ne dogovorita za odpravo napake, ampak izvajalec le pristopi k odpravljanju napak, ni mogoče šteti, da je bil sklenjen dogovor. Vendar pa tudi v tem primeru možnost uveljavljanja pravic iz naslova odgovornosti za napake ne more biti časovno neomejena(4). Zato v obravnavanem primeru, ko ne gre za terjatev iz gospodarske pogodbe, velja splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR.

9. Po 361. členu začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega. Kadar izvajalec začne odpravljati napako in daje vtis, da jo bo prostovoljno odpravil, zastaranje terjatve naročnika iz naslova odgovornosti za napake začne teči, ko izvajalec naročniku nedvoumno sporoči, da napake ne bo odpravil ali ko je to jasno razvidno iz konkludentnega ravnanja izvajalca. Izvajalec torej lahko svoj pravni položaj zavaruje tako, da naročniku da jasno vedeti, da z odpravljanjem napake ne bo nadaljeval in v tem primeru zagotovi začetek teka zastaralnega roka.

10. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da zapisa v zapisniku sestanka stanovalcev 13. 6. 1998, da je bil izvajalec pisno opozorjen na potrebno izvedbo sanacije, da je bil predstavnik izvajalca na ogledu in da je predstavnik izvajalca zatrjeval, da je dveletni rok iz garancije potekel in bo treba sanacijo izterjati s pravnim strokovnjakom, ni mogoče razumeti kot jasno odklonitev nadaljevanja sanacije. Prav tako je pravilna ocena, da iz nadaljnjega ravnanja tožene stranke nikakor ni bilo mogoče nedvoumno sklepati, da napak ne bo odpravila. Tako je pravilen sklep obeh sodišč, da je toženkin ugovor zastaranja neutemeljen.

11. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

12. Odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z odločitvijo o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora tožena stranka tožnikom tudi povrniti njihove stroške odgovora na revizijo v znesku 1.076,40 EUR (1950 točk x 0,46 EUR in 20 % DDV). Glede na prehodno določbo 41. člena sedaj veljavnega Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008) je Vrhovno sodišče pri odločanju uporabilo prej veljavni Zakon o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2003).

Op. št. (1): Stališče, Jugoslovanska gosp. koordinacija, 6.-8.6.1983, ZSG/84 str.339: Naročnik oziroma drug pridobitelj gradbenega objekta (v nadaljevanju: naročnik) izgubi po preteku enega leta pravico s tožbo zahtevati odpravo ugotovljenih napak (2. odst. 645. člena ZOR). Vendar lahko naročnik tudi po preteku omenjenega roka, z ugovorom zoper izvajalčev zahtevek na plačilo, uveljavlja pravico do znižanja plačila in do povračila škode (2. odst. 616. člena ZOR). Če pa sta se izvajalec in naročnik sporazumela o odpravi napake oziroma če je izvajalec začel odpravljati napako po lastni iniciativi, je treba izvajalčevo obveznost odpraviti napako, oziroma naročnikovo pravico vložiti tožbo zaradi odprave napake in plačila odškodnine, presojati po tem posebnem sporazumu strank in z ustrezno uporabo 291. člena ZOR, ne pa po določilih 2. odst. 645. člena ZOR.

Op. št. (2): N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, 3. knjiga, GV, Ljubljana 2004, str. 855. Op. št. (3): Tako odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 29/2006 in III Ips 75/2001. Tako tudi V. Kranjc, Sporazum strank o reševanju zahtevkov iz naslova odgovornosti za solidnost gradbe, Podjetje in delo, 2009, št. 8, str. 1910-1915. Op. št. (4): Primerjaj M. Pavlović, Prekluzija i zastara kod ugovora o djelu i ugovora o građenju, Hrvatska pravna revija, št. 5/2013, str. 12 in 13 in V. Kranjc, Roki in pogoji za uveljavljanje sankcij za stvarne napake pri gospodarski prodajni, podjemni in gradbeni pogodbi, Podjetje in delo, 2009, št. 5, str. 986.