Jedro

Etažni lastniki niso sklenili pogodbe o medsebojnih razmerjih, skladno z določbo 116. člena SPZ. Z njo etažni lastniki uredijo zlasti opredelitev stroškov in obveznosti, ki jih bremenijo, če se ti ne plačujejo sorazmerno s solastniškimi deleži, uredijo način uporabe skupnih delov, njegov namen in način upravljanja. Ker pa se o tem niso posebej dogovorili, je za urejanje razmerij (in plačilo stroškov) v zvezi s skupnimi površinami in stroški, ki se nanašajo na celotno sosesko, treba uporabiti določbo 115. člena SPZ, ki določa, da so pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih sorazmerne njihovim solastniškim deležem.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerim je dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka), ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči v roku 15 dni plačati znesek 3.459,01EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.3.2024 dalje do plačila (II. točka izreka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 7.682,05EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.3.2024 dalje do plačila (III. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi 69% njenih stroškov, toženi pa, da povrne 31% stroškov tožeče stranke (IV. točka izreka).

2.Zoper III. in IV. točko izreka se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša strošek sodne takse za pritožbo.

3.Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Tožeča stranka je bila do 31.12.2023 upravnica A. na podlagi Pogodbe o opravljanju storitev upravljanja objektov A. z dne 3.9.2007 (v nadaljevanju pogodba o upravljanju), ki sta jo sklenila B. d.d. (sedaj C. d.o.o) ter družba D. d.o.o. Tožena stranka je lastnica poslovnega prostora v A. in sicer posameznega dela št. 22 stavbe št. 669 k.o. 0000, in dveh posameznih delov št. 233 in 234 stavbe št. 673 k.o. 0000, ki v naravi predstavljata parkirni mesti v garaži. Poleg tega je tožena stranka tudi najemnica posameznih delov št. 85 in 231 stavbe št. 673 k.o. 0000, ki jih najema od lastnika D. d.o.o. Tožeča stranka je od lastnika pravočasno prejela podatke o najemniku (toženi stranki), da je lahko izdala razdelilnike vezane na posamezne dele, ki jih ima tožena stranka v najemu. Tožeča stranka vtožuje plačilo stroškov obratovanja, vzdrževanja in upravljanja od novembra 2022 do decembra 2023 za vse navedene posamezne dele.

5.Etažni lastniki niso sklenili pogodbe o medsebojnih razmerjih, skladno z določbo 116. člena SPZ. Z njo etažni lastniki uredijo zlasti opredelitev stroškov in obveznosti, ki bremenijo etažne lastnike, če se ti ne plačujejo sorazmerno s solastniškimi deleži (115. člen SPZ), uredijo način uporabe skupnih delov, njegov namen in način upravljanja. S to pogodbo se torej etažni lastniki lahko dogovorijo o načinu uporabe celotnega območja soseske A. (v nadaljevanju ...) in načinu plačevanja stroškov v zvezi s tem, sploh glede na to, da uporaba teh skupnih delov ni sporna. Ker pa se o tem niso posebej dogovorili, je za urejanje razmerij (in plačilo stroškov) v zvezi s skupnimi površinami in stroški, ki se nanašajo na celotno sosesko, treba uporabiti določbo 115. člena SPZ, ki določa, da so pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih sorazmerne njihovim solastniškim deležem.

6.Pravno podlago za določitev ključa delitve stroškov tako predstavljajo določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), predvsem navedena določba 115. člena. Ker se za upravljanje skupnih delov v etažni lastnini smiselno uporabljajo določbe, ki urejajo solastnino (117. člen SPZ) velja, da stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, krijejo etažni lastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev (68. člen SPZ). Solastniški delež vsakega etažnega lastnika na skupnih delih se določa ob upoštevanju uporabne vrednosti posameznega dela v etažni lastnini v razmerju do skupne uporabne vrednosti nepremičnine (106. člen SPZ).

7.Iz vpogleda v zemljiško knjigo in podatkov GURS izhaja, da zemljiškoknjižno stanje pripadajočih zemljišč in (skupnih) dovoznih poti na območju A. ni urejeno. Zemljiške parcele, ki v naravi predstavljajo funkcionalna zemljišča (dostopne poti, povezovalne pešpoti, zelenice, igrišča) namreč niso urejena kot splošni skupni deli (več) stavb, temveč so v izključni lasti posameznih oseb. Posledično na teh zemljiščih etažni lastniki nimajo solastniških deležev, v skladu s katerimi bi bili dolžni plačevati stroške, ki nastanejo v zvezi s temi zemljišči.

8.Pritožnica trdi, da je tožbeni zahtevek za plačilo stroškov upravljanja, ki se nanašajo na celotno sosesko utemeljen na več podlagah in sicer: 1. na pogodbi o upravljanju, 2. najemni pogodbi za garažni mesti št. 85 in 231, 3. vzpostavljeni poslovni praksi med strankama ter 4. uporabi tuje stvari v svojo korist.

9.Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, pogodba o upravljanju zavezuje tudi toženo stranko, vendar pa ta, tako kot najemna pogodba za garažni mesti št. 85 in 231, ne more predstavljati temelja za obračunavanje skupnih stroškov, ki so vezani na celotno sosesko. Tožeča stranka trdi, da je A. sestavljen iz več stavb in več vrst skupnih delov, ki pripadajo samo posamezni stavbi, poleg tega pa tudi skupnih delov, ki pripadajo kompleksu (soseski), kot celoti. Zato so določene storitve vezane le na posamezni del, določene na stavbo in tretje na celotno sosesko. Vendar pa je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo ugovor tožene stranke, da je D. d.o.o. pri prodaji prenesel lastninsko pravico le na posameznih delih stavb, ne pa tudi na pripadajočem zemljišču k tem stavbam (zelenice, dostopne in dovozne poti). Ta zemljišča so še vedno v izključni lasti posameznikov in niso urejena kot skupni deli (več) stavb.

10.Ob odsotnosti pogodbe o medsebojnih razmerjih, s katero bi lahko etažni lastniki dogovorili drugačen način plačevanja obveznosti v zvezi s skupnimi deli in ob neurejenem zemljiškoknjižnem stanju na teh zemljiščih, pogodba o upravljanju in najemna pogodba ne predstavljata temelja nastanka obveznosti tožene stranke za plačilo teh stroškov. Temelj predstavljajo določbe SPZ, na podlagi katerih je tožena stranka dolžna plačati zgolj stroške, ki odpadejo na skupne dele nepremičnin, ki so v njeni (so)lasti, oziroma, nepremičnin, ki jih najema (glede na določila veljavne pogodbe o upravljanju).

11.Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje prihaja v nasprotje samo s seboj s tem, ko je ugotovilo, da pogodba o upravljanju velja tudi za toženko, na drugi strani pa zaključilo, da ni dolžna plačati stroškov, povezanih z dovoznimi potmi in zelenicami. Pogodba se res izvaja za celotno sosesko, vendar pa zavezuje vsakega etažnega lastnika v obsegu njegove lastninske pravice. Tako ne drži, da so bile storitve izvedene na skupnih površinah, saj te površine niso določene, kot skupni deli (več) stavb, na katerih bi imeli etažni lastniki solastninsko pravico skladno s svojim solastniškim deležem na skupnih delih, temveč so v izključni lasti posameznih imetnikov lastninske pravice. Ker pripadajoče zemljišče k stavbam oziroma k soseski ni določeno ne v pogodbi o upravljanju, ne v najemni pogodbi, niti stanje ni ustrezno urejeno v zemljiški knjigi, etažnega lastnika lahko bremenijo zgolj obveznosti na skupnih delih. Zato tožbenemu zahtevku v delu, ki se ne nanaša na skupne dele soseske, ni mogoče ugoditi.

12.Zgolj dejstvo, da je tožena stranka v preteklosti plačevala skupne stroške soseske pa ne pomeni, da gre za prakso, vzpostavljeno med pravdnima strankama, niti ne pomeni, da je tožeča stranka te stroške zaračunavala utemeljeno.

13.Tožeča stranka se v pritožbi pavšalno sklicuje na določbe 197. in 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Vtoževana terjatev se nanaša na stroške obratovanja in upravljanja, izterjava uporabnine od uporabnika funkcionalnega zemljišča pa ne predstavlja nič od tega. To ima za posledico pomanjkanje aktivne legitimacije1 tožeče stranke za izterjavo na tej podlagi. Prav tako tožena stranka glede na zgoraj predstavljena zakonska izhodišča ni bila dolžna plačevati stroškov za celotno sosesko, zato tožeča stranka ni imela izdatka zanjo (197. člen OZ).

14.Tožeča stranka trdi, da so bili delilni ključi sprejeti s 100% soglasjem tedaj edinega lastnika, družbe D. d.o.o., kar je dovolj, da je delilni ključ za plačilo stroškov povezanih z uporabo delov, ki so sicer v izključni lasti družbe D. d.o.o., veljaven. Te trditve ne držijo saj zakon izrecno določa, da je mogoče pravice in obveznosti na skupnih delih urediti drugače le s pogodbo. Enostranska določitev delilnih ključev s strani investitorja (ki je pred začetkom prodaje edini lastnik), tako ne more predstavljati veljavne podlage za delitev stroškov, če se etažni lastniki s tem niso strinjali. V tem primeru namreč ne gre za pogodbo, s katero bi etažni lastniki soglašali z načinom delitve skupnih stroškov, ki odstopa od zakonsko predvidenega, temveč za enostransko določitev načina uporabe in plačila stroškov. Ob tem ni zanemarljivo niti dejstvo, da se je družba D. d.o.o. s pogodbo o upravljanju zavezala, da bo pridobila naknadno soglasje etažnih lastnikov ter da bodo etažni lastniki sklenili pogodbo o medsebojnih razmerjih v zvezi s tem, do česar ni prišlo. Določitev ključa delitve stroškov, ki odstopa od zakonsko predvidenega, predstavlja neposreden poseg v lastninska upravičenja etažnih lastnikov in je zato posel izrednega upravljanja za katerega se zahteva soglasje vseh etažnih lastnikov.

15.Za 100% soglasje etažnih lastnikov pa ni mogoče šteti enostranske določitve delilnih ključev s strani takrat edinega lastnika oziroma investitorja.

16.Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da etažni lastniki niso dolžni nositi stroškov za dele, ki sploh niso njihovi skupni deli in na njih nimajo solastninske pravice. Posledično je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni utemeljen tožbeni zahtevek tožeče stranke iz naslova stroškov, ki se nanašajo na fizično varovanje objekta EX (šifra 114), tehnično vzdrževanje INT (šifra 119), omrežnino električne energije EX (šifra 132), dobavo električne energije INT (šifra 165) in tehnično vzdrževanje EX (šifra 118). Glede vseh navedenih je namreč ugotovilo, da gre za stroške, ki se nanašajo na celotno sosesko A.

17.Ob tem pa pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da sodišče prve stopnje ni neutemeljeno zavrnilo dokaznih predlogov za zaslišanje predlaganih prič. Dejstva o katerih naj bi zaslišane priče izpovedale je sodišče prve stopnje ugotovilo iz predloženih listin, kar je ustrezno pojasnilo v dokaznem sklepu. Iz listin je ugotovilo da je tožeča stranka upravljala celotno sosesko A., način obračunavanja stroškov in delilne ključe. Teh dejstev zato ni bilo treba potrjevati še z izpovedmi predlaganih prič. Sam način sprejema delilnih ključev s strani investitorja in obračunavanje stroškov, kot ga je pojasnila tožeča stranka pa ne pomeni, da je takšna podlaga tudi pravilna. To je namreč stvar presoje sodišča in ne izpovedi priče.

18.Nadalje pritožnica graja odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni pojasnila zakaj pri delilnem ključu za obračun stroškov parkirnih mest v stavbi 673 ni upoštevala površine celotne garaže. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 26.2.2025 pojasnila način delitve stroškov za garažo (stavba št. 673), v zvezi s čimer je tožena ugovarjala, da je delilni ključ napačen, saj so iz izračuna celotne površine stavbe izvzeti posamezni deli št. 804, 805, 807 in 813, ki so v izključni lasti družbe D. d.o.o. Tožeča stranka je v 3. pripravljalni vlogi z dne 26.6.2025 trdila, da navedbe tožene stranke v zvezi s tem ne držijo in da ni izkazala, da naj bi bili ti prostori izvzeti iz izračuna. Kljub konkretnemu ugovoru v zvezi s tem tožeča stranka med postopkom na prvi stopnji ni pojasnila, zakaj so ti posamezni deli izvzeti iz kvadrature stavbe, ki je bila podlaga za delitev stroškov na posameznega etažnega lastnika. Relevantno dejstvo v zvezi s tem je tožeča stranka prvič pojasnila šele v pritožbenem postopku, kjer je pojasnila, da gre za skupne komunikacijske prostore, ki se pri delitvi stroškov ne upoštevajo. Ob tem pa ni pojasnila utemeljenih razlogov, zakaj teh dejstev ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (izpolnjenost pogojev po 337. členu ZPP), zato pritožbeno sodišče teh dejstev ne sme upoštevati. Kot napačno trdi pritožba, pa sodišče prve stopnje tega brez ustrezne trditvene podlage ne sme ugotavljati samo, saj bi s tem kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP). Prav tako teh dejstev ne bi moglo ugotavljati z zaslišanjem predlaganih prič, saj njihova izpoved ne more nadomeščati oziroma dopolnjevati pomanjkljivih trditev stranke.

19.Iz tega razloga je sodišče pravilno zavrnilo tudi vse ostale stroške, pri katerih je bil uporabljen napačni delilni ključ, pri katerem se je upoštevala napačna površina stavbe št. 673. To so: strošek upravljanja po pogodbi int. (113), tehnično vzdrževanje ex (118), tehnično vzdrževanje int. (119), omrežnina električne energije (132), dobava električne energije int. (165) in dobava električne energije (099). Te stroške je pravilno zavrnilo tudi pri odločanju o stroških, ki se sicer nanašajo na poslovni prostor št. 22 v stavbi 669. Ker tožeča stranka v izračunu ni upoštevala posameznih delov stavbe, ki so v izključni lasti družbe D. d.o.o., oziroma ni pravočasno pojasnila, zakaj so ti deli izvzeti iz upoštevane površine, delilni ključ ni pravilen. Ker nepravilno določen delilni ključ ne zavezuje tožene stranke kot etažnega lastnika, pa tudi ni mogoče trditi, da je na podlagi najemne pogodbe dolžan plačati nepravilno odmerjene stroške, ki odpadejo nanj, kot najemnika.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče samo opraviti preračun utemeljenega deleža po postavkah po računih ne pa, da je zavrnilo plačilo vseh stroškov v celoti. Ne drži, da bi moralo sodišče samo vzeti v preračun stroške oziroma razdelilnike, posamezne račune in samo odmeriti višino zahtevka. Med pravdnima strankama je bil namreč sporen ključ delitve stroškov in sodišče posameznih postavk izračuna ne more ugibati, temveč mora zahtevek zavrniti. Ne more namreč brez trditvene podlage strank ugotoviti kakšna je pravilna površina stavbe, ki se upošteva pri delitvi stroškov in nato samo opraviti tudi preračuna. Pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče samo upoštevati ključ delitve in ugotoviti kolikšen strošek odpade na toženo stranko, je glede na navedeno neutemeljen.

Nadalje tožeča stranka v pritožbi navaja, da gre glede stroška omrežnina električne energije EX (šifra 132) za očitno pomoto, kar bi moralo sodišče prve stopnje samo ugotoviti in upoštevati. Navedeno ne drži. Tožena stranka je na to napako jasno opozorila med postopkom na prvi stopnji, vendar pa tožeča stranka na to ni reagirala in (po njenem mnenju očitne napake) ni odpravila, niti se do opozorila tožene stranke ni opredelila ali pojasnila zakaj je v razpredelnici tako visok skupni odstotek.

Glede stroška tehnično vzdrževanje INT (šifra 119) pritožnica trdi, da ti stroški niso zajeti med hišniška opravila, saj presegajo obseg del, zajetih v pogodbi o upravljanju. Ob tem se sklicuje na določbo 4.b člena pogodbe, ki upravniku omogoča, da izvedbo del, ki presegajo hišniška dela, poveri kateremu drugemu izvajalcu, lahko tudi izvajalcem, ki so zaposleni pri tožeči stranki. Vendar pa pogodba o upravljanju v 21. členu določa, da je tudi vrednost del naštetih v 4. členu pogodbe že vključena v skupno mesečno ceno upravniških storitev. Dodatno pa tretja alineja 4.b člena, na katero se sklicuje pritožba, tožeče stranke ne pooblašča, da opravlja ta dela in za to dodatno zaračuna, temveč, da ta dela naroči in organizira. Sodišče prve stopnje zato ni zmotno uporabilo materialnega prava s tem ko je ugotovilo, da pogodba o upravljanju ne predstavlja podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku v tem delu. Za opravljanje in predvsem zaračunavanje dodatnih storitev bi moral upravnik pridobiti ustrezno naročilo s strani etažnih lastnikov (v obliki sklepa, sprejetega z ustrezno večino, glede na vrsto opravljenega dela), česar pa tožeča stranka niti ni zatrjevala. Ker za dodatno zaračunavanje opravljenih storitev ni bilo podlage, zaslišanje predlagane priče v zvezi z izvedbo del in ceno, ni bilo potrebno.

Ne drži, da je ugovor tožene stranke zoper vtoževan strošek porabe toplotne/hlad. energije pavšalen. Po pojasnilu vsebine vtoževanega stroška in delilnega ključa s strani tožeče stranke je tožena ugovarjala, da je predložen račun nespecificiran, da iz njega ne izhaja poraba energije in je kot tak nepreverljiv. Prav tako je ugovarjala, da je bila pogodba sklenjena z družbo D. d. o. o. in da je bila poleg porabe energije v tem znesku vključena še investicija toplotne postaje v izključni lasti te družbe. S tem je trditveno in dokazno breme prevalila na tožečo stranko, ki pa teh trditev tožene stranke ni vsebinsko prerekala. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno štelo, da jih priznava (drugi odstavek 214. člena ZPP). Obveznost plačila stroškov mora temeljiti na jasnem, matematično preverljivem izračunu. Ker tožeča stranka ni pojasnila kaj je bilo dejansko zaračunano z računi družbe E. d. d., iz samega računa pa tega ni mogoče ugotoviti, niti ni predložila pogodbe sklenjene z družbo E. d. d., ni mogoče ugotoviti, ali se strošek nanaša zgolj na porabljeno energijo (in koliko je znašala) ali tudi na toplotno postajo. Zato je plačilo tega stroška utemeljeno zavrnilo. Breme trditev in dokazov v zvezi z višino stroškov je namreč na upravniku in njega bremeni okoliščina, da pravilnosti izračuna terjatve ni mogoče preveriti.

Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka strošek odvoza smeti delila med šest stavb, ni pa pojasnila razloga za to. Kljub izrecnemu ugovoru glede ustreznosti delilnega ključa ni pojasnila razlogov, zakaj se strošek ne deli med vse stavbe v soseski, temveč zgolj med šest. Sodišče prve stopnje zato ni moglo preveriti ustreznosti delilnega ključa, posledično pa tudi ni moglo samo opraviti preračuna utemeljenega deleža postavk po računih, kot to neutemeljeno trdi pritožba.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče kršilo razpravno načelo, ker je pri posameznih razdelilnikih zavrnilo strošek tehničnega protipožarnega varovanja (110), ki mu je sicer v točki 37 obrazložitve sodbe ugodilo. Tožeča stranka je v šestnajsti točki 3. pripravljalne vloge z dne 28. 8. 2025 za vsak posamezni razdelilnik navedla za katere račune tožeča stranka ni izkazala, da jih je sama plačala. Med njimi so tudi računi družbe F. d. o. o., ki je izvajala storitev tehničnega protipožarnega varovanja.

Pritožnica trdi, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo plačilo posameznih razdelilnikov v celoti, posledično pa nepravilno odločilo, da je tožnica upravičena do nižjega zneska kapitalizirane glavnice zakonskih zamudnih obresti in zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od vložitve tožbe dalje. Pritožnica je odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi izpodbijala zgolj posledično, ker se ne strinja z odločitvijo sodišča o višini posameznih razdelilnikov. Ker je pritožbeno sodišče že obrazložilo utemeljenost odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, je pravilen tudi preračun zneskov obresti od zapadlosti vsakega vtoževanega računa (kapitalizirane obresti), ter odločitev o nadaljnjih obrestih, ki tečejo od vložitve zahtevka pri sodišču, to je od 8. 3. 2024 dalje.

Glede na navedeno ni utemeljen niti pritožbeni očitek glede odločitve o stroških postopka, ki jo pritožnica izpodbija zgolj posledično. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je podana absolutna bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni podalo podrobnejšega izračuna stroškov. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da odločitev o stroških postopka temelji na načelu uspeha stranke v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP). Zakon dopušča možnost, da lahko sodišče s sodbo odloči zgolj o tem katera stranka nosi stroške in v kakšnem deležu. V tem primeru se opravi podrobnejši izračun stroškov naknadno, po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (četrti odstavek 163. člena ZPP), kar je sodišče prve stopnje tudi ustrezno pojasnilo.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih kršitev, pritožbene navedbe so neutemeljene, drugih kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti pa sodišče ni zaznalo (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela je dolžna toženi povrniti stroške odgovora na pritožbo po tar. št. 22/1 OT v višini 500 točk in materialnih stroškov (11. člen OT) v višini 2%, kar znaša 510 točk oziroma 306,00 EUR, povečano za 22% DDV znaša 373,32 EUR.

-------------------------------

1 Tožeča stranka glede na določbo 198. člena OZ kot upravnik tudi ni imetnik stvari, da bi lahko zahtevala nadomestitev koristi od uporabe.

2 Tako tudi VSL sodba II Cpg 653/2015.

3 Napačen ključ za razdelitev stroškov je tožeča stranka razložila na strani 13 pripravljalne vloge z dne 26. 2. 2026. Tožena stranka je na to konkretno opozorila v točki 9.g) pripravljalne vloge z dne 2. 4. 2025. Pri odgovoru na to se je tožeča stranka zgolj pavšalno sklicevala na drugo postavko, kjer je pojasnila kaj pomeni omenjena kvadratura, ni pa pojasnila zakaj skupni odstotek presega 100%.

4 Tožeča stranka s svojim pavšalnim odgovorom ni uspela dokaznega bremena v zvezi z ugovorom prenesti nazaj na toženo stranko, zato slednji ni bilo treba predložiti korespondence z družbo E. d. d.