Jedro

Upnik lahko predlaga le zavarovanje tiste (nedenarne) terjatve, ki jo bo zoper dolžnika uveljavljal v pravdnem postopku. To pomeni, da ne more zahtevati zavarovanje nečesa, česar ne bo zahteval v tožbi zoper dolžnika. Že sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da predlagana začasna odredba v 3. točki predloga ne varuje nobenega zahtevka iz tožbe, saj je usmerjena proti zakonitemu zastopniku druge toženke, zoper katerega tožnika ne uveljavljata nobenega zahtevka.

Sodna praksa je v zvezi z verjetnim izkazom terjatve zavzela stališče, da vložitev tožbe sama po sebi ne izkazuje verjetnosti obstoja terjatve, pač pa sodišče obstoj terjatve presoja na podlagi navedb in dokazov tožeče stranke. V zvezi z nevarnostjo, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena ni dovolj zatrjevanje možnosti nastanka hipotetične nevarnosti, ki se lahko zgodi. Čeprav zadošča že verjeten izkaz nastanka same posledice (nevarnosti za bodočo izterjavo), pa morajo biti te okoliščine dejanske in konkretne, tožeča stranka pa jih mora zatrjevati in s stopnjo verjetnosti dokazati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za zavarovanje z začasno odredbo ter odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe.

2. Zoper navedeni sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka ter priglasila pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnika s tožbo uveljavljata prenehanje veljavnosti pogodbe o neodplačnem prenosu poslovnega deleža v drugi toženki, sklenjene 30. 8. 2019 (1. točka tožbenega zahtevka), ugotovitev ničnosti, podrejeno razveljavitev pogodbe o neodplačnem prenosu poslovnega deleža v drugi toženki, sklenjene 3. 3. 2022 (3. točka tožbenega zahtevka), ugotovitev ničnosti sklepa o imenovanju ter sklepa o razrešitvi direktorja druge toženke (oba z dne 3. 3. 2022; 5. in 7. točka tožbenega zahtevka) ter ugotovitev, da so vpisi v sodni register na podlagi navedenih pogodb in sklepov nični in nimajo pravnih učinkov ter se iz sodnega registra izbrišejo (2., 4., 6. in 8. točka tožbenega zahtevka).

5. V zavarovanje terjatve sta tožnika vložila začasno odredbo (z dopolnitvijo). Navajata, da je bila pogodba z dne 30. 8. 2019, sklenjena med prvim tožnikom kot odsvojiteljem in drugo tožnico kot pridobiteljico poslovnega deleža, sklenjena pod razveznim pogojem, da druga tožnica 10 let od podpisa pogodbe ne bo razrešila prvega tožnika z mesta direktorja, v tem času pa tudi ne bo odsvojila ali obremenila poslovnega deleža, ki ga je na tej podlagi pridobila. Razvezni pogoj se je izpolnil 3. 3. 2022, ko sta druga tožnica kot odsvojiteljica in prva toženka kot pridobiteljica poslovnega deleža sklenili pogodbo in sprejeli sklepa z dne 3. 3. 2022, zaradi česar je pogodba z dne 30. 8. 2019 prenehala veljati. Pogodba z dne 3. 3. 2022 je nična zaradi nemogočega in nedopustnega predmeta, saj je druga tožnica razpolagala s poslovnim deležem, glede katerega je bila dogovorjena prepoved odsvojitve ali obremenitve. Ker je pogodba z dne 3. 3. 2022 nična oziroma izpodbojna, sta posledično neveljavna tudi oba sklepa z dne 3. 3. 2022. Prva toženka bi lahko s prostim razpolaganjem ter uresničevanjem glasovalnih pravic onemogočila uveljavitev vtoževane terjatve (ali jo vsaj precej otežila), začasna odredba pa je po stališču tožeče stranke potrebna tudi zato, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, saj bi prva toženka lahko sprejela odločitve, škodljive za drugo toženko, posledično pa bi bila oškodovana tudi tožnika. Škoda po navedbah tožeče stranke že nastaja, saj je druga toženka že odsvojila tri nepremičnine, njen direktor, A. A. (sin prvega tožnika in prve toženke ter vnuk druge tožnice) pa jo namerava izčrpati ter povzročiti njeno insolventnost. 6. Sodišče prve stopnje je predlog za zavarovanje nedenarne terjatve z začasno odredbo uvodoma zavrnilo iz razloga, ker tožnika s 1. točko tožbenega zahtevka ne uveljavljata niti ničnostnega niti izpodbojnega zahtevka, saj zahtevata ugotovitev, da je pogodba z dne 30. 8. 2019 prenehala veljati z dnem 3. 3. 2022, ne trdita pa niti tega, da je bil vpis prenosa poslovnega deleža na prvo toženko v sodni register opravljen na podlagi neveljavnega pravnega posla. Trdita namreč, da je pogodba, na podlagi katere je bil ta vpis opravljen, prenehala veljati zaradi izpolnitve razveznega pogoja. Toda tudi v primeru, da je ta posledica na podlagi 59. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) nastala, to po zaključku sodišča prve stopnje ne pomeni, da je pogodba neveljavna, kar pa je en izmed pogojev za uveljavljanje tožbe na ugotovitev ničnosti vpisa (2. točka tožbenega zahtevka).

7. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje niso izpolnjene niti predpostavke za uspešno uveljavljanje ničnosti oziroma izpodbojnosti pogodbe z dne 3. 3. 2022 (3. točka tožbenega zahtevka). Sodišče je pojasnilo, da se na neveljavnost ne more sklicevati stranka, ki naj bi neveljavnost zakrivila (v obravnavanem primeru je to druga tožnica, ki naj bi s poslovnim deležem razpolagala kljub dogovorjeni prepovedi odsvojitve le-tega), saj bi bilo drugačno stališče v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ), pomenilo pa bi tudi podporo zlorabi pravic (7. člen OZ). V kolikor pa zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 3. 3. 2022 uveljavlja prvi tožnik kot tretji, ki ima pravni interes, bi moral s tožbo zajeti vse pogodbene stranke, česar pa ni storil, saj je tožba vložena (le) proti prvi toženki kot pridobiteljici, ne pa tudi proti drugi tožnici kot odsvojiteljici poslovnega deleža. Ker prvi tožnik ni bil stranka pogodbe, nima aktivne stvarne legitimacije (prvi odstavek 95. člena OZ). Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega zaključilo, da tožnika niti s stopnjo verjetnosti nista izkazala, da je pogodba z dne 3. 3. 2022 nična (podrejeno izpodbojna), kar je en izmed pogojev za uspešno uveljavljanje tožbe na ugotovitev ničnosti vpisa (4. točka tožbenega zahtevka).

8. Tožnika po zaključku sodišča prve stopnje nista izkazala niti verjetnosti terjatve za ugotovitev ničnosti vpisov o razrešitvi in imenovanju direktorja druge toženke v sodni register na podlagi sklepov z dne 3. 3. 2022, saj nista vsaj s stopnjo verjetnosti izkazala, da obstaja en izmed razlogov za uveljavitev ničnosti teh sklepov. Sodišče je pojasnilo, da so ničnosti razlogi našteti v 390. členu v zvezi s 522. členom Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), tožnika pa razen tega, da navajata, da sta sklepa z dne 3. 3. 2022 nična, ker je nična pogodba z dne 3. 3. 2022, ne navajata ničesar takega, kar bi kazalo na to, da je (verjetno) podan en izmed taksativno določenih ničnostih razlogov.

9. Sodišče prve stopnje je opozorilo, da sta tožnika tožbo vložila zoper prvo toženko (družbenico druge toženke) in zoper drugo toženko, ne pa tudi zoper zakonitega zastopnika druge toženke, proti kateremu je uperjena 3. točka predloga za zavarovanje z začasno odredbo. Zaradi tega predlog za začasno odredbo v tem delu ne varuje (nobenega) zahtevka iz tožbe. V delu, s katerim naj se drugi toženki (kot subjektu vpisa) prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino (4. točka predloga za zavarovanje z začasno odredbo), predlog za začasno odredbo ne predstavlja primernega ukrepa za zavarovanje, saj taka začasna odredba ne bi zavarovala nobene od nedenarnih terjatev, ki jih proti drugi toženki uveljavljata tožnika, torej tudi ne zahtevka za ugotovitev ničnosti vpisov v sodni register.

10. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnika nista verjetno izkazala enega izmed kumulativno določenih pogojev za zavarovanje z začasno odredbo (predpostavke po prvem odstavku 272. člena ZIZ), v zvezi s 3. in 4. točko predloga za začasno odredbo pa tudi ni izpolnjen pogoj po prvem odstavku 273. člena ZIZ, zaradi česar ostalih pogojev za začasno odredbo ni presojalo. Dodalo je, da za verjeten obstoj objektivne nevarnosti, da bo realizacija terjatve onemogočena ali precej otežena, tudi sicer ne zadošča le pavšalno in hipotetično sklicevanje na možnost razpolaganja prve toženke s poslovnim deležem in možnost uresničevanja glasovalnih pravic (1. in 2. točka predloga za zavarovanje z začasno odredbo), pač pa bi morala biti ta nevarnost dejanska in konkretna. Takšnih navedb pa tožnika nista podala. Na posplošeni ravni pa so ostale tudi navedbe, s katerim tožnika utemeljujeta predpostavko po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ (to je, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode), saj nista pojasnila, zaradi kakšnih škodljivih odločitev za družbo, ki bi jih lahko sprejela prva toženka, bi tožnika lahko bila oškodovana.

11. Višje sodišče ugotovitve izpodbijanega sklepa potrjuje kot pravilne in se pridružuje zaključkom sodišča prve stopnje ter se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje.

12. Namen začasne odredbe je zagotoviti začasno zavarovanje upnikove terjatve, ki jo bo uveljavljal v sodnem postopku, torej zavarovanje terjatve in njene bodoče izvršbe. Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve (272. člen ZIZ) mora upnik s stopnjo verjetnosti izkazati, da terjatev obstaja (ali da mu bo nastala, prvi odstavek 272. člena ZIZ), navajati pa mora tudi dejstva za utemeljitev terjatve ter predložiti dokaze. Poleg tega mora izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk (drugi odstavek 272. čl. ZIZ): nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik z predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ).

13. Pritožnika v pritožbi ponavljata dotedanje navedbe, da je pogodba z dne 30. 8. 2019 prenehala veljati z dnem 3. 3 . 2022, posledično pa je neveljavna in vpisi na podlagi te listine (pogodbe) nični. Stališče pritožnikov je napačno, kar je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje: tudi v primeru, da je pogodba z dne 30. 8. 2019 zaradi uresničitve razveznega pogoja prenehala veljati, to ne pomeni, da je (bila) neveljavna ter vpisi v sodni register na podlagi te pogodbe sami po sebi nični. Nastanek pravnega dejstva, ki sta ga stranki določili za razvezni pogoj, povzroči, da se pogodba razveže (prim. tretji odstavek 59. člena OZ), razveza pogodbe pa ne pomeni njene neveljavnosti, pač pa prenehanje poslovno obligacijskega razmerja, nastalega z njeno sklenitvijo ter prenehanje medsebojnih pravic in obveznosti pogodbenih strank razvezane pogodbe, ki so nastale z njeno (veljavno) sklenitvijo. Ne drži torej pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da so njegovi zaključki materialnopravno zmotni zato, ker temeljijo na togi razlagi zakonskih določb. Stališče, da zgolj neveljaven pravni posel / listina lahko vodi do ugotovitve ničnosti vpisa v sodni register, ni niti togo niti preozko, kot mu to očita pritožba, pač pa zakonsko skladno (prim. 41. člen Zakona o sodnem registru; ZSReg). Za namensko razlago, za kakršno se v tem postopku zavzemata pritožnika (da pogodba, ki je prenehala veljati zaradi uresničitve razveznega pogoja predstavlja neveljavno listino v smislu ZSReg), tako ni najti nobene zakonske opore niti je pritožba ne navaja.

14. Upnik lahko predlaga le zavarovanje tiste (nedenarne) terjatve, ki jo bo zoper dolžnika uveljavljal v pravdnem postopku. To pomeni, da ne more zahtevati zavarovanje nečesa, česar ne bo zahteval v tožbi zoper dolžnika. Že sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da predlagana začasna odredba v 3. točki predloga ne varuje nobenega zahtevka iz tožbe, saj je usmerjena proti zakonitemu zastopniku druge toženke, zoper katerega tožnika ne uveljavljata nobenega zahtevka. V tem delu pritožba sodišču prve stopnje očita neživljenjsko in ozkogledno razlogovanje, čemur ni mogoče pritrditi. Pritožnika sta tudi v pritožbi zgolj ponovila, da zaradi ravnanja zakonitega zastopnika druge toženke slednji grozi finančno izčrpavanja, posledično pa bosta brez premoženja ostala tožnika. V čem in katera (nedenarna) terjatev tožnikov bi bila zavarovana s predlagano omejitvijo zastopanja družbe zakonitemu zastopniku druge toženke A. A., pritožnika nista pojasnila niti v pritožbi, navedla pa nista niti tega, da bosta morebiti v nadaljevanju postopka tudi zoper njega uveljavljala kakšne zahtevke oziroma terjatve. To velja tudi za 4. točko predloga za začasno odredbo, saj prepoved drugi toženki, da odtuji ali obremeni nepremičnino, ne varuje nobene od nedenarnih terjatev, ki jih proti drugi toženki uveljavljata tožnika (ne varuje pa niti zahtevka za ugotovitev ničnosti vpisov v sodni register). Pritožba z opisovanjem namena pogodbe z dne 30. 8. 2019 ne more izpodbiti pravilnih zaključkov izpodbijanega sklepa, tudi sicer pa namen (nagibi) pri sklepanju navedene pogodbe za odločitev ne morejo biti relevantni.

15. Prav tako ni niti zmotno niti formalistično stališče izpodbijanega sklepa, da mora ničnostni tožbeni zahtevek zajeti vse pogodbene stranke (pa ga v obravnavanem primeru ne), prav tako pa je pravilno tudi stališče, da se na neveljavnost ne more sklicevati stranka, ki naj bi to neveljavnost zakrivila (v obravnavanem primeru druga tožnica, ki je s poslovnim deležem razpolagala kljub dogovorjeni prepovedi odsvojitve). Pravilnih zaključkov izpodbijanega sklepa pritožnika ne moreta izpodbiti s pritožbenim zatrjevanjem, da druga tožnica kot stranka pogodbe z dne 3. 3. 2022 trditve in zahtevke prvega tožnika pripoznava, saj tega že pojmovno ne more – prvi tožnik zoper drugo tožnico namreč ne uveljavlja nobenega zahtevka.

16. Pritožbi pa ni mogoče slediti niti v delu, v katerem pritožnika zatrjujeta, da že samo dejstvo, da se tožbeni zahtevek glasi na ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 3. 3. 2022, kaže na to, da je terjatev na ugotovitev ničnosti vpisov o razrešitvi in imenovanju zakonitega zastopnika druge toženke vsaj verjetno izkazana. Sodna praksa je v zvezi z verjetnim izkazom terjatve zavzela stališče, da vložitev tožbe sama po sebi ne izkazuje verjetnosti obstoja terjatve, pač pa sodišče obstoj terjatve presoja na podlagi navedb in dokazov tožeče stranke. V zvezi z nevarnostjo, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (1. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ) ni dovolj zatrjevanje možnosti nastanka hipotetične nevarnosti, ki se lahko zgodi. Čeprav zadošča že verjeten izkaz nastanka same posledice (nevarnosti za bodočo izterjavo), pa morajo biti te okoliščine dejanske in konkretne, tožeča stranka pa jih mora zatrjevati in s stopnjo verjetnosti dokazati. Tožeča stranka ničesar od navedenega ni izkazala.

17. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnika ene od zakonsko določenih predpostavk za izdajo začasne odredbe nista dokazala s stopnjo verjetnosti, mu obstoja druge predpostavke, ki mora biti podana kumulativno, ni bilo potrebno obravnavati, predlog za izdajo začasne odredbe pa je bil pravilno zavrnjen. Predlagatelja začasne odredbe nista konkretno in natančno navedla vseh relevantnih dejstev, tega pa nista storila niti v pritožbi, zaradi česar njunemu predlogu za zavarovanje z začasno odredbo ni mogoče ugoditi.

18. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker pritožbeni razlogi niso podani, višje sodišče pa ob reševanju pritožbe tudi ni našlo bistvenih kršitev določb postopka (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ), na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in kot pravilen potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter 15. členom ZIZ. Ker tožnika s pritožbo nista uspela, sama nosita svoje pritožbene stroške.