Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

sodba U 497/2006

ECLI:SI:UPRS:2008:U.497.2006 Upravni oddelek

razlastitev postopek sporazumevanja kot pogoj za uvedbo postopka razlastitve odločanje v škodo pritožnika postavitev skrbnika za poseben primer
Upravno sodišče
30. maj 2008
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila v škodo tožnika kot pritožnika, čeprav v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni razlogi iz katerih lahko upravni organ druge stopnje v skladu z 2. odstavkom 253. člena ZUP spremeni prvostopno odločbo v škodo pritožnika. Iz upravnih spisov je razvidno, da je bil v konkretnem primeru predlog za uvedbo razlastitvenega postopka podan še pred vročitvijo prve ponudbe za odkup nepremičnin tožniku kot skrbniku za posebni primer, zato je organ prve stopnje s prvostopno odločbo kršil pravila postopka, s tem ko je dovolil uvedbo razlastitvenega postopka, čeprav za njegovo uvedbo ni bil izpolnjen z zakonom določen pogoj. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da je bila uvedba razlastitvenega postopka v konkretnem primeru potrebna, da se je po 2. odstavku 97. člena ZUreP-1 tožnik lahko imenoval za skrbnika za posebni primer, ker ponudbe za odkup nepremičnin lastnikom ni bilo mogoče vročiti.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. ... z dne ... se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 280,91 EUR v 15-ih dneh po prejemu sodbe, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote A. št. ... z dne ..., s katero je bil ugotovljen obstoj javne koristi za gradnjo mednarodnega mejnega prehoda B. (v nadaljnjem besedilu: mejni prehod), dovoljena uvedba razlastitvenega postopka v korist Republike Slovenije za solastniške deleže delov parcel parc. št. 10/29, parc. št. 10/64 in parc. št. 10/65, vse k.o. B., v solasti v odločbi naštetih solastnikov, ter določeno, da se pri solastniških deležih navedenih solastnikov citiranih parcel v zemljiški knjigi zaznamuje uvedba razlastitvenega postopka, prepoved prometa z nepremičninami oziroma njihovo bistveno spreminjanje, razen prodaje razlastitveni upravičenki oziroma tretji osebi, če se razlastitvena upravičenka s tem strinja. Hkrati z zavrnitvijo tožnikove pritožbe je tožena stranka z izpodbijano odločbo spremenila prvostopno odločbo tako, da je odločila, da se z dnem izdaje izpodbijane odločbe na Republiko Slovenijo prenese lastninska pravica in posest na nepremičninah, ki so navedene v prvostopni odločbi, in da se v zemljiško knjigo vpiše prenos lastninske pravice v korist razlastitvene upravičenke ter nadalje, da se stranke za določitev odškodnine oziroma nadomestnih nepremičnin napotijo na pravdo. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je prvostopni organ pravilno uvedel postopek razlastitve, zato je tožnikova pritožba neutemeljena. Iz upravnih spisov je namreč razvidno, da je razlastitvena upravičenka vložila zahtevo za razlastitev zadevnih nepremičnin potem, ko je ugotovila, da jih ne bo mogla pridobiti na podlagi sklenjene pogodbe, saj je večina članov Agrarne skupnosti B., ki so solastniki teh nepremičnin, mrtva, dedni postopki pa niso končani. Zato je bilo potrebno po 2. odstavku 97. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02, v nadaljnjem besedilu: ZUreP-1) postaviti skrbnika za posebni primer, ki pa ga je bilo možno postaviti le v okviru že uvedenega razlastitvenega postopka. Glede na to, da je bil tožnik s ponudbo za odkup nepremičnin že seznanjen, mu je razlastitvena upravičenka kot imenovanemu skrbniku za poseben primer, v ponudbi določila krajši (8 dnevni) rok za sklenitev pogodbe (od 30 dnevnega roka določenega v 1. odstavku 97. člena ZUreP-1) in ker je tožnik v postavljenem mu roku odgovoril, da je ponudba zanj zaradi ponujene cene nespejemljiva, je razlastitvena upravičenka zakonito postopala, ko je vložila zahtevek za razlastitev nepremičnin, saj pogoj iz 1. odstavka 97. člena ZUreP-1 ne bi bil izpolnjen samo, če bi tožnik imel kakšen opravičljiv razlog za odklonitev poganja v zvezi s ponudbo za odkup nepremičnin ali pa v zakonsko določenem roku na ponudbo sploh ne bi odgovoril. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da tožnik ni sprejel niti druge ponudbe z dne ..., ki mu je bila vročena med pritožbenim postopkom in ki je bila izdelana na podlagi ponovljene cenitve z drugim izvedencem. Razlastitveni upravičenki tako do zaključka pritožbenega postopka ni uspelo pridobiti zadevnih nepremičnin s sklenitvijo pogodbe, sicer bi zahtevo za razlastitev umaknila in bi bil postopek ustavljen. Zaradi vsega navedenega je tožnikova pritožba neutemeljena, ob njenem reševanju pa je tožena stranka ugotovila, da je izrek prvostopne odločbe v nasprotju sam s seboj in njeno obrazložitvijo, najverjetneje zaradi napačnega razumevanja 104. člena ZUreP-1 in zahteve razlastitvene upravičenke, da naj prvostopni organ odloči po nujnem postopku, zato je tožena stranka napake odpravila v skladu z 253. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 22/05, v nadaljnjem besedilu: ZUP). V 1. odstavku 104. člena ZUreP-1 je določeno, da mora biti v primeru, da se razlastitev zahteva za namene 1. in 2. odstavka 93. člena tega zakona, ki terjajo hitro pridobitev nepremičnin, razlog izbire in potreba uporabe nujnega postopka obrazložen in utemeljen. Upravni organ v takšnem primeru odloča o zadevi prednostno, pritožba zoper odločbo pa ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti, razen če drugi zakon to določa drugače. Po oceni tožene stranke je razlastitvena upravičenka v konkretnem primeru obrazložila in utemeljila potrebo po uporabi nujnega postopka, saj je iz upravnih spisov razvidno, da je od začetka gradnje in izvedbe posameznih del odvisna možnost črpanja denarnih sredstev iz zagotovljenih virov, pri čemer lahko razlastitvena upravičenka začne s pripravljalnimi deli šele takrat, ko pridobi stvarnopravno pravico na predvidenem zemljišču, v konkretnem primeru pa je razlastitev nujna tudi iz razloga, ker se ponudba za odkup zemljišč pred uvedbo razlastitvenega postopka lastnikom sploh ni mogla posredovati. Prvostopni organ je sicer odločil po 104. členu ZUreP-1 in v izreku prvostopne odločbe navedel, da pritožba ne zadrži njene izvršitve, vendar ni odločil, da se na razlastitveno upravičenko prenese lastninska pravica in posest na predmetnih nepremičninah, zato je tožena stranka to napako prvostopnega organa popravila z izpodbijano odločbo.

Tožnik vlaga tožbo iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi navaja, da zaradi nepravilnega postopka sporazumevanja v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za uvedbo razlastitvenega postopka in bi moral zato prvostopni organ zahtevo za razlastitev zavreči oziroma jo poslati razlastitveni upravičenki v dopolnitev. Razlastitev je namreč zaradi svoje narave dopustna le pod strogo določenimi pogoji in po zakonsko predpisanem postopku. Krovni zakon, ki določa postopek razlastitve je ZUreP-1, ker pa gre v konkretnem primeru za uvedbo razlastitvenega postopka za potrebo izgradnje mejnega prehoda, je potrebno kot specialnejši zakon upoštevati Zakon o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo objektov na mejnih prehodih (Uradni list RS, št. 111/01, v nadaljnjem besedilu: ZDVGOMP), ki v 16. členu določa postopek sporazumevanja z lastniki nepremičnin in šele po tako (neuspešno) izpeljanem postopku lahko pooblaščeni investitor v skladu s 1. odstavkom 21. člena ZDVGOMP poda pristojnemu organu predlog za razlastitev nepremičnin in o tem obvesti njenega lastnika. V prvi ponudbi je pooblaščena investitorka arbitrarno določila 8 dnevni rok za odgovor na ponudbo, čeprav 16. člen ZDVGOMP določa za odgovor na ponudbo rok 30 dni, ki je kogentne narave, ponudba pa tudi ni vsebovala opozorila po 2. odstavku tega člena. V času izdaje prvostopne odločbe še ni pretekel 30 dnevni rok od vročitve ponudbe za odkup nepremičnin, ki je tudi po ZUreP-1 nujni predpogoj za vložitev predloga za razlastitev. Druga ponudba za odkup nepremičnin mu je bila vročena med pritožbenem postopkom in tudi ta ni vsebovala izrecnega opozorila po 3. odstavku 16. člena ZDVGOMP. Zaradi navedenih pomanjkljivosti obeh ponudb postopek sporazumevanja v konkretnem primeru sploh ni bil začet. Tožena stranka po eni strani zatrjuje, da postopek sporazumevanja po 16. členu ZDVGOMP v tem primeru ni bil izveden, ker ponudbe za odkup nepremičnin lastnikom ni bilo mogoče vročiti, po drugi strani pa je prav iz tega razloga prvostopni organ tožnika pravilno imenoval kot skrbnika za posebni primer, kot to predvideva 2. odstavek 97. člena ZUreP-1 za primere, ko vročitve ponudbe za odkup nepremičnine ni mogoče opraviti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državni pravobranilec Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, udeležbe ni prijavil. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je dne 1.1.2007 začel veljati nov Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep Ustavnega sodišča, v nadaljnjem besedilu: ZUS-1), ki v 104. členu določa, da se za postopke, ki so v teku ob uveljavitvi tega zakona, uporabljajo določbe Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 in 45/06 - odl. Ustavnega sodišča, v nadaljnjem besedilu: ZUS), razen izjem, ki so določene v členih od 105. do 107. člena ZUS-1. K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena.

Organ prve stopnje je v konkretnem primeru odločil, da se dovoli uvedba zadevnega razlastitvenega postopka, tožena tožena stranka pa je, sklicujoč se na 104. člen ZUreP-1, z izpodbijano odločbo prvostopno odločbo spremenila in odločila o razlastitvi tako, da je odločila, da se z dnem izdaje izpodbijane odločbe na Republiko Slovenijo prenese lastninska pravica in posest na zadevnih nepremičninah ter da se v zemljiško knjigo vpiše prenos lastninske pravice v korist razlastitvene upravičenke. Tožena stranka je tako z izpodbijano odločbo odločila v škodo tožnika kot pritožnika, čeprav v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni razlogi iz katerih lahko upravni organ druge stopnje v skladu z 2. odstavkom 253. člena ZUP spremeni prvostopno odločbo v škodo pritožnika. Kršitev navedene določbe ZUP je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe, zato jo je bilo potrebno odpraviti že iz tega razloga.

Sodišče pa se tudi ne strinja s stališčem tožene stranke, da je prvostopni organ ravnal zakonito in pravilno, ko je uvedel postopek razlastitve zadevnih nepremičnin, ker postopka sporazumevanja z lastniki nepremičnin ni bilo mogoče izpeljati, saj so že pokojni, zapuščinski postopki pa še niso končani. Pravna podlaga za pridobitev predmetnih nepremičnin so določbe ZDVGOMP, saj je le-te Republika Slovenija potrebovala za izgradnjo mejnega prehoda, ki vsebuje specialne določbe glede razlastitve, v kolikor pa določbe ZDVGOMP določenih vprašanj postopka razlastitve ne urejajo, so pravna podlaga v tej zadevi določbe ZUreP-1, ki razlastitveni postopek urejajo na splošno. V 1. odstavku 21. člena ZDVGOMP je določeno, da lahko pooblaščeni investitor poda predlog za razlastitev pristojnemu organu pod pogojem, da med njim in lastnikom nepremičnine ni dosežen sporazum o odkupu oziroma nadomestitvi nepremičnine, pri čemer je postopek sporazumevanja, ki je pogoj za uvedbo postopka za razlastitev, predpisan v 16. členu ZDVGOMP, ki določa, da se lastnikom nepremičnin predlaga sklenitev pogodbe zaradi odkupa njihove nepremičnine, v vrednosti, ki jo oceni sodni cenilec. Če se lastnik nepremičnine ne strinja s predlagano cenitvijo, mora v roku 30 dni v pisni obliki to sporočiti pooblaščenemu investitorju, na kar mora biti izrecno opozorjen ob vročitvi ponudbe za nakup njegove nepremičnine in cenitve. Ugovori lastnika nepremičnine na vročeno cenitev se takoj preverijo z drugim cenilcem in če se lastnik ne strinja tudi z drugo cenitvijo, mora v roku 30 dni v pisni obliki to sporočiti pooblaščenemu investitorju, tudi na to mora biti izrecno opozorjen ob vročitvi druge cenitve. Šele ko pooblaščeni investitor prejme obvestilo lastnika nepremičnine, da se tudi z drugo cenitvijo ne strinja oziroma je rok brezuspešno potekel, lahko predlaga uvedbo razlastitvenega postopka (1. odstavek 21. člena ZDVGOMP). Zakonodajalec je postopek sporazumevanja določil kot pogoj za dopustnost začetka postopka razlastitve, ker je razlastitev dopustno izvesti le kot zadnjo možnost za uresničitev javne koristi. Iz izpodbijane odločbe, iz prvostopne odločbe in iz upravnih spisov je razvidno, da je bil v konkretnem primeru predlog za uvedbo razlastitvenega postopka podan dne ..., to je še pred vročitvijo prve ponudbe za odkup nepremičnin tožniku kot skrbniku za posebni primer dne ..., zato je organ prve stopnje s prvostopno odločbo kršil pravila postopka, s tem ko je dovolil uvedbo razlastitvenega postopka, čeprav za njegovo uvedbo ni bil izpolnjen z zakonom določen pogoj. Ker tožena stranka navedene bistvene kršitve pravil postopka v pritožbenem postopku ni sanirala, je izpodbijana odločba nezakonita tudi iz tega razloga. Tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi neutemeljeno navaja, da je bila uvedba razlastitvenega postopka v konkretnem primeru potrebna, da se je po 2. odstavku 97. člena ZUreP-1 tožnik lahko imenoval za skrbnika za posebni primer, ker ponudbe za odkup nepremičnin lastnikom ni bilo mogoče vročiti. Po navedeni določbi se namreč, ko ponudbe za odkup nepremičnine ni mogoče opraviti, ponudba vroči skrbniku za posebni primer, ki se ga postavi na podlagi predpisov, ki določajo pogoje in postopek postavitve skrbnika za posebne primere. Skrbništvo za posebne primere je urejeno v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/2004 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljnjem besedilu: ZZZDR), ki v 211. členu določa, da skrbnika za posebni primer postavi Center za socialno delo. V 212. členu ZZZDR je sicer določeno, da sme postaviti skrbnika, ob pogojih, ki jih določa zakon, tudi organ, pred katerim teče postopek, vendar po presoji sodišča slednja določba v fazi vročanja ponudbe ne pride v poštev, ker postopek razlastitve še ni uveden. V tej zadevi bi tako moral biti skrbnik za posebni primer postavljen s strani pristojnega Centra za socialno delo po 211. členu ZZZDR v zvezi z 2. odstavkom 97. člena ZUreP-1 še pred vložitvijo zahteve za razlastitev.

Ker je izpodbijana odločba zaradi vsega navedenega nezakonita in je zato ni mogoče preizkusiti, je sodišče ob upoštevanju 2. odstavka 105. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in je izpodbijano odločbo odpravilo po 3. točki 1. odstavka 64. člena ZUS-1. Tožena stranka, ki ji je zadeva vrnjena v ponoven postopek (3. odstavek 64. člena ZUS-1), bo zato morala izdati novo odločbo v skladu s 4. odstavkom 64. člena ZUS-1. V ponovljenem postopku mora tožena stranka odpraviti nakazane pomanjkljivosti in sicer tako, da bo pooblaščenega investitorja pozvala, da izkaže, da je s tožnikom kot skrbnikom za posebni primer izvedel postopek sporazumevanja po 16. členu ZDVGOMP, ki je pogoj za dopustnost začetka postopka razlastitve.

K točki 2 izreka: Pri odločanju o stroških postopka je sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 16. člena ZUS uporabilo določbo 1. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljnjem besedilu: ZPP), po kateri mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti njene stroške postopka. Tožniku je kot potrebne stroške (155. člen ZPP) priznalo stroške sestave tožbe, materialne stroške in DDV. Tožniku pa sodišče ni priznalo stroškov konference s stranko, saj se navedeno opravilo po ustaljeni sodni praksi šteje kot sestavni del (v konkretnem primeru) sestave tožbe. Pri odmeri višine stroškov je sodišče upoštevalo določbe Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 67/03 in 70/03, v nadaljnjem besedilu: OT) in tako tožniku priznalo 500 točk za sestavo tožbe (Tar. št. 30 OT), materialne stroške v višini 2% od skupne vrednosti storitve (3. odstavek v zvezi z 2. odstavkom 13. člena OT) ter DDV v višini 20% (2. odstavek 14. člena OT). Sodišče je tako ob upoštevanju, da vrednost odvetniške točke znaša 0,459 EUR, tožniku priznalo stroške postopka v skupni višini 280,91 EUR. Rok za plačilo odmerjenih stroškov in začetek teka le-tega, pa je sodišče določilo v skladu s 313. členom ZPP. V primeru zamude zato tožniku pripadajo tudi zakonite zamudne obresti.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia